Rizosfera je območje tal neposredno ob koreninah, v katerem koreninska aktivnost vpliva na kemijske razmere in mikrobne procese. Koreninski izločki zagotavljajo del organskih substratov za mikrobno presnovo. V rastlinsko-mikrobni gorivni celici lahko elektroda zajame del elektronov, sproščenih pri mikrobni oksidaciji teh substratov in omogoči pretvorbo dela njihove kemijske energije v električno energijo. Učinkovitost sistema je odvisna od rastline, mikrobne združbe, lastnosti substrata, redoks razmer in tehnične zasnove naprave.[2]

Kot agronoma me že nekaj časa (o tem sem pisal že lata 2013, 2014 in 2023) zanima, kako bi lahko električne meritve in bioelektrokemijske procese uporabili za spremljanje fiziološkega stanja rastlin, izboljšanje vodenja pridelave in napajanje naprav z majhno porabo energije. Za takšno presojo je treba ločeno obravnavati informacijsko vrednost električnih signalov, agronomski učinek zunanje električne obdelave ter proizvodnjo električne energije v gorivnih celicah. Vsako področje zahteva drugačno eksperimentalno zasnovo in drugačna merila uspešnosti. Odgovor na naslovno vprašanje povem vnaprej: po sedanjih dokazih bioelektrika razumevanje kmetijstva dopolnjuje predvsem kot vir podatkov o rastlini in rizosferi, ter kot napajanje naprav z zelo majhno porabo. Kot energetski vir za kmetijo je po velikostnem redu zanemarljiva.

Zgodovina in zunanja električna obdelava

Izhodiščno vprašanje, ki sem si ga postavil je povezano tudi z zgodovino kmetijskih praks: ali so ljudje pred razvojem ustreznih merilnih instrumentov opazovali ponovljive odzive rastlin, ne da bi poznali njihove mehanizme? Takšno hipotezo je mogoče preverjati, če so praksa, pogoji izvajanja in opaženi učinek dovolj natančno dokumentirani. Pri tem je treba razlikovati med zgodovinskim opisom, sodobno rekonstrukcijo postopka in eksperimentalno potrditvijo učinka.

Ezoterična učenja ne predstavljajo enotnega agronomskega postopka. Njihovih razlag naravnih pojavov zato ni mogoče neposredno obravnavati kot tehnične opise. Za posamezno prakso bi morali določiti obdelavo, izpostavljenost rastline, okoljske razmere ter merljivi izid. V obravnavanih virih ni podlage za sklep, da so starejše kulture poznale mehanizme rastlinske elektrofiziologije ali rastlinsko-mikrobnih gorivnih celic.

Dokumentirano zgodovinsko povezavo med elektriko in pridelavo rastlin predstavlja evropska elektrokultura 18. stoletja. Pierre-Nicolas Bertholon je leta 1783 objavil razpravo De l’électricité des végétaux in opisoval napravo za uporabo atmosferske elektrike pri rastlinah. Sodobna analiza takšne naprave lahko pojasni njeno možno fizikalno delovanje, vendar sama ne potrjuje agronomskega učinka. Za dokaz povečanja pridelka bi potrebovali nadzorovano izpostavljenost, ustrezne kontrolne obravnave in ponovljiv rezultat.[1]

Pri vrednotenju zgodovinskih poskusov je posebej zahtevno ločevanje učinka električne obdelave od vpliva temperature, padavin, oskrbe z vodo in lastnosti tal. Podobna zahteva velja za sodobne poskuse. Merljiva razlika med obravnavama mora biti podprta z zasnovo, ki omogoča presojo vzročnosti, biološke variabilnosti in negotovosti meritve.

Sodobna različica zunanje električne obdelave je obdelava semena s hladno plazmo. Zanjo so poljski poskusi že na voljo rezultati pa (koliko je meni znano) niso enotni. Saberi in sodelavci so v dvoletnem poljskem poskusu s pšenico v naključnih blokih pri 180-sekundni obdelavi izmerili 35 oziroma 27 % večji pridelek zrnja kot pri kontroli, pri 240-sekundni pa 28 oziroma 22 % manjšega.[15] Slovenska skupina Holc in sodelavci je pri osmih sortah pšenice po obdelavi semena s kisikovo plazmo ugotovila majhne razlike v vzniku in nobenega enotnega trenda pri pridelku: značilno povečanje pri eni sorti, pri več sortah pa manjši pridelek kot pri kontroli. Avtorji navajajo tudi, da je med več kot 50 objavami o plazemski obdelavi semena pšenice pridelek spremljalo le deset.[16] Odziv je torej odvisen od odmerka in sorte zato zunanje električne obdelave za zdaj ni mogoče obravnavati kot potrjen pridelovalni ukrep.

V rastlinski elektrofiziologiji spremljamo spremembe električnega potenciala, povezane s fiziološkimi odzivi rastline. Ločimo predvsem akcijske potenciale, variacijske potenciale oziroma počasne valove in sistemske potenciale. V pridelavi jih merimo zunajcelično z elektrodami na površini ali v tkivu rastline, kar zajame skupni odziv velikih skupin celic, znotrajcelične meritve z mikroelektrodami ostajajo laboratorijska metoda.[17]

Pri zunanji električni obdelavi semena ali rastline izpostavimo določenemu električnemu polju oziroma impulzom in merimo posledice obdelave. Pri rastlinsko-mikrobni gorivni celici, označeni s kratico PMFC, pa je cilj pretvorba dela energije organskih substratov v električno energijo. Električni signal, električni dražljaj in električna proizvodnja imajo zato različne fizikalne ter biološke pomene.

 

Kako deluje rastlinsko-mikrobna gorivna celica

V PMFC del organskega ogljika, nastalega s fotosintezo, doseže koreninsko območje in postane dostopen mikroorganizmom. Mikrobna oksidacija organskih spojin lahko ob ustreznih pogojih omogoči prenos elektronov na anodo. Elektroni po zunanjem električnem krogu prehajajo proti katodi, kjer poteka redukcijska reakcija. Tok skozi priključeno obremenitev omogoča pridobivanje električne energije.[2]

Električni izplen ni določen samo s količino koreninskih izločkov. Pomembni so njihova sestava in mikrobna dostopnost, učinkovitost prenosa elektronov, notranja upornost celice ter katodna reakcija. Na delovanje vplivajo tudi temperatura, vsebnost vode, električna prevodnost in dostop kisika. Tehnična zasnova mora uskladiti preskrbo korenin s kisikom z redoks razmerami v anodnem območju, hkrati pa ohraniti rast in užitni pridelek.

Vir organskega goriva je treba eksperimentalno opredeliti. Mikroorganizmi lahko poleg svežih koreninskih izločkov porabljajo predhodno prisotno organsko snov, odmrle korenine ali dodane organske substrate. Skupne električne proizvodnje zato ni mogoče samodejno pripisati fotosintezi trenutno rastočega posevka. Takšno razlikovanje je nujno za pravilno energijsko bilanco sistema.

Električni signali kot vir podatkov o rastlini

Za vodenje pridelave ocenjujem rastlinsko elektrofiziologijo predvsem kot dodaten vir podatkov o fiziološkem stanju. Meritve vlage in električne prevodnosti opisujejo razmere v koreninskem mediju, slike pa morfološke in optične značilnosti rastline. Elektrofiziološki podatki bi lahko te informacije dopolnili, če bi njihova vključitev izboljšala zaznavanje stresa ali napoved odziva na pridelovalni ukrep.

V raziskavi na paradižniku so z metodami globokega učenja obdelovali elektrofiziološke podatke (16 rastlin v rastlinjaku) in klasificirali odzive, povezane s pomanjkanjem dušika. Avtorji so poročali o približno 88 % točnosti v okviru svojega poskusa.[3] Poznejša raziskava iz istega raziskovalnega okolja je v pridelovalnem rastlinjaku pomanjkanje dušika prepoznala z 89,6 % točnostjo, pomanjkanje mangana, železa in kalcija pa z okoli 78 %.[18] Ker oba rezultata izhajata iz povezanih skupin in iste rastlinske vrste, neodvisna ponovitev še manjka. Za uporabo v pridelavi bi bilo treba preveriti prenosljivost modela na druge rastline, genotipe, sezone in razmere gojenja.

Poseben problem predstavljajo sočasni stresorji. Pomanjkanje hranila, visok primanjkljaj parnega tlaka, spremenjena temperatura in motnje v oskrbi z vodo lahko vplivajo na isti merilni zapis. Validacija mora zato vključevati razlikovanje med obremenitvami, delež lažnih opozoril, čas zaznave in učinek ukrepanja na pridelek. Večje število časovnih odsekov iz iste rastline ne nadomesti neodvisnih bioloških ponovitev.

Raziskovalno pomembna je povezava elektrofizioloških meritev z okoljskimi senzorji, slikovnimi podatki in avtomatskim vodenjem namakanja, prehrane ali osvetlitve. Uporabnost umetne inteligence in robotike bi bilo treba ovrednotiti v primerjavi z obstoječim načinom vodenja. Končni kazalniki so pridelek, kakovost, poraba vode in hranil, poraba energije ter zanesljivost pridelave.

 

Koliko električne energije je realno pričakovati

Pri proizvodnji električne energije je treba razlikovati med napetostjo, močjo in energijskim izplenom. Napetost odprtega tokokroga opisuje stanje brez priključene obremenitve. Uporabno moč določata delovna napetost in tok med obremenitvijo, energijski izplen pa vključuje tudi trajanje delovanja. Za primerjavo raziskav je treba preveriti še površinsko osnovo: površino elektrode, rastlinsko površino ali površino zemljišča.

Sudirjo in sodelavci so v terenskem poskusu na riževem polju v Zahodnem Kalimantanu poročali o sezonskem izplenu približno 9,5–15 Wh na kvadratni meter (rastlinske površine izplen se nanaša na 72 dni poplavljenega dela četrte sezone, največje dnevno povprečje moči pa je bilo 9,6 mW/m². Linearni preračun na hektar znaša približno 95–150 kWh na rastno sezono.[4] Ob dveh sezonah na leto je to 19–30 Wh/m² oziroma celoletno povprečje 2,2–3,4 mW/m². Meritve izhajajo iz treh metrskih cevnih celic, vsaka z rastlinsko površino 0,0585 m², zato je preračun na hektar ekstrapolacija za skoraj pet velikostnih redov. Preračun predpostavlja ohranitev enakih pogojev in učinkovite razporeditve naprav po celotni površini; ne predstavlja meritve hektarskega sistema.

Wetser in sodelavci so pri laboratorijskem PMFC z biokatodo dosegli dvotedensko povprečno moč 240 mW na kvadratni meter rastlinske površine. Linearni hektarski ekvivalent znaša 2,4 kW.[5] Prenos te vrednosti na celoletno terensko delovanje bi zahteval dodatno preverjanje sezonske variabilnosti, razporeditve vode, električnih izgub in vzdrževanja. Dvotedensko povprečje samo po sebi ne omogoča ocene dejanske letne proizvodnje.

Preglednica 1: Primerjava navedenih raziskav po moči, površinski osnovi, trajanju in okolju

Vir	Sistem in okolje	Moč oziroma izplen	Površinska osnova	Trajanje
Sudirjo in sod. (2019) [4]	Cevna PMFC, riževo polje, teren	Največje dnevno povprečje 9,6 mW/m²; 9,5–15 Wh/m² na sezono	Rastlinska površina	72 dni v sezoni; štiri sezone delovanja
Wetser in sod. (2015) [5]	PMFC z biokatodo, laboratorij	240 mW/m²	Rastlinska površina	Dvotedensko povprečje
PlantPower (EU) [19]	PMFC, raziskovalni projekt	Dolgotrajno 0,2 W/m², največ 1,1 W/m²; teoretična meja 3,2 W/m²	Rastna površina	Dolgotrajno delovanje, brez navedbe sezone
Bombelli in sod. (2022) [6]	Biofotovoltaika cianobakterij z aluminijevo anodo, bivalno okolje	Približno 1 µW (naprava velikosti baterije AA)	Ni preračunano na površino	Več kot šest mesecev

Za izračun letnega izplena lahko uporabimo model: E = A × f × p̄ × 8.760 × η / 1.000 − Eₗ
Pri tem je E letni neto izplen v kWh, A površina zemljišča v m², f učinkovito opremljeni delež površine, p̄ celoletna povprečna bruto moč na opremljeni m² v W/m², η učinkovitost zbiranja, pretvorbe in shranjevanja ter Eₗ dodatna lastna poraba v kWh. Povprečna moč mora vključevati sezonska nihanja in obdobja nedelovanja.

Če za hektar predpostavimo 80 % opremljenost, in 70 % električno učinkovitost, dobimo tri scenarije. Terenski scenarij s 3 mW/m², kar ustreza celoletnemu povprečju z riževega polja,[4] da povprečno bruto moč 24 W in približno 147 kWh na leto. Vmesni scenarij z 20 mW/m² da 160 W in približno 981 kWh; ta moč je dvakrat višja od največjega dnevnega povprečja, izmerjenega na polju, zato ga obravnavam kot optimističnega. Laboratorijski zgornji scenarij z 240 mW/m²[5] da 1,92 kW in približno 11.800 kWh, vendar predpostavlja, da bi dvotedenski laboratorijski dosežek zdržal vse leto na prostem. Vse vrednosti so pred odštetjem dodatne lastne porabe. Namen scenarijev je določitev velikostnega reda in vhodnih podatkov, potrebnih za preverljivo oceno.

Preglednica 2: Trije scenariji za en hektar pri 80 % opremljenosti in 70 % električni učinkovitosti

Scenarij	Povprečna moč (mW/m²)	Bruto moč (W/ha)	Letni izplen (kWh/ha)	Podlaga
Terenski	3	24	147	Celoletno povprečje z riževega polja [4]
Vmesni (prvotni)	20	160	981	Predpostavka; 2-krat nad največjim dnevnim povprečjem na polju
Laboratorijski zgornji	240	1.920	11.800	Dvotedensko laboratorijsko povprečje [5]

Možna prva uporaba PMFC je napajanje naprav z majhno povprečno porabo. Naprava s porabo 1 mW potrebuje 8,76 Wh letno. Pri izmerjenih 0,4 ± 0,1 mW na meter cevi [4] bi takšna naprava potrebovala približno 2,5 m cevne celice, v razponu od 2 do 3,3 m, in zalogovnik za sušno obdobje med sezonama, ko proizvodnja ni neprekinjena. Če brezžično oddajanje zahteva višjo trenutno moč, je potrebno shranjevanje energije med prenosi. Poleg letne bilance je treba preveriti zagonsko napetost, izgube pretvornika in delovanje v obdobju najmanjše proizvodnje.

Od demonstracije do uporabe

Bombelli in sodelavci so leta 2022 predstavili biofotovoltaično napravo s fotosintetskimi mikroorganizmi in aluminijevo anodo, ki je več kot šest mesecev napajala varčen mikroprocesor. Povprečna odvzeta moč je znašala približno 1 µW.[6]. Avtorji dopuščajo dva načina delovanja: elektrokemijskega, pri katerem elektroni izvirajo iz oksidacije aluminija, in bioelektrokemijskega, pri katerem jih anodi predajajo mikroorganizmi. Drugega ocenjujejo kot verjetnejšega, vendar gre za domnevo, ne za izmerjeno razmejitev, zato naprave ni mogoče brez pridržka šteti za dokaz fotosintetskega izvora energije. Spremljevalna elektronika je uporabljala zunanje napajanje, zato poskus potrjuje napajanje določenega porabnika, ne energetske avtonomije celotne merilne postaje. Biofotovoltaika mikroorganizmov se tudi mehanistično razlikuje od PMFC v koreninskem območju.

Pri vrednotenju takšne demonstracije me zanima, katero tehnično zahtevo je poskus potrdil in katere ostajajo nepreverjene. Dolgotrajno napajanje majhnega porabnika je drugačen razvojni dosežek kot kratkotrajna meritev največje moči. Uporabnost se lahko poveča z izboljšanjem vira, zmanjšanjem porabe elektronike ali kombinacijo obeh pristopov.

Mednarodna agencija za energijo poudarja, da tehnična potrditev še ne zagotavlja širše uporabe. Po tej stopnji postanejo odločilni stroški, povpraševanje, infrastruktura in financiranje. Uporaba lahko omogoča nadaljnjo optimizacijo, vendar ne zagotavlja konkurenčnosti.[7] Pri PMFC bi zato morali poleg moči spremljati življenjsko dobo elektrod, stroške namestitve, servisne potrebe in strošek zagotavljanja konkretne storitve.

Matematično projekcijo lahko izrazimo kot pₜ = p₀ × (1 + g)ᵗ, kjer je g predpostavljena letna stopnja izboljšanja. Pri šestodstotnem izboljšanju bi se izplen v desetih letih povečal približno 1,79-krat. Hipotetičnih 981 kWh/ha/leto bi tako doseglo približno 1,76 MWh/ha/leto. Šest odstotkov v tem primeru ni empirično ugotovljen trend PMFC, temveč scenarijska predpostavka.

Za dejansko predikcijo bi potrebovali primerljive večletne podatke, model vpliva okoljskih razmer in oceno negotovosti. Eksponentnega izboljševanja ni smiselno neomejeno podaljševati. Okvir daje ogljikova bilanca. Evropski projekt PlantPower je ob konservativnih predpostavkah ocenil dosegljivo povprečno moč na 0,23 W/m², teoretično mejo ob povečanem izločanju iz korenin pa na 3,2 W/m²; v projektu je bilo dolgotrajno doseženih 0,2 W/m².[19] Od 20 mW/m² bi šestodstotna letna rast prvo vrednost dosegla po približno 42 letih, teoretično mejo pa po 87 letih. Terenske meritve na rižu so danes skoraj dva velikostna reda pod projektnim dolgotrajnim dosežkom, kar kaže, da je glavna ovira prenos iz nadzorovanih razmer na polje. Omejujejo ga razpoložljivost organskega goriva, fiziološki odzivi rastline in učinkovitost pretvorbe. Tudi znižanje stroška elektrode samo po sebi ne poveča količine asimiliranega ogljika na površinsko enoto.

 

Izbira rastline in agronomski učinki

Izbira rastline mora izhajati iz namena sistema. Riž je zanimiv zaradi prilagojenosti poplavljenemu koreninskemu območju in obstoječih terenskih preskusov. Mokriščne rastline omogočajo raziskovanje povezave z obdelavo vode, mahovi pa so bili uporabljeni v majhnih sistemih za napajanje radia ali okoljskega senzorja. [8] Pri paradižniku in solati je pomembna predvsem možnost fiziološkega spremljanja v nadzorovanem pridelovalnem okolju.

Pri žlahtnjenju za PMFC bi lahko obravnavali koreninsko arhitekturo, sestavo izločkov in lastnosti, ki vplivajo na mikrobno združbo. Električni izplen je treba meriti skupaj z užitnim pridelkom. Večje usmerjanje ogljika v rizosfero lahko spremeni njegovo razporeditev med pridelek, vegetativno biomaso in dihanje. Cilj je zato optimizacija celotnega pridelovalnega sistema.

Za agronomsko presojo sta pomembna še dva učinka. Prvi je pridelek. V štirih sezonah na riževem polju vgradnja cevnih celic ni opazno zavrla rasti riža in v prvih dveh letih ni zahtevala vzdrževanja. Nadzemna biomasa nad celicami je bila celo 27 do 35 % večja, vendar avtorji razlike ne pripisujejo celicam, ker je lahko posledica robnega učinka.[4] Drugi je metan. Anoda je dodaten ponor organskega substrata, za katerega sicer tekmujejo metanogeni mikroorganizmi. V raziskavi z rižem so sistemi s PMFC izpustili 27 do 38 % manj metana kot riž brez celice, odvisno od izvedbe, brez značilne spremembe pridelka.[20] Če bi se učinek potrdil na poljski ravni, bi bila podnebna korist PMFC v riževih poljih lahko pomembnejša od proizvedene elektrike, zato bi jo morali poljski poskusi meriti hkrati z izplenom.

Gensko urejanje kaže, da so arhitektura in fotosintetski odziv rastlin načeloma spremenljivi. Kwon in sodelavci so razvili kompaktne, zgodaj rodne paradižnike,[9] De Souza in sodelavci pa so pri soji v terenskih preskusih pri nekaterih transformacijskih dogodkih izmerili do 33 % večji semenski pridelek.[10] Nobena od raziskav ni preverjala električne proizvodnje PMFC, zato ju navajam le kot dokaz izvedljivosti. Pri vsakem sistemu je treba opredeliti kompromise med pridelkom, dolžino cikla, odpornostjo, porabo virov in povezavo z mikrobiomom.

 

Nadzorovano okolje in vesolje

V pridelavi pod električno osvetlitvijo je treba bioelektrični izplen primerjati z vhodno električno energijo. Pri gostoti fotosintetskega fotonskega toka 300 µmol/m²/s in fotonski učinkovitosti svetil 3 µmol/J znaša idealizirana moč svetil 100 W/m². Šestnajsturna dnevna osvetlitev hektarja rastlinske površine bi zahtevala 16.000 kWh dnevno.

PMFC s predpostavljeno stalno močjo 0,02 W/m² bi na enaki polno opremljeni površini pred izgubami proizvedel 4,8 kWh dnevno, kar predstavlja 0,03 % energije za osvetlitev. Tudi z laboratorijsko vrednostjo 240 mW/m² bi delež znašal le 0,36 %. Primer ne vključuje klimatizacije, črpalk in izgub pri dostavi svetlobe. V takšni zasnovi PMFC pridobiva majhen del predhodno vložene energije. Njegovo agronomsko vrednost bi bilo smiselno preverjati tudi skozi izboljšano spremljanje pridelave in zmanjšanje izgub.

Vesoljsko kmetijstvo zahteva povezovanje proizvodnje hrane z regeneracijo vode, vezavo CO₂, proizvodnjo kisika in vračanjem hranil. Rastline so vključene v bioregenerativni sistem življenjske podpore, ki poleg bioloških procesov potrebuje osvetlitev, klimatizacijo, kroženje tekočin in nadzor. Program NASA Space Crops ter raziskave ESA MELiSSA obravnavajo različne dele takšnih sistemov.[11, 12, 21]

PMFC bi v takšnem okolju lahko raziskovali za lokalno napajanje varčne elektronike ali spremljanje organskih tokov. Sedanji rezultati ne podpirajo njihove uporabe kot primarnega vira energije habitata. NASA je v arhitekturni odločitvi iz leta 2024 za začetne človeške odprave na Mars določila jedrsko fisijo kot primarni površinski vir energije.[13]. Uporabna je metodološka primerjava z napravo MOXIE, ki je na Marsu v šestnajstih izvedbah proizvedla 122 g kisika:[14] naloga je bila vnaprej opredeljena, preskus izveden v relevantnem okolju in zmogljivost izmerjena. Enako bi morali pri PMFC vnaprej določiti porabnik ali merilno funkcijo, zahtevano trajanje delovanja in sprejemljiv vpliv na rastline.

Sklep

Odgovor na naslovno vprašanje je pritrdilen, vendar ožji, kot nakazuje naslov. Bioelektrika danes spreminja predvsem to, kaj lahko o rastlini in rizosferi izmerimo, in omogoča napajanje mikroporabnikov na mestu meritve. Kot energetski vir ostaja na polju pri nekaj mW/m², zunanja električna obdelava pa daje izide, ki so odvisni od odmerka in sorte. Za nadaljnje raziskovanje bi kot osrednje vprašanje določil, ali kombinacija elektrofizioloških meritev, bioelektrokemijskega spremljanja in avtomatskega vodenja izboljša pridelavo ob sprejemljivih stroških. Preskus bi moral hkrati spremljati užitni pridelek, kakovost, porabo vode in hranil, neto električni izplen, izpuste metana ter zanesljivost naprave. Takšna zasnova bi omogočila presojo, katera funkcija sistema ustvarja dejansko uporabno vrednost in v katerih pridelovalnih razmerah.

 

Literatura:

Viri

[1] Dufour (2026). From electroculture to plasma agriculture. Zgodovinski pregled in okvir za razumevanje električne obdelave rastlin.
[2] Greenman in sodelavci (2024). Energy harvesting from plants using hybrid microbial fuel cells; potential applications and future exploitation.
[3] Detecting stress caused by nitrogen deficit using deep learning techniques applied on plant electrophysiological data (2023). Scientific Reports.
[4] Sudirjo in sodelavci (2019). Performance and Long Distance Data Acquisition via LoRa Technology of a Tubular Plant Microbial Fuel Cell Located in a Paddy Field in West Kalimantan, Indonesia.
[5] Wetser in sodelavci (2015). Electricity generation by a plant microbial fuel cell with an integrated oxygen reducing biocathode. Applied Energy.
[6] Bombelli in sodelavci (2022). Powering a microprocessor by photosynthesis. Energy & Environmental Science, 15, 2529–2536. Avtorsko polno besedilo: https://www.repository.cam.ac.uk/items/c0a60eaf-4aba-4e75-a578-54674cee7bbc
[7] Parfouru, Paoli, Bennett in Fernandez Pales (IEA, 2026). Energy innovation has a commercialisation problem.
[8] Bombelli in sodelavci (2016). Electrical output of bryophyte microbial fuel cell systems is sufficient to power a radio or an environmental sensor. Royal Society Open Science.
[9] Kwon in sodelavci (2020; spletna objava 2019). Rapid customization of Solanaceae fruit crops for urban agriculture. Nature Biotechnology.
[10] De Souza in sodelavci (2022). Soybean photosynthesis and crop yield are improved by accelerating recovery from photoprotection. Science.
[11] NASA. Space Crops.
[12] ESA (2026). From waste to resource: ESA funds circular economy innovations for space.
[13] NASA (2024). Architecture Concept Review: Mars Surface Power Technology Decision.
[14] NASA/JPL (2023). NASA’s Oxygen-Generating Experiment MOXIE Completes Mars Mission.
[15] Saberi, Modarres-Sanavy, Zare in Ghomi (2018). Amelioration of Photosynthesis and Quality of Wheat under Non-thermal Radio Frequency Plasma Treatment. Scientific Reports. Prosto dostopno.
[16] Holc, Mozetič, Zaplotnik, Vesel, Gselman in Recek (2022). Effect of Oxygen Plasma Treatment on Wheat Emergence and Yield in the Field. Plants, 11(19), 2489. Prosto dostopno.
[17] Pachú in sodelavci (2023). Electrical signalling and plant response to herbivory: A short review. Plant Signaling & Behavior. Prosto dostopno.
[18] Tran in sodelavci (2024). Advanced assessment of nutrient deficiencies in greenhouse with electrophysiological signals. Horticulture, Environment, and Biotechnology, 65, 567–580.
[19] PlantPower, projekt EU št. 226532. Final Report Summary: Living plants in microbial fuel cells for clean, renewable, sustainable, efficient, in-situ bioenergy production. CORDIS. Izvorna ocena meje: Strik in sodelavci (2011), Microbial solar cells, Trends in Biotechnology; avtorska različica: https://zenodo.org/records/812
[20] Al Hussain in sodelavci (2024). Enhancing bioelectricity generation and mitigating methane emissions in paddy fields: A novel approach using activated biochar in plant microbial fuel cells. Energy Conversion and Management.
[21] MELiSSA Foundation. MELiSSA Space Research Program.

Moramo razmišljati izven okvirjev, če želimo doseči nekaj več , nekaj novega, nekja boljšega in se naučiti več.

LP, Blaž