Danes pišem o zanimivi temi oz. tehnologiji pridelave, ki mi jo je predstavil kolega Teo in je sam prej nisem poznal oz. vedel, da tovrstna gojitvena tehnologija/tehnika sploh obstaja. Od takrat, ko mi je poslal link o tej pozabljeni tehnologiji, sem iz radovednosti prebral kar nekaj člankov in si naročil 3 knjige, ki jih še čakam, da pridejo. Še bolj pozoren sem postal, ko sem prišel do podatka, da se je z elektro-kmetijstvom (ANG: Electroculture) v začetku 20. stoletja v skoraj popolni tajnosti aktivno ukvarjala tudi britanska vlada in to celih 20 let. Vse to se je dogajalo v času med prvo in drugo svetovno vojno. Velika Britanija bi naj za to imela posebne razloge, predvsem zaradi pomanjkanja hrane med prvo svetovno vojno, ki jo je povzročila blokada nemške mornarice. Iz tega sem sklepal, da elektro-kmetijstvo ni neka povsem »brezvezna« stvar, ampak je to lahko popolnoma nova znanost oz. kot bi rekli mnogi drugi psevdoznanost.
Verjetno pa se že sedaj sprašujete, kaj sploh je elektro-kmetijstvo. Na kratko bi lahko napisal, da je to starodaven način povečanja pridelkov s pomočjo elektrike. Povečani donosi se dosežejo preko dodatno pridobljene električne energije iz ozračja. Ta energija je prisotna povsod okoli nas, poznana je tudi kot Chi, Prana, Življenjska sila in Eter. Različni avtorji iz različnih virov navajajo, da pri tej tehnologiji ni potrebe po uporabi pesticidov, hlevskega gnoja ali mineralnih gnojil. Vse, kar gojena rastlina potrebuje, so sonce, oblaki, dež, dušik v zraku in sposobnost izkoriščanja atmosferske energije. Za pridobivanje atmosferske energije je potrebno postaviti t. i. atmosferske antene, ki jih lahko izdelamo tudi sami. Glavni materiali za izdelavo atmosferskih anten so: les, baker, cink in medenina. Te atmosferske antene potem zapičimo na vrtove ali njive in čakamo, da začnejo iz zraka vezati atmosfersko energijo v zemljo, ki jo rastlina izkoristi, s tem se bi naj povečal in izboljšal sam pridelek. V različnih člankih avtorji opisujejo, da tovrstna tehnologija ne povečuje samo pridelka, ampak pomaga rastline obvarovati pred pozebo, poveča odpornost rastlin na prekomerno vročino (vročinske strese), zmanjša potrebo po namakanju, zmanjša napad škodljivcev in povečuje magnetizem zemlje, kar je tisti ključni vidik, ki bi naj vodil do tega, da je rastlinam dostopnih več talnih hranil (mikro in makro elementov).
Ko sem prebiral članke, me je seveda zanimalo, na kakšen način te antene pridobivajo to energijo, večina člankov je pisala o tem, da antena pridobiva energijo zemlje s serijo vibracij in frekvenc, kot so dež, veter in temperaturna nihanja. Ruski raziskovalci so s poskusi dokazali, da semena, ki so bila predhodno naelektrena, hitreje vzklijejo in dajo od 2-6-krat več pridelka kot kontrola (ne naelektrena semena). Spet drugi članki/raziskave govorijo o tem, da so raziskovalci v poskusnem polju v zemljo zakopali eno bakreno in eno cinkovo ploščo, postavljeno navpično, ju povezali z žico, in ugotovili, da je krompir gojen v tem elektrificiranem prostoru dal pridelke trikrat težje od tistih v kontrolnem polju. Ko so v poskus dodali/vključili korenje, so ugotovili, da je korenje, ki je raslo v testnem (elektrificiranem) polju doseglo precej nenavadno velikost od 10 do 12 cm v premeru.
Spyeshneffova serija poskusov je bila še bolj izvirna. Na svoji poskusni parceli je postavil lesene stebre, ki so bili medsebojno oddaljeni 10 jardov (9, 12 m), na vrhu so bili opremljeni s kovinskimi igretami, povezanimi z žicami, rastline (ječmen) so rasle pod nekakšno mrežo žic. Rezultat tega poskusa je bil, da je ječmen na tej parceli dozorel 10-12 dni prej kot na kontrolni parceli.
V osemdesetih letih 19. stoletja se je profesor Karl Selim Lemström z Univerze v Helsinkih, geofizik, ki je preučeval Auroro Borealis oz. severni sij, začel spraševati, ali severni sij vpliva na rast rastlin. Namreč opazil je, da drevesa na skrajnem severu hitro rastejo kljub kratki rastni sezoni. To ga je pripeljalo do tega, da je začel eksperimentirati z učinki atmosferske elektrike na kalitev in rast rastlin. Lemströmovi rezultati so pritegnili mednarodno pozornost, kar mu je omogočilo, da je pozneje izvedel kar nekaj poskusov v sodelovanju z drugimi znanstveniki na Švedskem, v Nemčiji in na Durham College of Science. Leta 1904 je objavil članek z naslovom Elektrika v poljedelstvu in vrtnarstvu, v katerem je ponudil svoje podrobne ugotovitve teh raziskav. Glavno sporočilo tega članka je bilo, da je bil pri vseh obravnavanih rastlinah (ki so bile elektro obdelane) pridelek višji od kontrole. Pridelki pa niso bili višji samo v smislu kg ali g, ampak tudi okusnejši in intenzivnejšega vonja.
Približno v istem času so v Franciji na Kmetijskem inštitut v Beauvaisu izvedli niz poskusov, s katerimi bi naj enkrat za vselej ugotovili, kdaj (v časovnem vidiku gledano) električno-kmetijstvo deluje. Izpopolnili so elektro-vegetatometer Abbeja Berthelona in izdelali atmosfersko anteno, ki so jo poimenovali geomagnetifera. Ugotovili so, da so bile rastline krompirja, ki so bile posajene na testnem polju, bolj zelene, bolj zdrave in so proizvedle več gomoljev. Kasneje so to tehnologijo poskusili še v vinogradih in ugotovili, da je del vinograda, kjer so bile nameščene te atmosferske antene, bolj rodil (več kg grozdja), samo grozdje pa je bilo slajše. To grozdje pa je kot končni rezultat v kleti rezultiralo v kakovostnejše vino. Eden najbolj znanih zagovornikov tovrstne tehnologije je bil francoski inženir in izumitelj Justin E. Christofleau. Na lastnem vrtu je preskušal uporabo, kot je sam rekel, »elektro-magnetne tero-nebeške« moči. O njegovem delu so poročali vsi nacionalni tiski, potoval je po svetu in predaval, na koncu pa je napisal knjigo z naslovom Electroculture, ki je bila prevedena tudi v angleščino. Patentiral je več naprav, ki so šle v komercialno proizvodnjo. Do leta 1939 so prodali več kot 150 000 njegovih naprav, potem je izbruhnila 2. svetovna vojna, zato je bil prisiljen zapreti svojo tovarno. Umrl je leta 1938, še danes pa »ima« svojo FB-stran.
Kljub raziskavam, ki jih je opravil indijski fiziolog sir Jagadish Chandra Bose, in dokazal, da se rastline na električne impulze fizično odzivajo na enak način kot živali, do danes nismo dobili pravih oz. preprečljivih odgovorov, zakaj ima elektrika na povečano rast in razvoj rastlin tovrstne učinke. Zanimivo pa je sledeče. Leta 2006 je Andrew Goldsworthy, rastlinski biotehnolog iz Londonskega Imperial Collegea, predstavil najverjetnejšo razlago, kaj pri rastlinah povzroči to reakcijo. V svoji raziskavi je napisal, da je tisto, kar vidimo v elektro-kmetijskih poskusih, naravna reakcija rastline na bližajočo se nevihto. Njegova malo bolj obsežna razlaga je takšna: Rastline, ki rastejo na sušilnih mestih ali v sušnem obdobju, imajo evolucijsko prednost, če lahko hitro povečajo izrabo nalivov (neviht), preden ti izzvenijo. Nevihte nosijo določen električni naboj, rastline pa so se skozi evolucijo nekako naučile ta naboj prebrati oz. prepoznati/detektirati kot signal, da se približuje močno deževje (nevihta). V svojih laboratorijskih poskusih smo dokazali, da je optimalni električni naboj, ki ga uporabljamo za povečanje pridelka, podoben naboju v sami nevihti. Ko rastlina prejme naboj, le-ta aktivira določene gene in pospeši svoj metabolizem, kar vključuje povečanje hitrosti, s katero lahko korenine absorbirajo vodo in s tem spodbujajo rast in razvoj.
Torej, če je glavna poanta v tehniki elektro-kmetijstva preprost fiziološki odziv rastline na določen električni naboj, zakaj naša polja še niso polna naprav, ki so zasnovane tako, da preslepijo rastline, da bi mislile, da bo kmalu nevihta? Po mojem je tukaj še vedno preveč ?? ali pa tej znanosti večina še ni dorasla. Zanimive pa so informacije v članku oz. poročilo svetovnega gospodarskega foruma iz leta 2018, da je Kitajska postala največji protagonist tovrstne tehnologije pridelave hrane in to kar s 3.600 hektarji rastlinjakov. Skratka, še ena od »novodobnih« tehnologij, ki je bila že skoraj pozabljena in se zopet pojavlja. Morda imamo sedaj več naprav, s katerimi bomo lažje dokazali fiziološke odzive rastline na gojitveno tehniko t. i. elektro-kmetijstva in s tem še bolje razumeli agronomijo. Ko pa sam prebiram tovrstne stvari, pa se mi vedno zdi, da vem, da nič ne vem …
Nekaj virov:
Electro-Culture . Nature 61, 602 (1900). https://doi.org/10.1038/061602a0
http://blog.lege.net/content/StimulatingPlantGrowthWithElectricityMagnetismSound.html
https://digital-library.theiet.org/content/journals/10.1049/jiee-1.1929.0150
Lahko pa googlate po teh dveh ključnih besedah: electrifying plants in electroculture
LP, Blaž