Te dni sem večkrat slišal in prebral ko je Elon Musk izjavil, da denar do leta 2036 ne bo več pomemben, ker bosta umetna inteligenca in robotika proizvajali več, kot znaša človeško povpraševanje.

Isto misel je razvijal že prej: na konferenci Viva Technology leta 2024 je napovedal “univerzalni visoki dohodek” namesto univerzalnega temeljnega, letos pa v javni izmenjavi zapisal, da varčevanje ne bo potrebno, ker revščine ne bo. Odkrito se sklicuje na romane Iaina M. Banksa o Kulturi, v katerih denarja ni. Argument je po njegovem preprost: če stroji proizvedejo vse, cene padejo proti proizvodnim stroškom, ti pa proti ceni energije in surovin. Če gre ta proces dovolj daleč, denar izgubi funkcijo. Mene pa pri vsem tem zanima kaj ta napoved pomeni za pridelavo hrane. Namreč hrana je, po mojem prepričanju, najtrši možni preizkus te teze, trši od avtomobilov, programske opreme ali storitev.

Kaj denar pravzaprav meri

Denar v bistvu ni merilo dela. Je zahtevek do redkih stvari. Zato je vprašanje ali bo denar izgubil pomen v resnici vprašanje, ali bo v hrani izginila redkost. V pridelavi hrane so redke naslednje stvari in nobene od njih robot ne ustvari:

1. Obdelovalna tla. Ki ne nastajajo v človeškem časovnem merilu. Kdor uniči tla jih ne more kupi nazaj.
2. Sladka voda. Razsoljevanje jo sicer dela dostopno a ne brezplačno in ne tam, kjer jo največ manjka.
3. Fosfor. Velika večina svetovnih zalog fosfatne rude leži v Maroku in na ozemlju Zahodne Sahare. Fosfor ni nadomestljiv z ničimer, ampak je (kemijski) element in ni tehnologija.
4. Dušik. Je energijsko vprašanje in ga je z zeleno energijo res mogoče pocenili. Edini od naštetih, kjer Muskov argument dejansko deluje.
5. Čas. To je tisto, kar tehnološke napovedi najbolj spregledajo. Solata potrebuje svojih trideset dni. Krava potrebuje devet mesecev. Jablana rodi v tretjem letu. Biologija ima svojo hitrost in je ne moremo pospešiti eksponentno.

Torej vidimo, da pri štirih od petih zgoraj navedenih postavk avtomatizacija (bereš lahko tudi sodobna tehnologija) ne pomaga.

Zakaj zaradi agrorobotike hrana še vedno ne bo zastonj?

Z agro robotiko se ukvarjam dovolj dolgo, da sem se naučili ene pomembne stvari: robot sam po sebi še ne pomeni poceni pridelave. Ko sem prvič videl robota, ki se je sam vozi po njivi sem pomislil: če ne potrebujemo več človeka za volanom, bo pridelava bistveno cenejša. Pa vseeno ni tako preprosto. Pri pšenici, koruzi ali oljni ogrščici voznik predstavlja samo en del celotne zgodbe. Še vedno potrebujemo zemljišče, seme, gnojila, sredstva za varstvo rastlin, stroje, gorivo oziroma elektriko, vzdrževanje in predvsem čas. Pšenica bo ne glede na to ali jo posejemo s klasičnim ali avtonomnim traktorjem, še vedno potrebovala več mesecev, da iz semena nastane zrnje. Robot nam lahko pri tem ogromno pomaga. Lahko dela ponoči brezprobema dela po vročini in v mrazu. Lahko vozi natančneje od človeka. Lahko zmanjša prekrivanja. Lahko obdeluje samo tisti del njive, kjer je ukrep potreben. Pri nekaterih opravilih lahko zato bistveno zmanjšamo porabo goriva, herbicidov ali delovnih ur. Toda hektarja zemlje ne odpravi. Gnojila ne odpravi. Vremena ne odpravi. In šestih ali osmih mesecev rasti tudi ne.

Zato se mi zdi pomembno razlikovati med avtomatizacijo dela in pocenitvijo hrane. To nista ista stvar. Pri zelenjavi, jagodičju in rastlinjakih je zgodba precej drugačna. Kdor je kdaj organiziral obiranje jagod, borovnic ali zelenjave verjetno zelo dobro ve o čem govorim. Ko pride čas (p)obiranja, ne potrebuješ enega človeka na traktorju. Potrebuješ desetine ali celo stotine ljudi. Vsak dan. Ob pravem času. In če jih ni pridelka čez nekaj dni enostavno nima več smisla pobirati. Zato v teh primerih robotika začne dobivati povsem drugačno ekonomsko težo. Če lahko stroj avtomatizira presajanje, obiranje, sortiranje ali pakiranje, ne nadomešča več samo nekaj ur vožnje s traktorjem. Poseže neposredno v enega največjih stroškov proizvodnje. Zato menim, da največje revolucije robotike najprej ne bomo videli sredi 50 ha njive pšenice. Veliko prej jo bomo (oz jo že) videli v rastlinjaku pri jagodah, zelenjavi, sadikah, sadju ter pri sortiranju in pakiranju.

Če iz vse te zgoraj napisane “zgodbe” odstranimo človeka, strošek ne izgine ampak se preseli. Preseli pa se (po mojem mnenju) v: elektriko, robota, senzorje, kamere, programsko opremo, hlajenje, prezračevanje in infrastrukturo. In pri popolnoma zaprtih sistemih pridemo še do nečesa veliko bolj osnovnega: plačevati začnemo celo za svetlobo.

Koliko v resnici stane sonce, če ga moramo priklopiti v električno omrežje?

Vzemimo primer solate. Na njivi ali v rastlinjaku velik del potrebne svetlobe dobimo od sonca. V popolnoma zaprti vertikalni kmetiji sonca ni. Vsak foton, ki ga potrebuje rastlina, moramo proizvesti z elektriko. Če uporabimo razmeroma dobre sodobne LED-svetilke in za listnato zelenjavo zagotovimo približno 15 mol svetlobe na m2 / dan, pridemo približno do naslednjega izračuna:

Tukaj pa številke postanejo zares zanimive. Če plačujemo elektriko po 0,15 €/kWh, pomeni 14–16 kWh približno: 2,10–2,40 € elektrike za kilogram solate. Samo elektrike. Nismo še kupili semena. Nismo dodali hranil. Nismo plačali rastlinjaka, opreme, embalaže, servisa ali transporta. Lahko pa nadaljujemo in rečemo, da se Muskova vizija poceni energije deloma uresniči in imamo elektriko po samo 0,05 €/kWh.

Potem dobimo naslednje:

Pri solati lahko višji strošek energije še nekako upravičimo. Kilogram kakovostne listnate zelenjave ima relativno visoko tržno vrednost, pridelek je hiter in na majhni površini lahko pridelamo veliko. Vseeno pa iz zgornjih tabel lahko razberemo, da tudi pri 5 centih za kilovatno uro energija ni zastonj. In ravno tukaj se lepo vidi, kaj želim povedati. Ne trdim, da vertikalne kmetije nimajo prihodnosti. Nasprotno. Prepričan sem, da jo imajo, predvsem tam, kjer je kvadratni meter zemlje drag, kjer želimo pridelovati vse leto, kjer je pomembna popolna sledljivost, kjer potrebujemo izredno svež pridelek ali kjer kupec sprejme višjo ceno. Toda vertikalna proizvodnja ne bo nadomestila njive zato, ker bi bila »tehnološko bolj napredna«. Premagati jo mora ekonomsko. In sonce ima pri tem vsem eno precej neprijetno konkurenčno prednost: računa za svojo energijo ne pošlje. 🙂 (vsaj nekaj je zastonj). 🙂

Sedaj pa sledi primer pšenice.

Tukaj pa se pokaže meja, ki je ne postavlja ekonomist, politik ali proizvajalec robotov, ampak jo postavlja fizika. Če si pšenico predstavljamo bolj tehnično lahko zapišemo, da je pšenica sistem za lovljenje sončne energije. Rastlina več mesecev prestreza svetlobo s fotosintezo iz CO₂ in vode gradi biomaso in del te energije na koncu shrani v zrnje. Na njivi za vhodno sončno energijo ne plačamo nič. Če isto naredimo v zaprti hali pa moramo vso to svetlobo najprej proizvesti iz električne energije.

Okvirni energijski račun za pšenico izgleda nekako takole:

Sedaj pa naredimo samo najpreprostejši račun. Če bi bila elektrika izjemno poceni, recimo 0,05 €/kWh, bi samo energija za svetlobo pomenila: 300 kWh × 0,05 € = 15 € do 400 kWh × 0,05 € = 20 € za kilogram pšenice (ne tono). Na drugi strani imamo pšenico z njive, katere tržna vrednost se meri v nekaj deset centih na kilogram (cca 20 do 24 centov/kg). In tukaj po mojem mnenju pade velik del ideje, da bosta avtomatizacija in skoraj brezplačna energija preprosto izbrisali proizvodne stroške hrane. Robot lahko poceni delo. Umetna inteligenca lahko poceni odločanje. Toda nobena od njiju ne spremeni osnovnega dejstva, da rastlina potrebuje energijo in snov.

Zato bi si morali (po mojem) zapomnili samo eno pravilo in sicer: Bolj kot je pridelek drag, hitro rastoč in danes odvisen od človeškega dela, več možnosti ima avtomatizirana in zaprta pridelava. Bolj kot prodajamo poceni kilogram suhe snovi ali energije, težje bomo konkurirali soncu in njivi.

Zato so solata, zelišča, sadike, mikrolistki, jagode in nekatere specialne rastline zanimive za zelo intenzivne avtomatizirane sisteme. Pri pšenici, koruzi, soji ali oljnicah pa bomo verjetno naredili nekaj drugega: avtomatizirali bomo njivo, ne pa je preselili v halo (razen v izrednih vojaških razmerah, takrat spa se na sprašuje koliko kaj stane, ampak samo da je). Pri žitih v normalni in mirni prihodnosti pridelavo ne vidim kot tovarne brez zemlje. Vidimo jo kot zelo dobro upravljano njivo, na kateri avtonomni stroji, sateliti, droni, senzorji in umetna inteligenca omogočajo, da naredimo pravi ukrep na pravem mestu, ob pravem času in s čim manj vhodnimi sredstvi. To je precej manj spektakularna vizija kot popolnoma robotska vertikalna farma. Je pa po mojem mnenju bistveno bolj realna.

Ko pa pridemo do umetne inteligence, se z Muskom precej bolj strinjam. Obstaja namreč nekaj, česar bo AI verjetno res naredila skoraj neomejeno veliko in zelo poceni: ZNANJE. Pred desetimi ali dvajsetimi leti je dober agronomski nasvet pomenil strokovnjaka, ki je moral poznati kulturo, priti na kmetijo, pregledati njivo, pogledati analizo tal, preračunati gnojenje in predlagati ukrep. Danes lahko velik del tega dela v nekaj sekundah naredi računalnik (AI). Jutri bo sistem hkrati pregledal satelitski posnetek, vremensko napoved, analizo tal, podatke senzorjev, fotografijo rastline, zgodovino pridelkov in cene na trgu ter nam predlagal naslednji ukrep. Cena takšnega dodatnega izračuna bo praktično nič. In tukaj se dogaja nekaj zgodovinsko precej velikega. Ne postaja skoraj brezplačna hrana. Skoraj brezplačno postaja znanje, kako jo pridelati. Ampak to je bistvena razlika!

AI lahko skoraj zastonj pripravi načrt gnojenja. Gnojila pa ne more ustvariti. Lahko nam pove, da rastlini primanjkuje fosforja. Fosforja pa ne pričara. Lahko izračuna optimalno namakanje. Vode pa zaradi tega ni nič več. Lahko v milisekundi analizira hektar pšenice. Pšenica pa zaradi tega ne dozori naslednji dan. Digitalni svet lahko kopiramo skoraj brez omejitev. Fizičnega sveta ne moremo.

Kaj to pomeni za tiste, ki pridelujemo hrano?

Če bo znanje vedno cenejše, programska oprema vedno dostopnejša in bo skoraj vsakdo lahko dobil zelo dober agronomski nasvet, potem se moramo vprašati, kaj bo v prihodnosti sploh še redko in zato vredno. Odgovor je precej preprost.

• Dobra zemlja.
• Voda.
• Energija.
• Infrastruktura.
• Sposobnost dejansko nekaj pridelati.
• Dostop do kupca.
• In predvsem sposobnost vse to povezati v delujoč sistem.

Zato se ne bojim prihodnosti, v kateri bo umetna inteligenca vedela o agronomij več kot jaz.  Namreč to se je že zgodilo. Veliko bolj pomembno je drugo vprašanje: kdo bo imel v rokah zemljo, proizvodnjo, podatke in prodajno pot? Če bo kmet uporabljal umetno inteligenco, robotiko in podatke zato, da bo bolje upravljal svojo zemljo in svojo proizvodnjo, lahko postane zaradi nove tehnologije bistveno močnejši. Če pa bo imel nekdo drug tehnologijo, podatke, vhodne materiale, pogodbo s kupcem in platformo, kmet pa bo imel samo zemljo ter izvajal navodila, bo zgodba precej drugačna. Zato prihodnosti kmetijstva ne vidim kot tekmovanja med človekom in robotom. Vidim jo predvsem kot vprašanje: kdo bo z robotom ustvarjeno produktivnost dejansko obdržal? Pri velikih tehnoloških napovedih je zato dobro ohraniti nekaj zdravega kmečkega skepticizma. John Maynard Keynes je leta 1930 razmišljal, da bomo zaradi tehnološkega napredka nekoč delali približno petnajst ur na teden. Pri produktivnosti se ni zmotil. Današnji človek lahko z eno uro dela proizvede neprimerljivo več kot človek leta 1930. Petnajsturnega delovnega tedna pa večina od nas nima. Zakaj? Ker tehnološki napredek sam po sebi še ne določa, kam gre ustvarjena vrednost. Če robot danes opravi delo desetih ljudi, imamo lahko desetkrat cenejši proizvod. Lahko pa imamo skoraj enako drag proizvod in veliko večji donos. Oboje je možno.

Po mojem zelo podobno velja za Muskovo napoved o svetu, v katerem denar izgubi pomen. Tudi če bo umetna inteligenca izjemno produktivna in bodo roboti izdelovali ogromne količine proizvodov, ostane vprašanje lastništva zemlje, energije, infrastrukture, surovin in tehnologije. In pri hrani je to vprašanje še posebej pomembno, ker hrane ne moremo prenesti v digitalni svet. Na koncu jo mora nekdo nekje dejansko pridelati.

Namesto da ugibamo, ali ima prav Musk ali skeptiki, lahko spremembo precej lepo spremljamo na kmetijah. Mene bosta v bljižnji prihodnosti zanimala predvsem dva stroška.

• Prvi je delo. Če bo robotika uspešna, mora za kilogram pšenice, paradižnika ali jabolk potrebna količina človeškega dela padati.
• Drugi pa je energija skupaj z drugimi tehnološkimi in materialnimi vložki. In tukaj pričakujemo ravno nasprotno.

Po mojem bomo manj plačevali človeka za volanom, več pa bomo plačevali elektriko, stroje, senzorje, programsko opremo, povezljivost, vzdrževanje in infrastrukturo, ki omogoča avtomatizacijo.

Iz tega pa izhaja moja zelo preprosta delovna hipoteza: v prihodnjih desetih letih bomo za kilogram hrane porabili manj človeških delovnih ur, ne pa nujno manj denarja. Denar ne bo izginil. Samo preselil se bo. Iz dela v energijo, tehnologijo, infrastrukturo in predvsem v tiste vire, ki jih tudi najboljša umetna inteligenca ne more kopirati. In ravno zato se nam zdi pridelava hrane eden najboljših preizkusov Muskove napovedi o svetu, v katerem denar ne bo več pomemben.

Vir: KLIK

LP, Blaž