Ko pomislimo na Georgea Washingtona, najprej pomislimo na prvega predsednika Združenih držav Amerike, ameriško revolucijo in nastanek nove države. Po obisku njegovega posestva Mount Vernonv Virginiji pa sem dobil precej drugačno sliko. Washington je bil tudi kmetovalec, preizkuševalec in upravljavec velikega ter za tisti čas zelo kompleksnega kmetijskega sistema. Seveda me ravno ta del njegove zgodbe kot agronomu zdel izjemno zanimiv. Med drugim se danes videl, da so že pred več kot 200 leti bili glavni problemi kmetijstva presenetljivo podobni današnjim – rodovitnost tal, kolobarjenje, sorte, mehanizacija, organizacija dela, energija, donosnost in prenos znanja. Spremenila se je tehnologija, osnovna logika sistema pa precej manj.
Kmet ni bil samo lastnik zemlje
Washington kmetijstva očitno ni razumel kot dejavnost, ki jo zgolj prepustiš tradiciji in ponavljaš iz leta v leto. Razstave na Mount Vernonu ga predstavljajo kot človeka z izrazito “restless curiosity” – nemirno radovednostjo. Bral je takratno britansko kmetijsko literaturo, si dopisoval z drugimi kmetovalci in inovatorji, primerjal različne rešitve ter na lastnem posestvu izvajal poskuse.
Ukvarjal se je z:
- različnimi sistemi kolobarjenja,
- gnojenjem,
- roki setve,
- različnimi sortami in kulturami,
- novimi plugi,
- izboljševanjem gospodarskih objektov,
- živinorejo,
- predelavo pridelkov,
- organizacijo dela,
- ekonomiko celotnega posestva.
To je pravzaprav zelo sodoben koncept. Danes bi rekli, da je poskušal povezati raziskave, demonstracijo, prakso in ekonomiko. Ni ga zanimalo samo, ali neka tehnologija deluje, temveč ali lahko izboljša delovanje celotnega proizvodnega sistema.
Rodovitnost tal – problem, ki ga poznamo tudi danes
Eden od razlogov za Washingtonovo iskanje novih pristopov je bil zelo konkreten: izčrpavanje tal. Takratna virginijska pridelava je bila dolgo močno povezana s kulturami in sistemi pridelave, ki so brez ustreznega kolobarjenja postopoma zmanjševali rodovitnost tal. Na razstavi v Mount Vernonu je to zapisano skoraj presenetljivo sodobno: ponavljajoče pridelovanje brez ustreznega kolobarjenja je uničevalo tla. Washington je zato preizkušal kolobarjenje, različne rastline, načine gnojenja in druge izboljšave. Ko danes govorimo o regenerativnem kmetijstvu, pokrovnih posevkih, organski snovi, mikrobiologiji tal, zmanjšani obdelavi ali no-till sistemih, uporabljamo drugačen znanstveni jezik in bistveno boljšo tehnologijo. Osnovno vprašanje pa je ostalo isto: Kako dolgoročno ohraniti proizvodno sposobnost tal in hkrati zagotoviti ekonomiko kmetije? To vprašanje je bilo aktualno leta 1790 in bo aktualno tudi leta 2090.
Pet kmetij kot en proizvodni sistem
Posebej zanimivo je, da Mount Vernon ni predstavljal ene same homogene kmetije. Washington je upravljal sistem 5 kmetijskih enot, ki so imele različne funkcije, tla, velikost in proizvodne možnosti. Poleg poljedelske proizvodnje so bili pomembni ribištvo, živinoreja, vrtovi, sadjarstvo, gozdovi, mlinarstvo in pozneje tudi destilacija. To je že zelo blizu današnjemu razmišljanju o diverzifikaciji prihodkov. Kmetija ni bila samo prostor primarne proizvodnje, ampak sistem: zemlja → pridelava → predelava → skladiščenje → logistika → trg → prihodek. Prav to je po mojem mnenju ena ključnih lekcij tudi za današnje evropsko kmetijstvo. Če analiziramo samo pridelek pšenice na hektar, vidimo le majhen del sistema. Pomembni so tudi stroški energije, delo, mehanizacija, skladiščenje, predelava, dostop do trga in tveganje.
Rastlinjak iz 18. stoletja
Najbolj zanimiv del današnjega obiska zame je bil Washingtonov rastlinjak. Kot nekdo, ki se ukvarja tudi s tehnologijami rastlinjakov, sem ga seveda moral pogledati nekoliko bolj tehnično. Washington je pred gradnjo proučeval druge obstoječe rastlinjake in iskal informacije o njihovi konstrukciji. V rastlinjaku so pozimi ohranjali tropske in subtropske rastline, med drugim pomaranče, limone, limete, kavo, alojo in druge rastline, ki virginijske zime na prostem ne bi preživele. Še bolj zanimiv je bil sistem ogrevanja. Ob rastlinjaku je bila stove room – kurilnica, iz katere je vroč zrak potoval skozi kanale oziroma dimne poti pod tlemi rastlinjaka. Načelo je zelo preprosto: energija → distribucija toplote → sprememba mikroklime → možnost pridelave oziroma ohranjanja rastlin zunaj njihovega naravnega klimatskega območja. To je popolnoma enaka fizikalna osnova kot danes. Seveda imamo danes toplotne črpalke, avtomatsko regulacijo, klimatske računalnike, senzorje, zaslone, LED-osvetlitev in modele umetne inteligence. Toda osnovni problem je enak: koliko energije moram vložiti, da ustvarim mikroklimo, ki omogoča proizvodnjo rastline z dovolj visoko vrednostjo? Tudi Washington se je moral ukvarjati z energetskim računom. Ogrevanje je zahtevalo velike količine lesa in veliko dela. To je takrat bila zelo napredna tehnologija in tudi takrat ta tehnologija ni bila brez stroška.
Specializirano znanje je bilo pomembno že takrat
Zanimiva je tudi t.i vrtnarejeva hiša. Washington je od vrtnarja pričakoval precej specifično znanje: ne samo osnovnega vrtnarjenja, ampak tudi upravljanje kitchen gardena, rastlinjaka, toplih gred in intenzivne hortikulturne proizvodnje. To kaže nekaj, kar danes pogosto pozabljamo. Nova tehnologija sama po sebi ni dovolj. Potrebujemo ljudi, ki jo znajo uporabljati. To velja danes za robote, drone, GNSS, umetno inteligenco in avtomatizirane rastlinjake enako, kot je pred več kot 200 leti veljalo za rastlinjak, kolobar ali nov plug. Tehnologija brez znanja zelo hitro postane drag kos opreme. Zato se mi zdi prenos znanja eden ključnih elementov razvoja kmetijstva – tako danes kot takrat.
Food & Fertilizer, Food & Pollinators, Food & Profit
Eden najboljših delov razstave je bil sklop, ki Washingtonovo eksperimentiranje razdeli na področja:
- Food & Fertilizer
- Food & Pollinators
- Rope & Soap
- Food & Profit
Prav zadnji izraz je pomemben. Food & Profit. V evropskih razpravah o kmetijstvu se včasih zelo veliko pogovarjamo o tehnologiji, okolju, trajnosti in novih zahtevah, premalo pa o osnovnem pogoju vsega tega: Kmetija mora biti ekonomsko vzdržna. Če inovacija izboljša okoljski kazalnik, vendar kmet zaradi nje dolgoročno posluje z izgubo, se tehnologija ne bo razširila. Če robot zmanjša uporabo fitofarmacevtskih sredstev, vendar je njegova amortizacija previsoka, potrebujemo drugačen poslovni model. Če agrivoltaika zmanjša temperaturni stres rastlin, vendar investicija nima sprejemljive dobe vračanja, moramo izboljšati sistem. Agronomija, tehnologija in ekonomika morajo delovati skupaj.Washington je očitno razmišljal precej podobno.
Pri Mount Vernonu pa je nujno dodati še nekaj. Ta veliki kmetijski sistem je bil v pomembnem delu zgrajen na zasužnjenem delu. Razstava tega ne skriva. Nasprotno, precej neposredno prikazuje bivalne prostore zasužnjenih ljudi, njihove delovne naloge, prehranske obroke, oblačila in vsakodnevno življenje. To bistveno spremeni način, kako moramo razumeti produktivnost takratnega sistema. Če gledamo samo proizvodnjo, tehnologijo in poslovne rezultate, dobimo napačno sliko. V vsakem proizvodnem sistemu je treba vprašati tudi: Kdo opravlja delo? Pod kakšnimi pogoji? Kakšen je dejanski socialni strošek proizvodnje? Danes imamo seveda povsem drugačne družbene razmere, vendar problem dela v kmetijstvu ostaja. Pomanjkanje sezonskih delavcev je danes eden glavnih razlogov za razvoj robotike pri obiranju sadja, avtomatskem zatiranju plevela in drugih delovno intenzivnih opravilih. Tehnologija se ponovno razvija kot odgovor na problem delovne sile.
200 let pozneje rešujemo presenetljivo podobne probleme
Po obisku Mount Vernona sem si še enkrat zapisal nekaj, kar se mi zdi bistveno: Kmetijstvo se tehnološko neverjetno hitro spreminja, njegovi temeljni problemi pa ostajajo presenetljivo podobni. Takrat:
- kako ohraniti rodovitnost zemlje,
- kaj vključiti v kolobar,
- katero sorto uporabiti,
- kako izboljšati plug,
- kako organizirati delo,
- kako ogrevati rastlinjak,
- kako zmanjšati stroške,
- kako predelati pridelek,
- kako priti do trga.
Danes, zelo podbno kot takrat z spodaj naštetimi “dodatki” sodobnega časa (kmetovanja):
- senzorji tal,
- variabilna aplikacija,
- no-till,
- roboti,
- umetna inteligenca,
- avtonomni traktorji,
- agrivoltaika,
- avtomatizirani rastlinjaki,
- digitalni dvojčki,
- podatkovno podprto odločanje.
Toda cilj je skoraj identičen:
proizvesti dovolj kakovostne hrane ob čim učinkovitejši uporabi zemlje, dela, energije, kapitala in znanja ter pri tem dolgoročno ohraniti proizvodni potencial kmetije.
Morda je prav to največja lekcija mojega obiska Mount Vernona. George Washington je bil prvi predsednik ZDA. Toda ko sem hodil skozi njegove vrtove, rastlinjak in razstavo o njegovih kmetijskih poskusih/testiranjih, sem ga začel gledati še nekoliko drugače. Kot kmeta, ki je opazoval probleme, iskal informacije, eksperimentiral, meril rezultate in spreminjal sistem. Danes temu rečemo inovacijsko kmetijstvo. Pred več kot 200 leti pa je bilo očitno preprosto – dobro kmetovanje.
LP, Blaž