Spodnji zapisi so nastal med mojim obiskom ZDA v okviru programa IVLP – Agricultural Innovation and Technology II. Zaradi pravil programa strokovnih stališč posameznih sogovornikov ne pripisujem poimensko in ne uporabljam neposrednih osebnih citatov.

18. 8. 2026

Zakaj ameriško kmetijstvo deluje kot mreža in ne kot piramida?

18. avgusta sem v Washingtonu obiskal dve na prvi pogled precej različni srečanji. Dopoldne smo pri National Council of Farmer Cooperatives (NCFC) govorili o ameriških kmetijskih zadrugah, njihovem poslovnem modelu, upravljanju, mladih kmetih in dostopu do zemljišč. Popoldne pa smo poslušali obsežen briefing o ameriškem federalizmu. Na koncu dneva sem imel občutek, da sem pravzaprav ves čas poslušal isto zgodbo: kako razpršiti moč, ne da bi pri tem izgubil sposobnost učinkovitega odločanja in povezovanja ljudi, kapitala ter znanja. Ameriško kmetijstvo je pri tem zelo dober primer. Kmet sam je majhen, skupaj pa lahko postane velik igralec

Ko v Evropi govorimo o ameriškem kmetijstvu, pogosto najprej pomislimo na velike površine, velike stroje in velike proizvodne količine. Toda tudi ameriški kmet je v prehranski verigi pogosto razmeroma majhen igralec v primerjavi s predelovalci, trgovskimi verigami, proizvajalci inputov, finančnimi institucijami in logistiko. Prav zato imajo pomembno vlogo farmer-owned cooperatives oziroma zadruge v lasti kmetov. Njihova osnovna logika je preprosta: kmetje skupaj posedujejo podjetje, preko njega kupujejo inpute, prodajajo pridelke, predelujejo, skladiščijo, financirajo in nastopajo na trgu, ustvarjena vrednost pa se vrača nazaj članom. Posebej zanimiv se mi je zdel tako imenovani federirani zadružni model. Lokalna zadruga lahko ostane lokalna, več lokalnih zadrug pa skupaj lastniško obvladuje večjo regionalno ali nacionalno organizacijo. Tako kmet ne izgubi lokalnega vpliva, hkrati pa pridobi dostop do večjega trga, financ, logistike in pogajalske moči. To je pomembna lekcija tudi za Slovenijo. Majhnost sama po sebi ni nujno problem. Problem je predvsem majhnost brez povezovanja.

Zadruga ni društvo, ampak podjetje

Dopoldanski pogovor je zelo jasno pokazal tudi razliko med lastništvom in profesionalnim upravljanjem. Kmetje so lahko lastniki zadruge, vendar to še ne pomeni, da morajo sami voditi njeno vsakodnevno poslovanje. Management vodi podjetje. Upravni odbor, sestavljen iz članov oziroma kmetov, pa nadzoruje smer razvoja, strateške odločitve in interes lastnikov. Zato v ameriških zadrugah precej vlagajo v izobraževanje članov upravnih odborov. Pri večjih sistemih govorimo o podjetjih, ki delujejo na nacionalnih in mednarodnih trgih, zato dobro korporativno upravljanje ni dodatek, ampak osnovni pogoj za preživetje. Generacijska prenova je problem na obeh straneh Atlantika. Ena tema se je dopoldne pojavljala vedno znova: mladi kmetje. Težava ni samo v tem, da bi bilo mladih premalo. Problem je, da potrebujejo zemljo, kapital, znanje, dostop do trga in dovolj prihodka, da lahko sploh prevzamejo tveganje kmetovanja. Posebej zanimiv je pritisk na kmetijska zemljišča. Mlad kmet danes ne tekmuje samo z drugim kmetom, ampak tudi z investitorji, energetskimi projekti, fotovoltaiko in vse bolj tudi z velikimi podatkovnimi centri. Ob tem pa tehnologija ustvarja zanimiv paradoks. Večji stroji, GPS, avtomatizacija in boljše storitve omogočajo starejšim nosilcem kmetij, da ostanejo aktivni dlje. To povečuje produktivnost, vendar lahko hkrati zamika dejanski prenos odločanja na naslednjo generacijo. Tudi tukaj se pokaže, da tehnologija sama po sebi ne rešuje sistemskih problemov.

Popoldne ista logika – le na ravni države Federalism briefing je bil na prvi pogled oddaljen od kmetijstva, vendar se je osnovna logika presenetljivo dobro ujemala z dopoldansko razpravo. Ameriški sistem je bil predstavljen skozi koncepta limited government in non-centralized government. Moč naj ne bi bila skoncentrirana na enem mestu, ampak razdeljena med federalno raven, zvezne države, lokalne oblasti, gospodarstvo in civilno družbo. Ena boljših prispodob je bil trinožni stol: ena noga je država, druga gospodarstvo, tretja civilna družba. Če odstraniš eno, sistem postane nestabilen. To je lahko zanimivo tudi z vidika kmetijske politike. Namesto linearnega modela, v katerem ministrstvo določi ukrep, ta pa se nato prenese do kmeta, je ameriški sistem precej bolj mrežen. Pri posameznem problemu se lahko hkrati vključujejo zvezna država, univerza, podjetje, združenje, lokalna skupnost in kmet.

Petdeset držav kot petdeset laboratorijev

Posebej zanimiva je bila ideja ZDA kot petdesetih makro-laboratorijev. Iowa, Kentucky, Missouri ali North Carolina nimajo enakih proizvodnih pogojev, zato tudi njihove kmetijske politike, raziskovalne prioritete in podporni sistemi niso povsem enaki. V tem smislu sistem dopušča precej eksperimentiranja. Nekaj se razvije v eni državi, drugje uporabijo drugačen pristop, uspešni modeli pa se lahko širijo. Za pametno kmetijstvo je to zelo pomembno. Robot, ki je idealen za tisoč hektarjev ravne njive v Iowi, ni nujno primeren za slovensko kmetijo na petih hektarjih in zahtevnem reliefu. Prava inovacija zato ni samo tehnologija. Prava inovacija je tehnologija, prilagojena konkretnemu proizvodnemu sistemu. Raziskava ni dovolj, če ne pride do kmeta Zame je bil posebej zanimiv del o vlogi javnih univerz, raziskav in zasebnega kapitala. Ameriški model močno temelji na sodelovanju javnega raziskovalnega sistema in gospodarstva. Javna sredstva pomagajo financirati dolgoročnejše in bolj tvegane raziskave, zasebni sektor pa ima interes, da uspešne rešitve pretvori v uporabne produkte in storitve. V kmetijstvu imajo tu posebno vlogo land-grant univerze in Cooperative Extension. To me ponovno pripelje do vprašanja, ki je zelo pomembno tudi za Slovenijo. Naš problem pogosto ni pomanjkanje raziskovalnih rezultatov, ampak prekinjena pot od raziskave do uporabe. Raziskava mora iti skozi demonstracijo, ekonomsko vrednotenje, svetovanje in praktično uporabo na kmetiji. Če je katera od teh povezav prešibka, tehnologija ostane v laboratoriju ali na demonstracijskem poligonu.

Tehnologija ni dovolj

Po današnjem dnevu se mi vedno bolj potrjuje, da prihodnost kmetijstva ne bo odvisna samo od tega, kdo bo razvil najboljši robot, senzor, umetno inteligenco, novo sorto ali namakalni sistem. Enako pomembno bo, kako bomo okoli teh tehnologij organizirali kmete, raziskave, podjetja, kapital in javne institucije. Ameriški sistem pri tem ponuja zanimiv paradoks: politično moč skuša razpršiti, kmetje pa morajo svojo gospodarsko moč združevati. To je morda ena pomembnejših lekcij današnjega dne. Če želimo tudi v Sloveniji hitrejši prenos robotike, umetne inteligence, preciznega kmetijstva, namakanja in drugih tehnologij v prakso, ne bo dovolj kupiti nekaj opreme ali financirati nekaj projektov. Potrebujemo sistem, v katerem raziskovalec, kmet, podjetje, svetovalec, financer in država vedo, kaj je njihova vloga in kako sodelovati. Tehnologijo lahko kupimo. Delujočega inovacijskega ekosistema pa ne moremo naročiti iz kataloga.

19. 8. 2026

Kredit ni samo denar

Danes sem dobil precej nenavaden, a zelo uporaben vpogled v ameriški sistem financiranja kmetijstva. Dopoldne smo obiskali Farm Credit Council, kjer sem sistem spoznaval z vidika tistih, ki kmetom posojajo denar in zastopajo njihove finančne institucije. Popoldne pa smo obiskali Farm Credit Administration (FCA), neodvisni federalni regulator, ki te iste institucije nadzira. Prav ta kombinacija je bila zame najbolj zanimiva. Najprej vidiš, kako sistem želi financirati kmeta, nato pa nekaj ur pozneje še, kdo in kako preverja, ali ta sistem ostaja finančno zdrav, dovolj kapitaliziran, profesionalno voden in skladen s svojim javnim poslanstvom. Po obeh obiskih sem prišel do precej preprostega zaključka: dobro financiranje kmetijstva ni samo vprašanje nizke obrestne mere. Je del kmetijske infrastrukture. Farm Credit System je nastal leta 1916, torej pred več kot stoletjem. Danes ga sestavljajo štiri regionalne banke in 55 kreditnih asociacij, ki pokrivajo vseh 50 zveznih držav in Portoriko. Posebnost je, da institucije niso klasične državne banke, ampak zadružno organizirane finančne institucije v lasti svojih posojilojemalcev. Kmet, ki pri njih najame kredit, postane tudi del lastniške strukture. To na prvi pogled morda zveni kot organizacijska posebnost, vendar ima zelo konkreten ekonomski učinek. Če institucija ustvarja dovolj presežka, lahko del tega denarja svojim strankam-lastnikom vrne skozi tako imenovani patronage. Zato pri primerjavi kredita s komercialno banko ni dovolj pogledati samo nominalne obrestne mere. Upoštevati je treba tudi, koliko vrednosti se pozneje vrne kmetu. Še pomembnejša pa je njihova osnovna naloga. Predstavniki Farm Credit Council so razliko do običajne komercialne banke razložili zelo jasno: komercialna banka lahko v času krize oceni, da je kmetijstvo preveč tvegano, zmanjša izpostavljenost in kapital usmeri drugam. Farm Credit tega ne more storiti tako preprosto, saj je bil sistem ustanovljen prav zato, da zagotavlja zanesljiv dostop do kapitala za kmetijstvo tudi skozi slabe gospodarske cikle. To se mi zdi bistvena razlika. Kmetijska investicija ima namreč pogosto zelo malo skupnega z običajno podjetniško investicijo. Sadovnjak potrebuje več let, preden pride v polno rodnost. Namakalni sistem ne ustvarja prihodka neposredno, ampak zmanjšuje proizvodno tveganje. Robot lahko zmanjša potrebo po delu, vendar je njegov poslovni učinek odvisen od števila ur uporabe, servisa in zanesljivosti. Rastlinjak ima drugačno energetsko in finančno logiko kot klasična hala. Zemljišče pa ima dolgo življenjsko dobo, nizko likvidnost in pogosto zelo visoko začetno vrednost. Če financer teh razlik ne razume, tudi poceni kredit ni nujno dober kredit.

Američani so model iskali tudi v Evropi

Presenetil me je zgodovinski del zgodbe. Ameriški sistem ni nastal v izolaciji. V začetku 20. stoletja so ameriške delegacije sistematično proučevale evropske modele zemljiškega in zadružnega kreditiranja. Posebej so jih zanimali sistemi, ki so kmetom omogočali bistveno daljše ročnosti od takrat običajnih kratkoročnih posojil. Iz tega proučevanja je nato nastal eden temeljev današnjega Farm Credit System. Se pravi, da pretok dobrih praks nikoli ni samo iz ZDA v Evropo. Pred več kot sto leti so Američani iskali rešitve v Evropi, jih prilagodili svojim razmeram in iz njih postopoma razvili svoj sistem.

Zelo uporaben del dopoldanskega srečanja zame ni bil povezan z velikimi številkami, ampak z načinom obravnave mladih in začetnih kmetov. Farm Credit ima formalno določeno obveznost, da posebno pozornost namenja kategoriji Young, Beginning and Small – YBS. Vsaka izmed asociacij ima svoj program, prilagojen regionalnemu kmetijstvu. Program za mladega pridelovalca mleka v New Yorku zato ni nujno enak programu za mladega živinorejca v Teksasu. Na srečanju je bil opisan primer mladega kmeta, ki pride po kredit, vendar nima izdelanega denarnega toka, nima dobro ocenjene vrednosti opreme in morda sploh nima normalne kreditne zgodovine, ker je večino časa posloval z gotovino. Klasičen odgovor bi lahko bil, da ni kreditno sposoben. Njihov pristop je drugačen: najprej ugotovijo, kaj dejansko ima, z njim izdelajo osnovni poslovni načrt, pregledajo cash flow in šele nato ugotavljajo, kakšno financiranje je izvedljivo. To je pomembna razlika med dajanjem kredita in gradnjo kreditno sposobnega kmetijskega podjetja. Denar brez znanja lahko zelo hitro postane dodatno tveganje. Zato se financiranje povezuje z mentorstvom, izobraževanjem, poslovnim načrtovanjem in finančno pismenostjo. Tu vidim zelo neposredno povezavo z našim AKIS. Kmetijsko svetovanje in financiranje sta pri nas še vedno pogosto dva precej ločena svetova. V resnici pa bi morala biti pri velikih investicijah precej tesneje povezana.

In kdo nadzira tistega, ki posoja?

Popoldanski obisk Farm Credit Administration pa je pokazal drugo polovico sistema. FCA je neodvisna federalna agencija, katere naloga je regulirati in pregledovati institucije Farm Credit System. Ne daje kreditov in ne zastopa njihovih poslovnih interesov. Njena naloga je poskrbeti, da sistem ostaja finančno zdrav, izpolnjuje svoje poslanstvo in deluje skladno z zakonodajo. FCA se celo ne financira neposredno iz federalnega proračuna, ampak iz prispevkov institucij, ki jih regulira. To je pomembno tudi za razumevanje razlike med FCC in FCA. Prvi zastopa interese sistema in sodeluje pri oblikovanju zakonodaje. Drugi piše regulativna pravila, pregleduje institucije in lahko ukrepa, če ugotovi nepravilnosti. Na FCA smo zato poslušali ljudi iz treh precej različnih področij: regulatorne politike, neposrednega pregledovanja finančnih institucij ter odnosov s Kongresom. Njihove poklicne poti so segale od več desetletij dela kot finančni examinerji do dolgoletnega dela na House in Senate Agriculture Committees. Nadzor kmetijskega finančnega sistema ni prepuščen samo splošnemu bančnemu nadzoru. Obstaja kader, ki se desetletja ukvarja prav s posebnostmi tega sistema. FCA institucije redno pregleduje, spremlja kakovost kreditnega portfelja, kapital, likvidnost, upravljanje, poslovne procese in skladnost z zakonodajo. Uradni mandat vključuje tudi kontinuirano spremljanje sistemskih tveganj. To je drugi ključni del zgodbe: specializirano financiranje zahteva tudi specializiran nadzor.

Slovenija seveda ni brez instrumentov za financiranje kmetijstva. Poleg običajnih bančnih kreditov smo v zadnjih letih naredili pomemben korak naprej z vzpostavitvijo finančnih instrumentov v kmetijstvu, ki jih Ministrstvo za kmetijstvo izvaja skupaj s Slovenskim regionalno razvojnim skladom. Razlog za njihovo uvedbo je bil zelo konkreten. Analiza, na katero se je pri oblikovanju instrumentov sklicevala država, je pokazala izrazito finančno vrzel predvsem pri mladih in majhnih kmetijah. Med težavami so bili navedeni pomanjkanje kreditne zgodovine, nezadostna zavarovanja, kakovost poslovnih načrtov, nizka sposobnost odplačevanja ter omejen interes klasičnih bank za financiranje dela kmetijskega sektorja. Prav zato so nastali produkti, kot sta AGRO FI Mladi in AGRO FI Mikro, ob njiju pa SRRS danes ponuja tudi druge kmetijske produkte za investicije, zemljišča, kmetije in predfinanciranje. AGRO FI Mladi je že zelo zanimiv instrument. Posojilo lahko znaša od 25.001 evra do milijona evrov, ročnost je lahko do 20 let, možen je moratorij do pet let, obrestna mera pa je pri projektih zelenega, digitalnega in podnebnega prehoda 0,5 odstotka oziroma pri drugih projektih 1 odstotek. Instrument vključuje tudi portfeljsko garancijo ter možnost kapitalskega znižanja ob doseganju določenih trajnostnih ciljev. Še posebej zanimivo je, kaj šteje med upravičene zelene oziroma digitalne investicije. Med njimi so izrecno navedeni precizno kmetijstvo, setev, gnojenje in škropljenje z naprednimi sistemi, namakanje, obnovljivi viri energije, energetska učinkovitost, zaščita pred točo in pozebo ter mehanizacija z nižjimi emisijami.

Če primerjam Slovenijo in ZDA, ne bi zaključil, da potrebujemo slovensko kopijo Farm Credit System. Razlika v velikosti trga, strukturi kmetijstva, zakonodaji in finančnem sistemu je prevelika. V nekaterih pogledih imamo danes celo finančne produkte, ki so za posameznega mladega kmeta izjemno ugodni. Ameriški sistem je skozi več kot stoletje ustvaril institucionalno verigo, ki je namenjena prav kmetijstvu: specializirane kreditne asociacije, regionalne banke, zadružno lastništvo, dostop do kapitalskih trgov, poseben regulator, sistem usposabljanja finančnih strokovnjakov in formalno obveznost dela z mladimi ter začetnimi kmeti. Slovenski pristop je bolj razdeljen. Imamo poslovne banke, SRRS, nepovratna sredstva SKP, jamstva, subvencionirane obrestne mere, svetovalno službo, raziskovalne institucije in različne javne razpise. Posamezni deli so lahko zelo dobri. Pri investiciji v robota na primer ni dovolj, da obstaja razpis za nakup. Nekdo mora oceniti, ali bo robot na konkretni kmetiji uporabljan 300 ali 1.500 ur letno, koliko dela bo dejansko nadomestil, kdo ga bo servisiral, koliko bo stal po petih letih in ali bo investicija ustvarila dovolj dodatnega cash flowa za odplačilo kredita. Enako velja za namakanje, agrivoltaiko, nov rastlinjak ali precizno mehanizacijo.

Po obeh ameriških srečanjih se mi zdi najbolj zanimiva prav povezava med denarjem, znanjem in tveganjem. Mlad kmet ne potrebuje samo cenejšega kredita. Potrebuje nekoga, ki razume njegovo proizvodnjo, zna skupaj z njim oceniti investicijo in mu pomaga zgraditi finančno vzdržen razvojni načrt. Če želimo pospešiti tehnološko prenovo slovenskega kmetijstva, bi bilo zato smiselno še tesneje povezati finančne instrumente SRRS in bank, kmetijsko svetovanje, AKIS, raziskovalne institucije ter podjetja, ki tehnologije dobavljajo in servisirajo. Pri večjih investicijah bi morali poleg vprašanja »Ali je ta strošek upravičen?« vedno bolj sistematično postavljati tudi vprašanja: Ali bo investicija delovala? Koliko bo prinesla? Kakšno tveganje zmanjšuje? Koliko časa bo potrebovala za povračilo in ali jo kmet lahko financira tudi v dveh slabih letinah zapored? Največja lekcija ameriškega Farm Credit System se po mojem glasi, da ne gre samo za to, da kmet dobi denar. Gre se za to, da obstaja finančni sistem, ki razume kmetijstvo dovolj dobro, da lahko skupaj s kmetom financira njegov dolgoročni razvoj. In če želimo v Sloveniji hitrejšo generacijsko prenovo, več naložb ter resen prehod v digitalno, robotsko in podnebno odpornejše kmetijstvo, bo prav kakovost tega povezovanja v prihodnjih letih skoraj tako pomembna kot višina razpoložljivih nepovratnih sredstev. Tehnologijo lahko kupimo. Kapital si lahko izposodimo. Najtežje pa je zgraditi sistem, ki zna oboje povezati z dobrim kmetovanjem.

22. 8. 2026

Kentucky: tehnologije, tla, govedoreja in novi proizvodni sistemi na Capstone Farms

Po prvem delu programa v Washingtonu smo se preselili v Kentucky, kjer je program postal bistveno bolj terenski. Prvi celodnevni obisk je potekal na Capstone Farms v Henry Countyju, približno uro severovzhodno od Louisvilla. Na eni lokaciji so se zvrstili predstavniki University of Kentucky, Kentucky State University, podjetja Lepidext, extension služb, govedorejcev in same kmetije. Vsebina je bila zelo široka: od ekonomike kmetijstva, prehoda po zmanjšanju pridelave tobaka, ekološkega kmetijstva in lokalnih prehranskih verig do tal, biooglja, dronov, biološkega varstva, hidroponike, akvaponike, govedoreje in agrivoltaike.

Kentucky po obdobju tobaka

Tobak je bil desetletja pomemben del kmetijstva osrednjega Kentuckyja. Sistem proizvodnih kvot in cenovne podpore je omogočal relativno visok prihodek na majhni površini, zato so lahko obstajale tudi manjše kmetije. Po zmanjšanju pridelave tobaka in ukinitvi prejšnjega sistema so se začele kmetije precej bolj diverzificirati. Del sredstev iz poravnave s tobačno industrijo je Kentucky usmeril v razvoj drugih kmetijskih dejavnosti. Na terenu so omenjali predvsem podporo za:

izboljšave pašnikov in ograj,
boljšo oskrbo živali z vodo,
nakup plemenskih živali,
postavitve manjših plastinjakov,
namakalne sisteme,
pokrovne posevke,
razvoj vrtnarstva in lokalne prodaje (na domu in na lokalnih tržnicah).

David Neville je navedel tudi lastne primere uporabe teh programov pri hidroponiki, nakupu boljših bikov (genitika) in postavitvi manjšega plastenjaka.

University of Kentucky: raziskave, poučevanje in prenos znanja

Kenny Burdine in dr. Krista Jacobsen z University of Kentucky sta predstavila sistem land-grant univerze. Njegova osnovna struktura je sestavljena iz treh področij: raziskave, poučevanje in prenos znanja. dr. Burdine je ekonomist na področju živinoreje, dr. Jacobsen pa dela na področju trajnostnega kmetijstva, prehranskih sistemih, vrtnarstvu in usposabljanje kmetov začetnikov. Prenos znanja deluje zelo operativno. V okrožjih so lokalni agenti za kmetijstvo in naravne vire, 4-H, družinske in potrošniške vede ter ponekod tudi za področje vrtnarsta. Če lokalni agent potrebuje bolj specializirano strokovno znanje, se poveže s specialistom (beri raziskovalcem ali profesorjem) iz univerze. V pogovoru je bilo večkrat poudarjeno, da kmetje informacije dobivajo na različne načine, vendar sodoben način prenosa informacij, dobrih praks in znanja predstavlja kanal, kjer naj bi bile informacije neposredno povezane z raziskavami in aktualnimi podatki.

Ekološko kmetijstvo in lokalni trg

Pri ekološki pridelavi je bila kot glavna omejitev (največja težava) omenjena predvsem obvladovanje različnih plevelov v gojenih kulturah (koruza, soja) pa tudi znanje pridelovalca in administracija. Krista Jacobsen je navedla okvirno razliko v pridelku med konvencionalnimi (GSO) in ekološkimi sistemi, ki je med 15–25 %, vendar je hkrati poudarila, da je rezultat zelo odvisen od znanja posameznega pridelovalca in posameznega leta (pridelovalne sezone). Ekološka pridelava v Kentuckyju ostaja v majhen obsegu celotnega kmetijstva, vendar raste predvsem pri zelenjavi, mesu in drugih proizvodih z večjo dodano vrednostjo. Omenjene so bile cenovne razlike, ki znašajo približno 30–50 % (v korist EKO), pri nekaterih živalskih proizvodih tudi več. Ključna pa je prisotnost trga, predvsem v večjih urbanih območjih, kot so Louisville, Lexington in Cincinnati.

Tla, reduced tillage in biochar

Raziskovalca Jacob Brown in Richard Ojo s Kentucky State University sta predstavila poskuse na področju tal. V poskusih uporabljajo predvsem:

koruzo in sojo,
zmanjšano obdelavo tal,
pokrovne posevke,
biooglje,
Inkernatko,
spremljanje kemijskih, fizikalnih in bioloških lastnosti tal.

Tla vzorčijo približno do globine 30 cm, pri raziskavah pa spremljajo vsa makro hranila, organsko snov, zadrževanje vode, hidravlično prevodnost, strukturo in vse bolj tudi mikrobiološke parametre. Pri biooglju jih zanima predvsem vpliv na strukturo tal in zadrževanje vode. dr. študent Ojo je izpostavil, da je pri svoji doktorski raziskavi potrdil nam že znano dejstvo, da pri prehodu iz konvencionalne v konzervivajočo oz. regenerativo obdelavo v prvih letih ni zaznati povečanja pridelka.

Droni, Sentinel-2, NDVI in GIS

Jeremy Sandifer s Kentucky State University je predstavil uporabo GIS, satelitov in dronov. Uporabljajo:

Sentinel-2,
RGB in multispektralne kamere,
NDVI,
fotogrametrijo,
3D rekonstrukcije,
LiDAR,
ponavljajoče meritve skozi rastno sezono.

Droni se uporabljajo predvsem kot podpora raziskavam. Če imajo na primer različne tretmaje biooglja, gnojenja ali različne sorte, z večkratnimi preleti spremljajo razlike med parcelami. Zelo dober primer je bila uporaba NDVI pri koruzi. Tudi oni so potrdili, da visok NDVI lahko kaže dobro rast in fotosintetsko aktivnost, vendar sam po sebi ne zagotavlja visokega pridelka. Če je problem npr. pri oprašitvi, ga satelitski ali dronski vegetacijski indeks ne bo nujno zaznal.

Biološko zatiranje Ameriška sovke – corn earworm

Ena najbolj zanimivih tehnologij dneva je bila predstavitev podjetja Lepidext. Mary Wallace, Research Scientist pri Lepidext Inc., je predstavila biološki pristop za obvladovanje Helicoverpa zea – corn earworm, pomembnega škodljivca koruze, bombaža, paradižnika in soje. Glavni problem pri tej vrsti je hiter razvoj odpornosti na insekticide in zmanjševanje učinkovitosti posameznih Bt-lastnosti. Tehnologija temelji na virusu Helicoverpa zea nudivirus 2 (HzNV-2), ki prizadene reproduktivni sistem odraslih moljev. Lepidext je razvil sterilizacijski sev, pri katerem se okuženi osebki vzgojijo v laboratoriju in nato sprostijo na polje. Virus se preko parjenja širi v divjo populacijo in zmanjšuje njeno sposobnost razmnoževanja. Wallace je pristop opisala kot nekakšen »moth birth control«. Posebnost sistema je, da okužene samice ostanejo zelo privlačne za samce, kar dodatno pospešuje prenos virusa. V prvih terenskih poskusih so zaznali približno 8–10 nadaljnjih okuženih oziroma steriliziranih osebkov na en sproščen molj. Posebej zanimiva je uporaba pri sladki koruzi, kjer je tržna toleranca do poškodb zelo nizka in pridelovalci pogosto izvajajo veliko insekticidnih tretiranj. Če se populacijo zmanjša že pri prvih setvah, se lahko zmanjša tudi pritisk na poznejše setve in druge gostiteljske rastline v okolici. dr. Wallace je izpostavila tudi možnost uporabe pri upravljanju Bt- in insekticidne rezistence. Namesto uporabe nove aktivne snovi bi z zmanjšanjem reprodukcije rezistentnih osebkov omejevali širjenje odpornosti v naslednje generacije. Podjetje raziskuje podobne pristope tudi pri fall armyworm, tobacco budworm, diamondback moth in sorodnem Helicoverpa armigera. Tehnologija je še v razvojni in regulatorni fazi, postopek registracije pri ameriški EPA še poteka.

Naknadno preverjanje literature potrjuje osnovne biološke mehanizme: HzNV-2 se lahko prenaša spolno, povzroča sterilnost in povečuje spolno privlačnost okuženih samic. Previdneje pa je treba obravnavati podatke o 100-odstotni sterilizaciji, učinkovitosti na velikih površinah in končnem datumu registracije. Strokovno gre za zelo zanimiv primer biotičnega varstva, ki ne cilja neposredno na smrtnost škodljivca, ampak na njegovo reprodukcijo in populacijsko dinamiko.

Hidroponika in akvaponika

Na Capstone Farms imajo manjši hidroponsko-akvaponski sistem, ki je namenjen predvsem lokalni pridelavi in demonstraciji. V sistemu uporabljajo bazene z ribami ter povezano rastlinsko proizvodnjo. Posebej zanimiva je bila uporaba stranskega toka iz ribjega sistema. Zbrani material prezračujejo in prodajajo kot gnojilo za vrtove. Navedena cena je bila: 19,95 USD/galono, kar je približno 4,5 EUR/l. Na lokaciji uporabljajo tudi zelo preprost hladilni sistem s klasično klimatsko napravo in krmilnikom CoolBot. Dosegajo približno 45 °F oziroma 7,2 °C, navedeni strošek osnovnega sistema pa je bil manj kot 900 USD, približno 770 EUR.

Manjši plastenjak in podaljševanje sezone

Na drugi lokaciji so Amiši ravno postavljali nov manjši plastenjak. Objekt bo imel bočno odpiranje, dvojno folijo in strešno prezračevanje. Namenjen bo predvsem zgodnejši in poznejši proizvodnji, torej podaljševanju sezone. David Neville je pri tem poudaril zelo praktičen pristop: namreč ni se še določil, kaj bo prideloval. Najprej želi preveriti povpraševanje kupcev. Omenjen je bil tudi močno rastoč trg rezanega cvetja v Kentuckyju.

Govedoreja in nove tehnologije

Allan Bryant, rejec iz Henry Countyja in aktualni predsednik Kentucky Cattlemen’s Association, je predstavil njihov tipični sistem cow–calf, pri katerem približno 200 krav dojilj (tukaj jim rečejo kar mother cow) redijo predvsem za proizvodnjo telet za nadaljnje pitanje. Pri reprodukciji se vedno bolj uporabljajo sinhronizacija estrusa, GnRH in prostaglandinski protokoli, umetno osemenjevanje s seksiranim semenom ter genomsko testiranje. Bryant je poudaril predvsem možnost zgodnejše in natančnejše selekcije najboljših telic za obnovo črede. University of Kentucky uporablja prav GnRH–PG–CIDR protokole za sinhronizacijo, Beef Reproduction Task Force pa opozarja, da je pri seksiranem semenu praviloma treba računati na nekoliko nižjo koncepcijo kot pri konvencionalnem semenu. Kot pomembno prilagoditev vremenskim razmeram je predstavil tudi haylage oziroma baleage (travna silaža z visoko vsebnostjo suhe snovi (40–60%) v silusu ali balah)). V Kentuckyju je v maju pogosto težko zagotoviti več zaporednih suhih dni za pripravo kakovostnega sena, zato lucerno in druge krmne rastline balirajo pri višji vlagi in bale nepredušno ovijejo. University of Kentucky kot priporočljivo območje navaja približno 40–60 % vlage, kar pomeni približno 40–60 % suhe snovi. Tako je mogoče krmo spraviti prej, zmanjšati izgube listov in omejiti tveganje zaradi dežja. Previsoka vlaga pa poveča tveganje nezaželene klostridijske fermentacije in nastanka maslene kisline.

Zelo praktično je govoril tudi o pomembnosti dronov v živinoreji. g. Bryant razmišlja, da bo spomladansko insekticidno tretiranje lucerne proti lucerninemu rilčkarju (Hypera postica) opravljal z dronom , samo storitev pa bo naročil pri lokalnem ponudniku aero aplikacije. Povedal je, da je v zgodnjem spomladanskem obdobju pravočasno tretiranje zelo pomembno, saj lahko ob močnem napadu ličinke zelo poškodujejo posevek, kar pa rezultira k slabšemu prvemu odkosu. Cena storitve z dronom je približno 15–20 USD/acre oziroma 32–42 €/ha. Poleg razbremenitve dela v času telitev je prednost tudi možnost aplikacije na mokrih tleh brez gaženja in poškodb lucerne in zbitosti tal. Prednost po njegovem ni samo strošek, ampak predvsem pravočasnost: dron lahko opravi tretiranje tudi takrat, ko so tla preveč mokra za traktor, pri tem pa ne povzroča kolesnic in poškodb lucerne. Dron vidi tudi kot prihodnje orodje za nadzor črede in telitev, skupaj s kamerami v hlevu in povezljivostjo prek mobilnega omrežja. Pri rejcu, ki telitve opravlja ob koncu zime in zgodaj spomladi, lahko zgodnje zaznavanje problema neposredno vpliva na preživetje teleta in zmanjša nočne fizične obhode. Posebej ga zanimajo virtualne ograje, kjer GPS-ovratnica žival z zvočnim signalom in po potrebi električnim impulzom zadrži znotraj digitalno določene meje. Bryant je navedel približno 300–500 USD na ovratnico oziroma 260–430 € na žival, dodatno pa še približno 50–77 € letno za programsko opremo, kar je v tem trenutku predrago. Trenutno sta glavna zadržka rejcev prav cena in zanesljivost, medtem ko raziskave kažejo zelo dobro sposobnost zadrževanja živali znotraj virtualnih ograj. V novejšem poskusu University of Nebraska je bila uspešnost nad 99 %. Ekonomika je zato zelo odvisna od prihranka fizičnih ograj, dela in možnosti učinkovitejšega rotacijskega paše. Pri elektronski identifikaciji živali je opozoril na precejšen odpor dela starejših rejcev. Elektronska identifikacija v ZDA sicer ni obvezna za vsako govedo na vsaki kmetiji, od novembra 2024 pa USDA zahteva elektronsko berljive uradne oznake za določene kategorije goveda pri meddržavnih premikih, med drugim za spolno nedotaknjeno govedo nad 18 mesecev. Namen je predvsem hitrejša sledljivost ob izbruhu bolezni.

Cene goveda in trenutni trg

Bryant je na dan obiska navedel zelo visoke trenutne cene.

Za feeder calf težak približno 750 lb oziroma 340 kg je govoril o 3,50–4,00 USD/lb žive mase, kar pomeni približno 6,6–7,5 €/kg žive mase oziroma približno 2.250–2.570 € za žival.
Za pitano govedo pred zakolom je navedel približno 2,20–2,25 USD/lb, oziroma približno 4,15–4,25 €/kg žive mase.

Prav med obiskom je bila objavljena tudi odločitev administracije predsednika Trumpa, da ZDA za 90 dni omogočijo uvoz do 300.000 t proizvoda za mleto govedino brez višje izvenkvotne tarife. Bryant je zaradi tega in ponovnega odpiranja uvoza živega goveda iz Mehike pričakoval dodaten pritisk na cene ter dejal, da bi bil lahko ponedeljek (24.8.2026) slab dan za prodajo goveda.

Bryantov glavni kriterij pri novih tehnologijah je bil zato zelo praktičen: rejcu ni dovolj pokazati, da tehnologija deluje, pokazati je treba, da se mu ekonomsko povrne ali da dovolj zmanjša delo in tveganje. Pri starajoči se strukturi ameriških rejcev je lahko prav zmanjšanje fizičnega dela, nočnega nadzora in dela z ograjami enako pomembno kot neposredno povečanje produktivnosti.

Agrivoltaika

Na kmetiji načrtujejo tudi postavitev sončnih panelov. Koncept vključuje:

ovce pod paneli,
testiranje rastlin pod delnim senčenjem,
pollinator habitat,
čebelje panje.

Gre za večnamensko rabo iste površine, kjer želijo združiti proizvodnjo električne energije in kmetijsko rabo. Podoben pristop uporabljamo tudi pri naših pilotnih agrivoltaicnih sistemih, zato bo zanimivo spremljati, kako bodo projekt razvili naprej.

Capstone Farms kot demonstracijska kmetija

Največja posebnost obiska je bila koncentracija različnih aktivnosti na eni kmetiji. Na isti lokaciji so potekale predstavitve tal, dronov, biološkega varstva, hidroponike, govedoreje in novih proizvodnih sistemov, pri katerih sodelujejo University of Kentucky, Kentucky State University, extension, zasebna podjetja in kmetija. To je bil predvsem terenski prikaz prenosa raziskav v prakso. V naslednjih dneh v Kentuckyju bomo obiskali še druge kmetije, univerzitetne institucije, sejem, muzeje, spoznali bomo lokalno skupnost, kulturi in različne nevladne organizacije.

23. 8. 2026

Od Muhammada Alija do Kentucky State Fair

Muhammad Ali Center v njegovem rojstnem mestu zelo dobro predstavi celotno zgodbo Muhammada Alija, od mladega Cassiusa Claya do olimpijskega prvaka, svetovnega prvaka v težki kategoriji in kasneje ene najbolj prepoznavnih osebnosti 20. stoletja. Zanimivo mi je bilo predvsem, kako zgodaj si je postavljal cilje. Že kot zelo mlad je govoril, da bo najboljši. Leta 1960 je kot Cassius Clay na olimpijskih igrah v Rimu osvojil zlato medaljo v poltežki kategoriji, nekaj let kasneje pa postal tudi svetovni prvak v težki kategoriji. V muzeju je veliko njegovih verzov, izjav in zapisov. Med najbolj znanimi je seveda: “I am the greatest.” Danes to sicer zveni kot slogan, vendar ko pogledaš njegovo življenjsko pot, vidiš, da si je ta cilj ponavljal še precej preden je dejansko postal najboljši. Še bolj zanimiv pa je bil njegov razvoj zunaj športa. Ali je živel v obdobju, ko je bila rasna segregacija v ZDA še zelo prisotna. Postal je eden od pomembnih glasov temnopoltega prebivalstva in se javno izpostavljal glede vprašanj svobode, enakosti, vere in človekovega dostojanstva. Muzej njegove zgodbe ne prikazuje samo idealizirano. Prikazane so tudi njegove kontroverzne izjave, spremembe stališč in osebna rast. Prav to naredi zgodbo bolj zanimivo. Zame je bil pomemben predvsem en precej preprost poudarek: lahko si zelo dober na svojem profesionalnem področju, vendar je pomembno tudi, kaj narediš z vplivom, ki ga s tem pridobiš. Ali je bil vrhunski športnik, vendar je svoj vpliv uporabljal tudi precej širše. Vesel sem, da sem imel možnost njegov center obiskati prav tukaj v Louisvillu.

Kentucky State Fair – precej drugačen kmetijski sejem

Če bi ga primerjal z našo AGRA v Gornji Radgoni, je koncept precej drugačen. AGRA je močno usmerjena v kmetijsko mehanizacijo, tehnologije, podjetja in strokovni B2B del. Kentucky State Fair je precej bolj usmerjen v živali, kmetijske pridelke, tekmovanja, mlade, kmetijske družine in širšo javnost. Sodobna kmetijska mehanizacija sicer je prisotna. Med drugim sem videl tudi Case IH Quadtrac 425, ter nekaj drugih strojev. V notranjem delu so bili razstavljeni predvsem nagrajeni in starejši traktorji, med njimi John Deere 730 Diesel in Farmall Cub. Vendar mehanizacija tukaj ni glavni del sejma. Velik del sejmišča je namenjen živalim. Presenetili so me predvsem pogoji v halah. Prostori so veliki, dobro prezračevani oziroma klimatizirani, živali imajo dovolj vode, veliko je nastilja in kljub številu živali praktično ni bilo neprijetnega vonja. To je bil eden od bolj pozitivnih vtisov sejma. Videti je bilo mogoče različne pasme goveda, konje, osle, koze, kure, kunce in druge živali. Vstop na sejem je dovoljen tudi psom, ki seveda morajo biti na povodcih, psi se lahko sprehajajo med razstavljenimi živalmi. Posebej so me presenetili osli, saj so bili nekateri precej večji od oslov, kot jih poznam jaz.

Najboljša koruza, tobak, lubenica in 854-kilogramska buča

Razstavljene so bile najboljše serije koruze, najbolj popolni koruzni storži, sadje, zelenjava, med, tobak in drugi kmetijski pridelki. Pri koruzi so na primer ocenjevali tudi kategorijo “Most Perfect Ear of Field Corn”.Posebno mesto ima še vedno burley tobacco, ki je zgodovinsko zelo pomemben za Kentucky. Razstavljene so bile različne kategorije tobaka in seznami zmagovalcev po posameznih razredih. Seveda niso manjkali niti rekordi.

Zmagovalna lubenica je tehtala: približno 111,4 kg.
Še nekoliko bolj impresivna je bila prvouvrščena buča: približno 853,8 kg.

FFA – precej več kot samo »kmetijski krožek« za mlade

Eden zanimivejših delov Kentucky State Fair je bila predstavitev FFA, National FFA Organization. Na prvi pogled bi človek lahko pomislil, da gre za ameriško različico kmetijskega mladinskega društva. Sistem je v resnici precej bolj strukturiran in je neposredno vključen v formalno kmetijsko izobraževanje. FFA je nastala leta 1928 kot Future Farmers of America, leta 1988 pa se je zaradi širjenja kmetijskih poklicev izven klasične primarne proizvodnje uradno preimenovala v National FFA Organization. Kratica FFA je ostala. Danes program ne vključuje samo bodočih kmetov, ampak tudi bodoče agronome, veterinarje, tehnike, raziskovalce, podjetnike in druge poklice v agroživilstvu. FFA ima več kot 1,05 milijona članov, starih od 12 do 21 let, v več kot 9.500 lokalnih chapters oziroma šolskih enotah.

Tudi zgodovinsko razvoj ni bil enostaven. Do leta 1965 je za temnopolte dijake na ameriškem jugu obstajala ločena organizacija New Farmers of America – NFA, ki se je po Civil Rights Act združila s FFA. Ženske so dobile polnopravno članstvo šele leta 1969. Današnji FFA je zato rezultat skoraj stoletnega razvoja ameriškega poklicnega kmetijskega izobraževanja. Šola + praktični projekt + FFA Ključno je razumeti njihov three-component model kmetijskega izobraževanja. Dijak nima samo predmeta kmetijstva. Sistem sestavljajo pouk in laboratorijsko delo, Supervised Agricultural Experience – SAE, kjer dijak znanje praktično uporablja in FFA, kjer razvija vodenje, komuniciranje, tekmuje in predstavlja rezultate svojega dela. Gre torej za povezavo teorije, praktičnega dela in osebnega oziroma podjetniškega razvoja. V Kentuckyju je trenutno v kmetijsko izobraževanje vključenih okoli 34.965 dijakov, FFA ima rekordnih 25.178 aktivnih članov v 186 šolskih enot, sistem pa podpira 323 učiteljev kmetijstva. Še bolj zanimiv podatek je, da ima približno 67 % članov svoj SAE projekt, skozi te projekte pa so dijaki ustvarili oziroma zaslužili že približno 12,7 milijona USD. V zadnjem letu so v svojih SAE projektih opravili več kot 1,6 milijona ur praktičnega dela.

Kaj je pravzaprav SAE?

Supervised Agricultural Experience je praktični projekt posameznega dijaka, ki mora biti povezan z njegovim izobraževanjem in kariernimi interesi ter poteka pod mentorstvom učitelja kmetijstva in po potrebi kmeta, podjetja ali drugega strokovnjaka. Nacionalni sistem pozna različne oblike: dijak lahko ustanovi lastno dejavnost, dela na kmetiji ali v podjetju, izvaja raziskovalni poskus, vodi šolsko podjetje, opravlja service-learning ali začne z raziskovalnim oziroma exploratory projektom. Pomembno je, da se projekt več let dokumentira. Ne ocenjujejo samo končnega izdelka. Spremljajo obseg proizvodnje ali dela, ure, prihodke in stroške, naložbe, povečanje odgovornosti, pridobljene strokovne kompetence, vodenje evidenc ter razvoj projekta skozi čas. Pri kategoriji Agricultural Placement na primer točke prinašajo opis nalog in odgovornosti, rast znanja, opravljene ure in zaslužek ter vključevanje v FFA in lokalno skupnost. To je bil tudi razlog, zakaj so bile predstavitve na sejmu precej konkretne. Na panojih niso bile samo fotografije mladih, ampak razvoj njihovega projekta po posameznih letih, število živali ali hektarjev, opravljeno delo, osvojene kompetence, podjetniške aktivnosti in nagrade.

Na sejmu sem fotografiral predstavitev Casea Redmona iz Meade Countyja. Njegov SAE se je leta 2022 začel s 15 brejimi kravami in telicami. Sčasoma je začel sodelovati z lokalnim podjetjem pri pripravi uravnoteženih krmnih obrokov, sam proizvajati kakovostno voluminozno krmo ter uporabljati proizvodne evidence za odločitve o izločanju in pripustih. Za uporabo pašnikov in infrastrukture staršev je opravljal delo na kmetiji, čredo pa je postopoma povečeval. Leta 2026 je postal Regional Star Farmer za Lincoln Trail Region in s tem kandidat za najvišjo državno nagrado. Regionalni zmagovalci niso izbrani samo na osnovi prijavnice. Najprej se ocenijo njihove evidence in projekt, nato komisija učiteljev kmetijstva obišče finaliste na terenu. Regionalni zmagovalci nato napredujejo na državno raven, kjer se dokumentacija ponovno ocenjuje, sledijo pa tudi intervjuji. Vsi regionalni kandidati za kentucky state star awards 2026.

Trije najboljši projekti Kentuckyja 2026

Najvišja priznanja Kentucky FFA so State Star Awards, ki sicer niso bila podeljena na Kentucky State Fair, ampak že junija na 97th Kentucky FFA State Convention v Lexingtonu. Na sejmu so bili regionalni kandidati in njihovi projekti predstavljeni širši javnosti. Letošnji State Star Farmer je postal Colton Hardy iz Apollo FFA. Njegov razvoj je zelo konkreten. Leta 2022 je začel z okoli 0,2 ha sladke koruze in 1.200 krizantemami. Naslednje leto je že najel zemljišče ter preko izmenjave dela z družino dobil dostop do mehanizacije za pridelavo približno 10,9 ha soje. Do leta 2025 je projekt povečal na 3.200 krizantem, približno 0,8 ha sladke koruze, 32,4 ha soje in 2 ha tobaka. Vodil je prihodke in stroške ter evidence uporabil tudi za pridobitev financiranja za nakup približno 32 ha velike kmetije. State Star in Agribusiness je postala Mallie Johnson iz South Laurel FFA, ki je iz SAE razvila lastno dejavnost izdelovanja in prodaje ročno izdelanih usnjenih izdelkov. Rast prodaje je zahtevala dodatno opremo, razvoj novih izdelkov in pridobivanje novih obrtniških ter poslovnih znanj. State Star in Agricultural Placement pa je postal Cyrus D. Bivens iz LaRue Countyja, katerega projekt temelji na delu na večji poljedelski kmetiji Fresh Start Farms. Začel je z upravljanjem grain carta in čiščenjem silosov, nato pa postopoma prevzemal pripravo in dovoz semena ter gnojil, obdelavo tal, delo s kombajnom, organizacijo logistike med setvijo in žetvijo, prevoz žita ter vzdrževanje in popravila mehanizacije. Prav njegov pano sem videl tudi na sejmu. Uradni rezultati. Poleg SAE in Star Awards ima FFA še Career Development Events (CDE) in Leadership Development Events (LDE). To so strokovna tekmovanja, kjer se preverjajo konkretna znanja in kompetence. Na letošnjem Kentucky State Fair so med drugim tekmovali v agronomiji, kmetijski tehniki, ocenjevanju mlečnega in mesnega goveda, ocenjevanju mesa, florikulturi, drevesniška proizvodnja, prepoznavanju semen, majhna energetska oprema, varjenju in upravljanje prostoživečih živali. To je ločen sistem od Star Awards: pri SAE se ocenjuje večletni razvoj posameznikovega projekta, pri CDE pa konkretna strokovna znanja in sposobnosti.

Pri FFA me ni toliko pritegnilo samo tekmovanje oziroma nagrajevanje najboljših. Bolj zanimiv je način, kako je celoten sistem sestavljen. Dijak pri 14 ali 15 letih ne dobi samo informacije, da je kmetijstvo lahko njegova prihodnost. Dobi projekt. Vodi evidence. Dela na kmetiji ali ustanovi majhno dejavnost. Spremlja stroške in prihodke. Prevzema vedno zahtevnejše naloge. Ima mentorja. Rezultate mora znati strokovno predstaviti. Regionalna oziroma državna komisija pa nato dejansko preverja, kaj je v nekaj letih naredil. Zato panoji z napisom Regional Star Farmer na Kentucky State Fair niso bili samo razstava uspešnih dijakov. Za njimi je precej dobro izdelan sistem kmetijskega izobraževanja + učenje na delovnem mestu + podjetništvo + mentorstvo + tekmovanje. In prav ta del ameriškega sistema se mi zdi za naš prostor precej bolj zanimiv kot samo še eno tekmovanje mladih kmetov. Gre za vprašanje, kako mlade dovolj zgodaj vključiti v resnično kmetijsko proizvodnjo in jim pri tem postopoma dati tudi odgovornost za tehnologijo, ekonomiko in odločitve.

Ameriška sejemska hrana

Med bolj zanimivimi stvarmi so bila ogromna pečena puranja bedra, ki jih pripravljajo neposredno na velikih žarih. Zanimiva je bila tudi priprava koruze. Storže pečejo skupaj z ovojem, nato ga odstranijo, koruzo zavijejo v aluminijasto folijo in ponudijo obiskovalcem. In potem seveda še celoten zabaviščni del – roller coasterji, vrtiljaki in druge atrakcije, posebej za mlajše in starejše obiskovalce.

24. 8. 2026

Od mestne akvaponike do biodinamične govedoreje

Današnji dan je pokazal dva precej različna načina, kako je mogoče okoli kmetijstva zgraditi širši prehranski in poslovni sistem. Dopoldne smo v Lexingtonu obiskali FoodChain, neprofitno organizacijo, ki na enem mestu povezuje lokalne kmete, predelavo hrane, izobraževanje, socialne programe, trgovino in notranjo akvaponiko. Organizacija je nastala leta 2011, prve ribe so v akvaponski sistem naselili leta 2013, leta 2017 odprli profesionalno kuhinjo, letos maja pa še Neighborhood Green Grocery. Zanimiv mi je predvsem njihov praktični pristop k presežkom in tržno manj zanimivim pridelkom. Lokalno bučo, papriko in drugo zelenjavo ne samo, da jo razdelijo, ampak jo predelajo, vključujejo v obroke in uporabnikom pokažejo, kako jo pripraviti. Njihovo izhodišče je preprosto: dostop do hrane brez znanja ni dovolj, enako pa tudi prehransko izobraževanje nima velikega učinka, če ljudje do kakovostne hrane nimajo dostopa.

Zelo zanimivo se mi je zdelo tudi, ko so govorili o načinih, kako določeno zelenjavo približati današnjemu sodobnemu kupcu/uporabniku. To delajo tako, da na delavnico v kuhinji povabijo različne skupine ljudi, predvsem mlajše, in nato tej osnovni zelenjavi (npr. brokoliju) dodajajo še druge sestavine, npr. jabolko, korenček, papriko. Na ta način dobijo končni izdelek, ki je v osnovi sestavljen iz želene primarne surovine (npr. brokolija), poleg nje pa so glede na okuse, ki jih mladi in mlajši želijo, dodane še druge sestavine. S tem kreirajo povsem nove končne izdelke, ki so všečni in okusni mladim in mlajšim, ne da bi jih siljili z “babičinimi” recepti. Meni se je ta pristop zdel zelo zanimiv. Vse skupaj nato še posnamejo in izdelajo kuharske recepte, z namenom, da bi mladi in mlajši vedeli, kako in na kakšen način sploh pripraviti določeno vrsto zelenjave. V istem objektu imajo še približno 26.500-litrski akvaponski sistem, kjer povezujejo gojenje tilapije z listno zelenjavo. Sistem je zanimiv predvsem kot demonstracijski, raziskovalni in izobraževalni poligon. Tudi sami so zelo odkrito povedali, da komercialna ekonomika akvaponike ni samoumevna – veliko je odvisno od tega, ali imaš dober trg tako za rastline kot tudi za ribe.

Biodinamična živinoreja in drugi poslovni najemi na kmetiji

Popoldne pa smo obiskali Foxhollow Farm pri Crestwoodu. Gre za veliko družinsko kmetijo, ki je pred približno 20 leti začela prehod iz konvencionalnega poljedelstva v biodinamično in regenerativno kmetovanje. Danes je jedro proizvodnje 100 % pašna govedoreja in neposredno prodajo mesa. Kmetija je vilka 556 ha, od tega okoli 324 ha pašnikov in 162 ha gozda. Meni pa poleg biodinamičnega in regenerativnega kmetijstva bil še bolj zanimiv njihov poslovni model, ki sloni okoli njihove kmetije. Ker tako velike površine ne morejo intenzivno upravljati sami, imajo t. i. Partner Grower Program. Drugim manjšim pridelovalcem oddajajo parcele velikosti približno 1–10 acres oziroma 0,4–4 ha, pogosto skupaj s hišo, kjer lahko stanujejo. Ti ljudje niso zaposleni pri Foxhollow, ampak na njihovi zemlji vodijo lastno dejavnost, kot npr. pridelava zelenjave, cvetja, eni imajo sadovnjak in druge proizvodnje. S tem kmetija dobi več ljudi (skupnost), ki dejansko skrbijo za posamezne dele prostora, partnerji pa dobijo dostop do zemlje in infrastrukture brez nakupa lastne kmetije. ampak se niso ustavili samo tukaj, namreč šli so še korak dlje. Na kmetiji imajo približno 10 notranjih poslovnih prostorov (pisarn), ki pa jih oddajajo v najem lokalnim samostojnim podjetnikom. Tile podjetniki pa potem v njihovih prostorih opravljajo dela s področija masaže, joge, ajurvede, Reiki terapij, fotografije in drugih dejavnosti. Poleg tega imajo lastno trgovino, dogodke, neposredno prodajo mesa in druge aktivnosti. Ta kmetija je prikazala dober primer, da ekonomika kmetije ni nujno samo: hektar → pridelek → prodaja.

Zemljišče, objekti, blagovna znamka in okolje kmetije lahko postanejo osnova tudi za več manjših podjetij, najeme, neposredno prodajo, dogodke in druge storitve, pri čemer osnovna kmetijska proizvodnja še vedno ostaja jedro sistema. Današnji dan je bil zato zanimiv predvsem zaradi dveh zelo različnih modelov: FoodChain gradi prehransko verigo okoli lokalne hrane v mestu, Foxhollow pa okoli kmetije gradi celoten ekosistem proizvodnje, podjetništva in neposrednega trženja.

25. 8. 2026

Zadnji polni dan programa v Kentuckyju je bil namenjen institucijam, ki ameriškim kmetom zagotavljajo finančno podporo, pomoč ob naravnih nesrečah, dostop do trgov in razvoj novih poslovnih priložnosti. Dopoldne smo obiskali državni urad USDA Farm Service Agency za Kentucky, nato pa na Kentucky State Fairu nadaljevali pogovore s predstavniki Kentucky Department of Agriculture. Danes sem videl, da ameriška kmetijska politika ni zgrajena samo okoli subvencij. Združuje lokalno dostopne javne službe, neposredna in garantirana posojila, zavarovanje pridelave, pomoč ob naravnih nesrečah, podporo trženju, lokalne blagovne znamke ter izobraževanje prihodnjih generacij kmetov.

Farm Service Agency: javna služba, finančni instrument in varnostna mreža

Delovanje USDA Farm Service Agency nam je predstavil David Wayne, State Executive Director za Kentucky. FSA je zvezna agencija znotraj ameriškega ministrstva za kmetijstvo, vendar svoje programe izvaja izrazito lokalno. V Kentuckyju ima:

64 lokalnih servisnih centrov,
16 ekip za kmetijska posojila,
približno 275 zaposlenih.

Po podatkih, predstavljenih na srečanju, so imeli leta 2025 evidentiranih 6,75 milijona acres oziroma približno 2,73 milijona hektarjev kmetijskih površin. V istem letu je bilo v Kentuckyju izplačanih približno 340 milijonov USD programskih podpor. Aktivni portfelj kmetijskih posojil je znašal okoli 1,1 milijarde USD in vključeval približno 5.000 posojilojemalcev. g. Wayne je večkrat poudaril, da je najpomembnejša beseda v imenu agencije prav service. Njihova naloga ni samo administriranje programov, temveč pomoč kmetijam pri preživetju naravnih nesreč, ekonomskih šokov in finančno zahtevnih razvojnih obdobij.

Neposredna in garantirana kmetijska posojila

FSA uporablja dva osnovna modela financiranja. Pri neposrednih posojilih denar zagotovi in posojilo servisira FSA. Agencija obravnava vlogo, sklene pogodbo, prejema obroke in po potrebi izvaja tudi prestrukturiranje obveznosti. Pri garantiranih posojilih financiranje zagotovi zasebna banka ali specializirani kmetijski posojilodajalec, država pa prevzame del kreditnega tveganja. Tako lahko komercialni financer odobri tudi projekt, ki bi bil brez državne garancije zanj preveč tvegan. Za neposredno financiranje nakupa ali širitve kmetije je bila za avgust 2026 predstavljena:

fiksna obrestna mera 6 %,
odplačilna doba do 40 let,
najvišji znesek neposrednega posojila 600.000 USD.

Takšno financiranje je namenjeno predvsem začetnim kmetom in kmetijam, ki še nimajo dovolj kapitala, premoženja ali kreditne zgodovine za običajno komercialno financiranje. Cilj sistema ni, da kmet trajno ostane odvisen od FSA, ampak da se finančno stabilizira in pozneje preide na komercialno financiranje. Pomembna je tudi prilagoditev odplačevanja proizvodnemu ciklu. V govedoreji lahko na primer od nakupa telic do prvega večjega prihodka mine precej časa. FSA lahko zato prilagodi začetek odplačevanja ali v prvem obdobju zahteva le plačilo obresti.

Kako ZDA opredelijo naravno nesrečo v kmetijstvu?

Poseben del razprave je bil namenjen naravnim nesrečam, saj me je zanimalo, kaj mora biti izpolnjeno, da je dogodek uradno razglašen za kmetijsko naravno nesrečo. V ZDA ni samo ene vrste razglasitve. Obstajajo predsedniške razglasitve prek FEMA, kmetijske razglasitve ministra za kmetijstvo, posebna obvestila za fizično škodo na kmetijah ter programski sprožilci za posamezne oblike pomoči. Pri običajni USDA Secretarial Disaster Designation mora biti praviloma ugotovljena najmanj 30 % izguba proizvodnje vsaj ene kmetijske kulture na ravni celotnega countyja (okrožja po slovensko). Ne gre torej za 30 % izgubo posamezne kmetije, ampak za izgubo proizvodnje določene kulture na širšem območju. Pri suši je postopek delno avtomatiziran z uporabo sistema U.S. Drought Monitor. Posamezno okrožje je lahko razglašen za območje naravne nesreče, če vsaj del območja:

doseže stopnjo D3 – Extreme Drought kadarkoli med rastno sezono ali
ostane v stopnji D2 – Severe Drought najmanj osem zaporednih tednov.

Kmet lahko izgubo prijavi lokalnemu FSA in s tem prispeva podatke za oceno razmer, vendar je prijava škode posameznega kmeta ločena od postopka razglasitve območja.

Kmet škodo prijavi takoj – ne čaka na razglasitev

Zelo pomembna praktična ugotovitev je, da kmet ne sme čakati na formalno razglasitev naravne nesreče. Pri zavarovanem pridelku mora svojega zavarovalnega agenta praviloma obvestiti v 72 urah po ugotovitvi škode. Pri programu NAP, ki krije kulture, za katere običajno federalno zavarovanje ni na voljo, je treba izgubo praviloma prijaviti v 15 dneh, pri ročno obiranih in nekaterih hitro pokvarljivih kulturah pa v 72 urah.

Kmet mora zagotoviti:

fotografije in videoposnetke škode,
evidence o površinah in pridelavi,
podatke o številu in vrednosti živali,
račune in dokazila o nastalih stroških,
veterinarsko dokumentacijo,
dokaz povezave med dogodkom in nastalo škodo.

Pred preoravanjem poškodovanega posevka, ponovno setvijo, odstranitvijo poginulih živali ali začetkom večje sanacije mora praviloma omogočiti ogled oziroma cenitev. Čas do izplačila je odvisen od programa. Pri zavarovanju mora biti priznana škoda po dokončni uskladitvi zahtevka praviloma izplačana v 30 dneh. Pri proizvodnih programih se lahko čaka do konca žetve oziroma zaključka sezone, da je mogoče ugotoviti dejanski izpad. Pri sanaciji zemljišč in infrastrukture se sredstva pogosto izplačajo šele po izvedbi in preveritvi odobrenih del. g. Wayne je predstavil tudi primer neposrednega programa pomoči, pri katerem je bilo nakazilo izvedeno že naslednji dan po odobritvi. To je bilo mogoče zaradi predhodno evidentiranih površin, digitaliziranega postopka in prenosa pristojnosti na lokalnega vodjo. Takšna hitrost pa ni splošno pravilo za vse programe.

Kentucky Department of Agriculture: razvoj po zmanjšanju pridelave tobaka

Na Kentucky State Fairu smo se srečali z Warrenom Beelerjem, Deputy Commissionerjem Kentucky Department of Agriculture, in Jayem Hallom, Executive Directorjem Office of Agricultural Marketing. Kentucky je zanimiv primer prestrukturiranja kmetijstva po zmanjšanju gospodarskega pomena tobaka. Del sredstev iz poravnave s tobačno industrijo je država namenila zdravstvu, pomemben del pa razvoju in diverzifikaciji kmetijstva. Po uradnih podatkih je bilo v več kot dveh desetletjih v kmetijske in podeželske projekte usmerjenih več kot 800 milijonov USD. Sredstva so bila uporabljena za posojila, nepovratne podpore, živinorejsko infrastrukturo, predelavo, lokalne prehranske verige, trženje in nove proizvodne usmeritve. To je pomemben primer dolgoročnega razvojnega financiranja: denar ni bil porabljen samo za nadomestitev izgubljenega prihodka od tobaka, temveč za gradnjo novih dejavnosti.

Pogodbena proizvodnja in vprašanje stabilnega denarnega toka

Perutninarstvo je danes največji kmetijski sektor Kentuckyja in je večinoma vertikalno integrirano. Integrator zagotovi piščance in krmo, kmet pa financira objekte in opremo ter zagotavlja delo. Predstavnica Kentucky State Fair Board je opisala svojo nekdanjo izkušnjo pri podjetju Perdue Farms. Posamezen objekt je lahko sprejel približno 26.000 brojlerjev, proizvodni ciklus pa je trajal okoli sedem tednov. Tak sistem omogoča rednejši denarni tok in lahko dopolnjuje druge dejavnosti na družinski kmetiji. Hkrati pa zahteva veliko začetno naložbo in pomeni dolgoročno odvisnost od integratorja. Na srečanju so bile predstavljene predvsem prednosti sistema, vprašanja pogajalske moči kmeta in razdelitve tveganj pa niso bila podrobneje obravnavana.

Kentucky Proud in dodana vrednost po izhodu s kmetije

Jay Hall je predstavil Kentucky Proud, uradno državno tržno znamko za kmetijske in prehranske proizvode iz Kentuckyja. Program ima približno 6.000 članov in povezuje lokalne kmete, predelovalce, trgovine, gostinstvo ter promocijske in izvozne aktivnosti. Kentucky Proud ni enak evropskim shemam zaščitenih označb porekla. Gre predvsem za tržno znamko, ki potrošniku sporoča, da je proizvod pridelan, vzrejen, predelan ali izdelan v Kentuckyju. V razpravi se je večkrat pojavil izraz beyond the farm gate oziroma premik kmeta dlje od prodaje osnovne surovine. Cilj je, da kmet ne proda samo žita, mleka, mesa ali zelenjave, ampak del dodatne vrednosti zadrži skozi:

predelavo,
neposredno prodajo,
lokalno blagovno znamko,
pogodbeno proizvodnjo,
skladiščenje in časovno prilagojeno prodajo,
lastniški delež v predelovalnem ali energetskem obratu.

Takšen pristop je eden najmočnejših razvojnih poudarkov, ki sem jih zaznal v Kentuckyju.

Sejem kot prostor izobraževanja prihodnjih kmetov

Kentucky State Fair ni samo komercialni dogodek. Velik del sejma je namenjen razstavam živali, tekmovanjem mladih rejcev in praktičnemu učenju. Pri živinorejskih tekmovanjih ločujejo med ocenjevanjem plemenskih živali, tržnih živali in t. i. showmanshipom, kjer se ocenjuje, kako dobro mlad udeleženec žival pripravi, vodi in predstavi. Obiskovalec tako ne vidi samo končnega rezultata reje. Vidi tudi delo mladih, njihovo poznavanje živali, odgovornost in sposobnost javne predstavitve. Predstavniki Kentucky Department of Agriculture so posebej poudarili, da je treba otroke za kmetijstvo navdušiti že v osnovni šoli. V programu All In for Ag Week poskušajo matematiko, naravoslovje, zgodovino in druge predmete razlagati skozi praktične kmetijske primere. Njihovo glavno sporočilo je bilo, da kmetijstvo ni samo poklic kmeta, ampak aplikativna znanost, ki potrebuje biologe, inženirje, genetike, ekonomiste, veterinarje, strokovnjake za umetno inteligenco in robotiko.

Kaj bi lahko uporabili v Sloveniji?

Včerajšnji obiski so ponudili več izhodišč za slovenski prostor. Prvo je povezovanje javnega in zasebnega financiranja. Državna institucija lahko začetnemu ali razvojno usmerjenemu kmetu omogoči dolgoročno posojilo ali prevzame del tveganja, nato pa ga postopno usmeri v komercialno financiranje. Drugo je hiter odziv ob naravnih nesrečah. Ameriški sistem veliko gradi na predhodno prijavljenih površinah, proizvodnih evidencah, živalskih registrih in neposrednih bančnih nakazilih. Če so podatki že v sistemu, se lahko določeni programi izvedejo zelo hitro. Tretje je sistematično ustvarjanje dodane vrednosti po primarni proizvodnji. Lokalna znamka ni samo logotip, če je povezana s promocijo, neposredno prodajo, javnim naročanjem, predelavo in dostopom do novih trgov. Četrto pa je vključevanje mladih. Sejem, tekmovanja, šolski programi in praktično delo z živalmi skupaj ustvarjajo okolje, v katerem kmetijstvo ni predstavljeno kot ostanek preteklosti, temveč kot tehnološko, poslovno in znanstveno področje prihodnosti.

Po intenzivnih dnevih v Kentuckyju pot nadaljujem proti Iowa Cityju. Kentucky zapuščam z močnim vtisom, da najuspešnejše kmetijske inovacije niso nujno samo novi stroji, roboti ali droni. Enako pomembni so finančni modeli, lokalne institucije, predelava, trženje, izobraževanje in sposobnost, da kmet zadrži več ustvarjene vrednosti.

27. 8. 2026

Iowa in Kirkwood Community College

Obisk Kirkwood Community College je pokazal zelo konkreten model kmetijskega izobraževanja, ki temelji na povezovanju učilnice, šolske kmetije, živali, laboratorijev, kmetijske mehanizacije, simulatorjev, podjetij in lokalnega trga dela. Preden pa podrobneje predstavim Kirkwood, je treba razumeti obomčje v katerem ta izobraževalna ustanova deluje. Iowa ni samo ena od ameriških zveznih držav z nekoliko več kmetijstva. Je eno najpomembnejših območij svetovne pridelave koruze, soje, prašičev, jajc, etanola in biodizla. Iowa ima približno 3,24 milijona prebivalcev in površino okoli 144.660 km² oziroma 14,47 milijona hektarjev. Gostota prebivalstva znaša samo približno 22 prebivalcev na km², zato je v primerjavi s Slovenijo zelo redko poseljena. Za primerjavo: Slovenija ima približno dva milijona prebivalcev na dobrih 20.000 km², Iowa pa ima približno 1,6-krat toliko prebivalcev na več kot sedemkrat večji površini.

Po podatkih USDA ima Iowa:

Kazalnik	Podatek
Prebivalstvo	približno 3,24 milijona
Površina države	14,47 milijona ha
Število kmetij	86.200
Zemljišča v upravljanju kmetij	12,10 milijona ha
Povprečna velikost kmetije	približno 140 ha
Delež površine države v upravljanju kmetij	približno 84 %
Kmetijska zemljišča na prebivalca	približno 3,7 ha

V državi je okoli 86.200 kmetij (84 % celotne površine), njihova povprečna velikost pa je približno 140 hektarjev. Povprečje sicer skriva velike razlike: poleg manjših družinskih kmetij obstajajo zelo velike poljedelske, prašičerejske, govedorejske in perutninske proizvodnje. Več kot 95 % kmetij je po navedbah državnih institucij še vedno v družinski lasti. USDA – Iowa State Agriculture Overview, U.S. Census – Iowa Iowa je največja ameriška pridelovalka koruze in ena največjih pridelovalk soje. Leta 2025 je bilo v Iowi požetih približno:

Poljščina	Požeta površina	Povprečni pridelek	Skupna proizvodnja
Koruza za zrnje	5,34 milijona ha	13,2 t/ha	70,4 milijona t
Soja	3,80 milijona ha	4,27 t/ha	16,2 milijona t
Koruza za silažo	101.000 ha	56 t/ha	5,67 milijona t

Samo koruza in soja skupaj zavzemata približno 9,14 milijona hektarjev, kar predstavlja okoli 3/4 vseh zemljišč v upravljanju kmetij. Vrednost pridelave koruze in soje je leta 2025 znašala približno 17,4 milijarde USD. Iowa je leta 2025 pridelala približno:

16,3 % vse ameriške koruze;
14 % vse ameriške soje.

Podatek, ki smo ga slišali med obiskom, da bi bila Iowa kot samostojna država tretja največja pridelovalka koruze na svetu, je treba razložiti nekoliko natančneje. Iowa s približno 70 milijoni ton koruze pridela več koruze kot Argentina. Če bi Iowo izločili iz skupne ameriške proizvodnje in jo obravnavali kot samostojno državo, bi bila za Kitajsko in Brazilijo približno tretja največja pridelovalka. Če pa jo primerjamo z ZDA kot celoto, bi bila za ZDA, Kitajsko in Brazilijo na četrtem mestu. Ne glede na način primerjave gre za količino, ki je na svetovni ravni izjemna. USDA Foreign Agricultural Service – svetovna pridelava koruzen Velik del koruze se ne uporablja neposredno za prehrano ljudi. Gre za rumeno koruzo z visokim deležem škroba, namenjeno predvsem:

krmi za prašiče, govedo in perutnino,
proizvodnji etanola,
proizvodnji škroba in drugih industrijskih sestavin,
izvozu,
nadaljnji predelavi.

Pri proizvodnji etanola ostanejo stranski proizvodi, kot so posušene destilacijske tropine, ki se uporabijo kot krma. Zato so v Iowi med seboj neposredno povezani poljedelstvo, prašičereja, govedoreja, biogoriva, predelovalna industrija in transport. Iowa je največja ameriška proizvajalka prašičev. Decembra 2025 je bilo evidentiranih približno 25,2 milijona prašičev, junija 2026 pa približno 24,7 milijona. To pomeni približno:

7,6 do 7,8 prašiča na prebivalca,
skoraj tretjino celotne ameriške populacije prašičev,
približno trikrat toliko prašičev kot v Minnesoti, ki je druga največja ameriška prašičerejska država.

Poleg prašičev je bilo v Iowi po zadnjih letnih podatkih tudi:

Kategorija živali	Število
Prašiči	24,7–25,2 milijona
Govedo skupaj	3,45 milijona
Krave dojilje	815.000
Krave molznice	245.000
Govedo v pitanju	1,18 milijona
Purani, vzrejeni v letu	10,8 milijona
Ovce in jagnjeta	161.000
Mesne in druge koze	45.000
Mlečne koze	26.000

Iowa ima tako več goveda kot prebivalcev. Na vsakega prebivalca pride približno 1,1 goveda in skoraj osem prašičev. Država je na prvem mestu v ZDA po proizvodnji:

koruze;
prašičev;
jajc;
etanola;
biodizla.

Zelo visoko je uvrščena tudi pri soji, govedu, mleku in puranih. Vrednost kmetijskega izvoza presega 13,7 milijarde USD letno. Iowa Department of Agriculture, State of Iowa – pomen kmetijstva za prehransko varnost

Koliko je gospodarstvo Iowe dejansko odvisno od kmetijstva?

Pri tem je treba razlikovati med neposrednim kmetijstvom in širšim agroživilskim sistemom. Neposredna dejavnost kmetijstva, gozdarstva, ribištva in lova je leta 2024 predstavljala približno 3,2 % BDP Iowe. Največji neposredni sektor je bila predelovalna industrija s 17,3 % BDP, sledile so finance in zavarovalništvo s 14,5 %. Toda velik del predelovalne industrije, transporta, proizvodnje strojev, veterine, proizvodnje gnojil, predelave hrane in proizvodnje biogoriv obstaja prav zaradi kmetijstva. Analiza Iowa State University je ocenila, da so kmetijska proizvodnja, predelava in z njima povezane dejavnosti leta 2024 ustvarile:

približno 62,9 milijarde USD dodane vrednosti;
približno 23,4 % BDP Iowe;
okoli 415.800 delovnih mest;
približno 19,4 % vseh delovnih mest v državi.

Od ocenjenih 62,9 milijarde USD dodane vrednosti je bilo približno:

25,4 milijarde USD povezanih s primarno proizvodnjo;
26,1 milijarde USD s predelavo hrane, krme in biogoriv;
11,4 milijarde USD z mehanizacijo, kemijsko industrijo, veterino in drugimi podpornimi storitvami.

Gre za širšo ekonomsko oceno na podlagi input-output modela, ne samo za promet kmetij. Toda prav ta širši pogled pokaže resnično odvisnost Iowe od kmetijstva. Skoraj četrtina gospodarstva in približno petina delovnih mest sta neposredno ali posredno povezani z agroživilskim sistemom. Iowa State University CARD, Iowa Department of Revenue To tudi pojasni, zakaj imajo spremembe cen koruze, soje, prašičev in goveda, trgovinske omejitve, carine, vremenski ekstremi in bolezni živali velik vpliv na celotno gospodarstvo države.

Zakaj Iowa potrebuje drugačen model kmetijskega izobraževanja?

V okolju, kjer so kmetije velike, tehnologija draga, proizvodnja specializirana, kmetijska podjetja pa potrebujejo veliko usposobljenih delavcev, klasično izobraževanje samo v učilnici ni dovolj. Kirkwood Community College je javna dveletna izobraževalna ustanova. Ne gre za srednjo šolo v ameriškem pomenu besede. Najbližja slovenska primerjava bi bila kombinacija:

višje strokovne šole,
prvih dveh let univerzitetnega študija,
srednjega strokovnega in poklicnega izobraževanja,
izobraževanja odraslih,
praktičnega usposabljanja za konkretne poklice.

Študent lahko po dveh letih neposredno vstopi na trg dela ali pa znanje in kreditne točke prenese na štiriletno univerzo ter tam dokonča dodiplomski študij. Temu pravijo model 2 + 2. Kirkwood ima več kot 140 izobraževalnih programov. Med obiskom je bilo omenjeno približno 16.000 študentov. Uradna statistika države Iowa za jesenski semester 2025 kaže 13.419 vpisanih študentov, od tega:

4.201 oziroma 31,3 % rednih;
9.218 oziroma 68,7 % izrednih oziroma delno vpisanih študentov.

Razlika med omenjenimi 16.000 in uradnimi 13.419 je verjetno posledica različnih obdobij in vključevanja dodatnih programov, izobraževanja odraslih ter drugih oblik usposabljanja. Vseh 15 javnih community colleges v Iowi je imelo jeseni 2025 skupaj 88.530 študentov. Povprečna starost je bila 20 let, mediana pa samo 18 let. Kar 45,6 % vpisanih je bilo mlajših od 18 let, ker sistem omogoča vključevanje dijakov v določene programe že med srednjo šolo. Iowa Department of Education – Fall Enrollment 2025

Kmetijski programi na Kirkwoodu

Kirkwood izvaja programe s področij:

agrarnega menedžmenta;
rastlinske pridelave;
živinoreje;
preciznega kmetijstva;
servisiranja kmetijske in težke mehanizacije;
hortikulture;
upravljanja parkov in naravnih virov;
veterinarske tehnologije;
nege malih živali.

Gostitelji so ocenili, da je v kmetijske programe vključenih okoli 400 študentov. Posebnost Kirkwooda je, da njegova kmetijska infrastruktura ni samo demonstracijski prostor. Gre za dejansko delujočo kmetijo, živinorejske objekte, servisne delavnice, rastlinjake in laboratorije, ki so neposredno vključeni v pouk. Kirkwood upravlja več kot 200 hektarjev njiv, na katerih prideluje predvsem koruzo in sojo, ter približno 40 hektarjev pašnikov. Na kmetiji imajo približno:

40 krav v sistemu krava–tele,
do 300 glav goveda letno za pitanja, preizkuse bikov in vzrejo telic,
50 plemenskih svinj,
proizvodnjo prašičev od prasitve do pitanja,
konje in druge živali za praktično usposabljanje.

Pridelek koruze in soje uporabijo za krmo ali prodajo. Prihodki od prodaje se vračajo v delovanje kmetije, nakup opreme in izvedbo izobraževanja. To pomeni, da se študenti ne učijo na zmanjšanih šolskih modelih, ampak v dejanskem proizvodnem sistemu, kjer obstajajo stroški, prihodki, biološka tveganja, sezonsko delo in zahteve trga. Za študente brez kmetijskega predznanja imajo predmet, pri katerem se naučijo osnovnih opravil:

upravljanja traktorja
priključevanja prikolice
vzvratne vožnje s prikolico
premikanja prašičev med boksi
dela z govedom
osnov varnosti pri delu na kmetiji,
osnov rastlinske in živinorejske proizvodnje.

Namen je, da imajo vsi študenti po prvem semestru enako osnovno praktično izhodišče, ne glede na to, ali prihajajo s kmetije ali iz mesta. To je pomembna razlika v primerjavi s programi, kjer se praktično znanje pogosto predpostavlja, čeprav ga del dijakov ali študentov nima. Študenti pri preciznem kmetijstvu uporabljajo:

GIS-programe,
satelitske in dronske posnetke,
tablične računalnike,
spletne karte tal,
podatke o teksturi tal,
rezultate analiz tal
tehnologijo variabilne setve in gnojenja.

Ameriški sistem Web Soil Survey omogoča, da študent za skoraj vsako zemljišče določi delež peska, melja in gline ter te podatke poveže z dejanskim stanjem na njivi. Pri variabilni setvi se lahko na kakovostnejših delih njive gostota poveča, na peščenih ali manj rodovitnih delih pa zmanjša. Cilj ni nujno uporabiti več semena, ampak razpoložljivo količino semena bolje razporediti po njivi. Pri koruzi so bili predstavljeni naslednji orientacijski podatki:

Tehnični podatek	Metrična vrednost
Običajna gostota setve	približno 86.500 semen/ha
Običajna medvrstna razdalja	približno 0,76 m
Poskusi z ožjimi vrstami	približno 0,46 m
Običajen visok pridelek koruze	približno 13,8 t/ha
Običajen visok pridelek soje	približno 4,4 t/ha
Povprečna letna količina padavin	približno 914 mm

Večina Iowe nima namakalnih sistemov. Pridelava je odvisna predvsem od padavin, zaradi česar postajajo vremenske napovedi, talna vlaga, pokrovni posevki, zadrževanje vode in upravljanje tal še pomembnejši.

Simulator pred strojem, vrednim več sto tisoč evrov

V laboratoriju smo videli simulator samovozne škropilnice AGCO RoGator. Simulator uporablja enake upravljalne elemente kot dejanski stroj. Sedež se odziva na neravnine, zaviranje in premikanje stroja, vključiti pa je mogoče tudi očala za navidezno resničnost. Logika je preprosta: študent se najprej nauči osnovnih postopkov in odzivanja na simulatorju, šele nato sede v dejanski stroj, katerega vrednost lahko presega pol milijona evrov.

Podoben pristop uvajajo pri ravnanju z govedom. Sistem navidezne resničnosti študenta uči pravilnega približevanja živali, prepoznavanja njenega vidnega polja in varnega premikanja. Če se živali približa neposredno od zadaj, se simulirana krava odzove z brco. Simulator ne nadomešča dela z živalmi ali strojem, ampak zmanjša tveganje pri prvih korakih učenja. Prvo simulator pol šele pravo delo v hlevu in v kombajnu, samohodni škropilnici, velikem traktorju.

Program Diesel Technologies uporablja motorje, traktorje, tovornjake, škropilnice in kombajne različnih proizvajalcev. V delavnici so bili kombajni lokalnih kmetov, ki so jih študenti pregledovali in pripravljali na žetev. Oprema po opravljenem delu ni ostala v šoli, ampak se je vrnila na kmetije in nadaljevala dejansko uporabo. Študenti prvega letnika uporabljajo šolsko orodje. V drugem letniku morajo postopoma kupiti lastno profesionalno orodje, ki ga po zaključku odnesejo k prihodnjemu delodajalcu ali na domačo kmetijo. Komplet doseže vrednost okoli 10.000 USD, zato ga šola ne zahteva že na začetku, ko študent še ne ve, ali je poklic zanj primeren. Učilnice so neposredno povezane z delavnico. Del teorije se opravi v razredu, nato se skupina skozi velika vrata premakne k strojem. Študenti se ob prihodu in odhodu registrirajo podobno kot zaposleni na delovnem mestu.

Veterinarski tehniki namesto veterinarjev

Kirkwood ne izobražuje veterinarjev, ampak veterinarske tehnike. Program traja dve leti, diplomanti pa pomagajo veterinarjem pri:

pripravi živali;
kirurških posegih;
anesteziji;
laboratorijskih analizah;
zobozdravstvenih posegih;
diagnostiki;
oskrbi živali.

Program je akreditiran in lahko letno sprejme največ 24 študentov. Objekt ima operacijske prostore, laboratorije in prostore za male živali. Šola sodeluje z lokalno službo za zapuščene živali. Njihove pse in mačke študenti pod strokovnim nadzorom pregledajo, zdravijo, sterilizirajo, kastrirajo ali jim očistijo zobe. Živali se nato vrnejo v zavetišče in so pripravljene za posvojitev. Tako šola pridobi praktične primere, lokalna skupnost pa cenovno dostopno veterinarsko storitev.

Kirkwood ima tudi približno 743 m² steklenjakov, razdeljenih na šest ločeno nadzorovanih oddelkov. V njih izvajajo:

pridelavo sadik,
vzgojo okrasnih rastlin za kampus,
poskuse z rastnimi substrati,
pridelavo solate, paradižnika, paprike in kumar,
akvaponiko s tilapijami,
podporo lokalnim skupnostnim projektom.

Pri enem izmed projektov sodelujejo z migrantskimi skupnostmi. V rastlinjaku vzgojijo sadike rastlin, ki izvirajo iz držav priseljencev in zaradi kratke rastne sezone v Iowi ne bi pravočasno dozorele. Ko nastopijo primerne temperature, jih presadijo na prosto. Tako rastlinjak ni samo prostor za tehnološko demonstracijo, ampak tudi infrastruktura za prehransko, socialno in kulturno vključevanje lokalne skupnosti.

Program Agricultural Business vključuje:

poslovno načrtovanje,
finančno upravljanje kmetije,
računovodstvo,
prodajo,
podjetništvo,
upravljanje kmetije,
delo v kmetijskih bankah in podjetjih,
obvladovanje cenovnih in proizvodnih tveganj.

Pomembna tema je specializacija kmetij. Številne kmetije v Iowi so bile nekoč raznolike, danes pa so usmerjene samo v koruzo in sojo ali samo v prašičerejo. Specializacija povečuje učinkovitost, vendar tudi tveganje. Če se cena prašičev zniža, specializirana prašičerejska kmetija nima prihodka iz govedoreje ali druge proizvodnje, ki bi ublažila padec. Po drugi strani diverzifikacija ni mogoča brez trga. Kmet lahko pridela ječmen ali zelenjavo, toda če v bližini ni kupca, skladišča, predelovalca ali organizirane dobavne verige, taka proizvodnja ni ekonomsko smiselna. Zato se agrarni menedžment ne začne samo pri vprašanju, kaj lahko pridelamo, ampak tudi, kdo bo proizvod kupil, po kakšni ceni in s kakšnimi stroški logistike.

Vsak strokovni program ima svetovalni odbor, sestavljen iz predstavnikov lokalnega gospodarstva. Ti sodelujejo pri presoji:

katere kompetence potrebujejo delodajalci,
katere tehnologije se uporabljajo v podjetjih,
katere stroje mora poznati študent,
kaj je treba dodati ali odstraniti iz programa,
kakšne zaposlitvene možnosti imajo diplomanti.

To je eden najpomembnejših elementov sistema. Izobraževalni program ni več let nespremenjen dokument, ampak se prilagaja dejanskemu tehnološkemu in gospodarskemu okolju.

Kaj bi iz tega lahko uporabili v Sloveniji?

Kirkwooda ni mogoče neposredno prenesti v slovenski sistem, saj združuje funkcije več naših izobraževalnih ravni. Lahko pa prenesemo logiko njegovega delovanja. Slovenska kmetijska šola oziroma višja strokovna šola bi morala imeti:

delujočo šolsko kmetijo z dejansko proizvodnjo,
prihodke in stroške, ki jih študenti analizirajo,
živali, rastlinjake in njive, vključene v redni pouk,
sodobno kmetijsko mehanizacijo,
GIS, drone, senzorje in sisteme variabilne aplikacije,
simulatorje za prve faze usposabljanja,
delavnice, kjer se servisira dejanska oprema,
neposredne svetovalne odbore podjetij in kmetov,
možnost prehoda iz strokovnega programa na univerzo,
močno mednarodno komponento,
programe za dijake, študente in odrasle.

Ključna razlika ni samo v količini denarja ali velikosti kampusa. Gre za organizacijsko odločitev, da se teorija, praksa, gospodarstvo in lokalna skupnost obravnavajo kot en sistem. Na Kirkwoodu se študent ne uči preciznega kmetijstva samo iz predstavitve. Vzame tablični računalnik, odide na njivo, pregleda karto tal, analizira podatke in pripravi načrt variabilne setve. Mehanizacije se ne uči samo iz prereza motorja, ampak servisira stroj, ki bo čez nekaj tednov ponovno delal na kmetiji. Veterinarske oskrbe se ne uči samo na modelu, ampak pomaga pri oskrbi živali iz lokalnega zavetišča. To je bistvo modela, ki bi ga bilo vredno podrobneje analizirati tudi pri razvoju slovenskega kmetijskega izobraževanja: manj ločevanja med šolo in realnim sektorjem ter več izobraževanja v dejanskem proizvodnem okolju.

Tri različne poti kmetij v Iowi

V enem dnevu sem na območju Oxforda v Iowi obiskal tri zelo različne kmetije. Land Alliance ki razvija agrogozdarstvo, trajne nasade in izdelke iz bezga. Sosednji kmet Kevin Kinney prideluje koruzo, sojo, govedo, z tehnologijo direktne setev, uporablja pokrovne posevke in skladiščenje žita. Ter kmetijo Calyx Creek ki je sivko razvil v osnovo za predelavo, neposredno prodajo, dogodke in nastanitve. Najpomembnejši del obiskov so bili konkretni pogovori z kmeti: kako zmanjšujejo stroške, zakaj določeno delo opravijo drugače (od sosedov), kaj storijo, ko kupec odpove, in kako pridelek spremenijo v končni produkt. Na Land Alliance nas je sprejela gospodarica Anna Geyer, ki je odraščala na bližnji kmetiji. Danes sama upravlja površine, namenjene agrogozdarstvu. V neposredni okolici nima veliko kmetov, ki bi uporabljali podobne sisteme, zato večino rešitev preizkuša sama. Na kmetiji ima približno 0,40 ha kostanja, 0,40 ha lešnika, 1,21 ha bezga in okoli 70 ovc pasme Shetland. Poleg kmetijske proizvodnje razvija ti.i. ljudsko šolo, rokodelske delavnice, komercialno kuhinjo, dogodke in nastanitve. V kostanjevem nasadu primerja dve zasnovi. Polovica je zasajena samo s kostanjem, na drugi polovici pa je kostanj kombiniran z robinijo, ki veže dušik iz atmosfere. Med vrstami prideluje krmo in vključuje ovce. Gre za kombinacijo dveh agrogozdarskih praks:

Teoretično isti hektar zagotavlja drevesni pridelek, krmo in živinorejski proizvod. V praksi pa je Anna pokazala, kako hitro postaneta odločilni ograja in zaščita mladih dreves. Leto 2026 je bilo zelo mokro. Zaradi razmočenih tal niso mogli pravočasno pokositi lucerne, zato so jo prerasli pleveli. Hkrati so se ovce naučile prehajati skozi električno ograjo. povedala je: »Lani so jih te ograje zadržale. Letos ne delujejo,«. Ovca, ki jo je poimenovala Houdini, je pobeg ponavljala in enakega vedenja naučila še preostalo čredo. Primer potrjuje, da morajo biti ograje, voda in zaščita sadik sestavni del začetne investicije. Zaščitna cev, ki zadostuje proti divjadi, ni nujno primerna za ovce, ki so se jo naučile podreti. Poškodba mladega drevesa lahko pomeni več let izgubljene rasti. Zanimiva je tudi kombinacija kostanja in robinije, vendar vezava dušika še ne pomeni, da bo kostanj samodejno bolje prehranjen. Robinija mu lahko hkrati konkurira za vodo in svetlobo. Za resen rezultat bi bilo treba na obeh delih nasada meriti rast, listno prehrano, vlago tal in pozneje pridelek.

Bezeg:

Najpomembnejša poslovna zgodba Land Alliance je povezana z bezgom. Anna je pred zasaditvijo našla kmetijo, ki ji je prodala potaknjence, jo usmerjala in obljubila odkup zrelih jagod. Ko je pridelek prišel, kupec jagod ni več želel. »Takrat sem ugotovila, da bom morala postati tudi predelovalka, čeprav to ni bilo tisto, kar sem želela početi,« je povedala. Na približno 1,21 ha ima goji 3.000 bezga različnih starosti. Količina hitro preseže potrebe neposredne prodaje svežih jagod, vendar brez kupca nima pričakovane tržne vrednosti.

Anna zato hkrati išče načine za zmanjšanje stroškov. V njihovem sistemu se bezeg pogosto vsako leto odreže do tal, da ostane nižji in lažje dostopen za obiranje. Prvo leto je celoten nasad obrezala ročno, kar je zahtevalo veliko plačanega dela. Leta 2026 je primerjala mehansko rez pri tleh, ročno rez in vrste brez rezi. Njena praktična ugotovitev je, da je mehansko odstranjevanje nadzemnega delno dobra rešitev in da popolna rez morda ni potrebna vsako leto. Možna bi bila izmenična rez polovice nasada. Ker ne gre za formalni poskus z več ponovitvami, rezultat še ni splošno priporočilo, je pa pomembno izhodišče za zmanjšanje delovnih ur. Ker še nima trga za ves potencialni pridelek, letos tudi ni opravila običajnega gnojenja in mulčenja. Prihranila je neposredne stroške, rastline pa so bile manjše in po njeni oceni nekoliko slabše prehranjene. Agronomsko bo treba spremljati tudi posledice v naslednjih letih. Njeno vprašanje je bilo kljub temu povsem pravilno: zakaj povečevati pridelek, če zanj še nimamo kupca? Del približno 1,2 metra širokih medvrstnih pasov pušča nepokošen, da zagotovi habitat žuželkam, pajkom in pticam, ki gnezdijo na tleh. Na vrhu njive ima manjšo površino avtohtone prerijske vegetacije.

Trga za bezeg ne čaka, ampak ga ustvarja

V ameriških trgovinah je bezeg večinoma omejen na sirupe in prehranska dopolnila. Anna ni želela ponuditi samo še enega sirupa. Razvila je bezgove kise, začimbne omake, shrub, oxymel, fire cider in napitke. Izdelke predstavlja na večerjah z lokalnim mesom, zelenjavo, solato in kruhom. Za poletje 2026 je organizirala štiri večere Summer Grill Nights po 36 USD na osebo. Obiskovalec izdelek najprej poskusi v jedi, nato ga lahko kupi. Po pokušini bezgove limonade je lokalna pivovarka izrazila interes za razvoj kislega piva z bezgom. To je sodoben način prodaje specialne kulture: kmetija razvije recept, pokušino, dogodek in sodelovanje z lokalnim predelovalcem. Hkrati testira izdelek ter potrošnika uči, kako ga uporabljati.

Kmet – g. Kevin Kinney

Sosednji kmet Kevin Kinney je nekdanji namestnik šerifa in nekdanji senator zvezne države Iowa, vendar je ves čas tudi kmetoval. Obdeluje približno 250 acres oziroma 101,2 ha poljščin in redi govedo. Večkrat je poudaril, da ni tipičen izključno žitarski pridelovalec. Odločitve o žetvi, pokrovnih posevkih in obdelavi tal prilagaja tudi potrebam govedoreje.

Na sliki je g. Kevin Kinney, lokalni kmet.

Na vprašanje, zakaj nima lastnega celovitega sistema GPS, je odgovoril, da bi bil za kmetijo njegove velikosti predrag. Zato pri podjetju Stutzman’s naroča mrežno vzorčenje tal in ciljno oziroma variabilno aplikacijo gnojil. Ta informacija mi je bil azelo všeč saj bi lahko bila pomemben model tudi za Slovenijo. Kmetu ni treba kupiti celotnega kompleta GNSS-opreme, programske opreme in variabilnega trosilnika. Storitev lahko zagotovi zadruga, strojni krožek ali pogodbeni izvajalec. Pomembno pa je, da kmet ohrani svoje analize in karte ter preverja učinek na pridelek in stroške.

Fosfor in kalij praviloma doda jeseni. Spomladi uporabi tekoči dušik, pri koruzi pa ga po setvi razdeli v dva termina. »Tako uporabim manj dušika in rastlina ga dobi takrat, ko ga res potrebuje,« je pojasnil. Pri soji mineralnega dušika ne uporablja. Natančnih odmerkov ni navedel.

Za koruzo je navedel okoli 220 bušlov/acre kar je približno 13,8 t/ha suhega zrnja, za sojo pa približno 60 bušlov/acre kar je približno 4,0 t/ha. Gre za njegove certificirane oziroma zavarovalne pridelke. Uporablja hibride koruze z ameriško oznako relativne zrelosti 108–114 dni kaj bi to bilo za FAO-skupino ne vem natančno. Fungicid je letos uporabil enkrat. Kot pomembno bolezen je navedel sivo listno pegavost, prejšnje leto pa koruzno rjo. Letos pri ogledu tretirane in netretirane koruze ni opažal večjih razlik v zdravstvenem stanju. Opozoril je tudi na pritisk koruznega hrošča in na primere, ko lastnost Bt po njegovih izkušnjah ni več zagotavljala zadostnega varstva.

Zakaj koruzo žanje že pri 25 % vlagi?

Kevin ima lastne silose, sušilnico in mešala. Koruza lahko zato pride z njive pri približno 25 % vlagi. Ko jo začne sušiti, preide na žetev soje. »Želim začeti dovolj zgodaj in pripraviti prostor za krave,« je pojasnil. Termin žetve torej določa celoten poljedelsko-živinorejski sistem, ne samo vlaga zrnja. Zgodnejša žetev zmanjša tveganje pozne jeseni, povzroči pa strošek sušenja. Leta 2025 je koruza prišla z njive s približno 14 % vlage, zato sušilnice ni uporabil. Njegova skladiščna zmogljivost je približno 30.000 bušlov oziroma 762 ton koruze. Del pričakovanega presežka vnaprej proda s pogodbo forward contract. »Ne uporabljam kompleksnega borznega varovanja. Vedno sem uporabljal vnaprejšnje pogodbe,« je povedal. Skladišče mu omogoča, da vsega pridelka ne proda ob žetvi. Toda prednost ima tudi stroške: sušenje, prezračevanje, nadzor žita, vzdrževanje in vezan kapital.

Koruzo proda, destilacijske tropine pa kupi nazaj

Večino koruze proda. Za govedo iz bližnje etanolne industrije kupuje destilacijske tropine oziroma DDGS. »Koruzo lahko prodam in destilacijske tropine kupim ceneje, poleg tega imajo več beljakovin,« je razložil. To je značilna povezava poljedelstva, etanola in živinoreje v Iowi. Škrob se porabi pri proizvodnji etanola, v stranskem proizvodu pa se koncentrira del beljakovin, maščob, vlaknine in mineralov. Pri krmljenju je treba spremljati suho snov, maščobo, žveplo in spremenljivost sestave. Teleta prodaja kot feeder calves pri približno 318 kg žive mase, predvsem februarja in aprila, ko želi ujeti povpraševanje krmilnic in kmetov, ki živali kupujejo za poletno pašo.

No-till, ozimna rž in paša

Na njivi, kjer je bila prejšnje leto soja, je brez obdelave posejal ozimno rž. Jeseni so jo popasle krave, spomladi pa še enkrat. Nato je počakal približno teden dni, da je rastlina obnovila dovolj listne površine, jo kemično uničil (herbicid) in koruzo posejal neposredno, se pravi direktna setev. Večinoma uporablja neposredno setev oziroma no-till. Ko smo ga vprašali o razlikah med obdelano in neobdelano njivo, je odgovoril, da velike razlike v posevku ne opaža. Tla obdela predvsem tam, kjer govedo povzroči globoke jarke in zbitost. Na najbolj strmih in slabših zemljiščih ima trajno travinje. Tak pristop se mi je zdel zelo pragmatičen: no-till je osnovna tehnologija, lokalna mehanska sanacija pa se uporabi, kadar je dejansko potrebna. Ozimna rž hkrati varuje tla, zagotavlja jesensko in spomladansko pašo ter predstavlja predposevek za neposredno setev koruze.

Na vprašanje, kdo bo kmetijo prevzel, je odgovoril: »To je dobro in pošteno vprašanje.« Hči živi v Chicagu, sin na Floridi. Upa, da bi lahko nadaljeval nečak ali drug član družine.

Calyx Creek: sivka kot osnova za končni produkt

Calyx Creek Lavender Farm & Lodging je družinsko podjetje Stephanie in Taylorja Gettinga. Kmetijo so kupili leta 2022, za javnost pa so jo odprli junija 2024. Začeli so s 750 sadikami. Med obiskom smo ocenili, da imajo danes 8.000–9.000 rastlin. Sivka je zasajena skozi črno tkano geotekstilno prekrivko, ki zmanjšuje pritisk plevelov v proizvodnih vrstah. Tla so peščena in dobro odcedna. Na začetku na lokaciji ni bilo vode, zato so nove sadike zalivali ročno iz cistern. Sedaj nasada večinoma ne namakajo redno. Največja agronomska težava je prezimovanje. Rastline prekrivajo s slamo ali belo kopreno, vendar so po dveh dobrih letih izgubili velik del odraslih grmov. Vzrok je lahko kombinacija jesenske suše, zelo nizkih temperatur, nestabilne snežne odeje in zimskega vetra. V eni sezoni je obilni sneg rastline tudi mehansko razlomil.

Kmetija uporablja namenski samovozni stroj za spravilo sivke. Vodila objamejo grm, rezalni sklop odreže cvetna stebla, transportni trak pa jih prenese v zbirni del. Gostiteljica je bila pri oceni neposredna: »Deluje, vendar ne tako dobro, kot smo pričakovali.« Veliko sivke zato še vedno porežejo ročno, jo povežejo v snope in najmanj teden dni sušijo na mrežastih regalih.

Po sušenju naprava – vejalnik, izdelana po meri v Idahu, s krtačami, siti, zračnim tokom, vakuumom in ciklonskim ločevanjem odstrani cvetne brste s stebel. Tabla ob stroju navaja 99 % krajši čas dela, vendar podatek med obiskom ni bil podprt z meritvami. Kljub temu je ta faza ključna za prehod od prodaje šopkov k večjemu obsegu predelanih izdelkov. Destilacijski sistem sprejme približno 50 ameriških galon oziroma 189 litrov rastlinskega materiala. S parno destilacijo pridobivajo eterično olje in hidrolat. Oba toka uporabijo v nadaljnjih izdelkih, s čimer povečajo izkoristek surovine.

Calyx Creek iz sivke razvija več prodajnih poti: sveže in suhe šopke ter cvetne brste, mila, losjone, pršila in kopalne soli, limonado, sirupe, čaje, pecivo in sivkin sladoled, eterično olje in hidrolat, vodene oglede in samostojno rezanje šopkov, delavnice, jogo, večere s pico in živo glasbo, poroke, praznovanja in poslovne dogodke, nastanitve v hišicah na drevesih. Del izdelkov pripravijo sami, del pa v sodelovanju z lokalnimi podjetji. Lokalna sladoledarna izdeluje sivkin sladoled, Fireside Winery pa pijače s sivko. Kmetiji tako ni treba kupiti vse predelovalne opreme, sama zagotovi surovino, idejo in kupca, partner pa specializirano proizvodnjo. Obisk polja in trgovine je brezplačen. Avgusta 2026 je vodeni ogled stal 4 USD, rezanje mini šopka 10 USD, septembrski paket ogleda in šopka pa 18 USD. Nizek prag za prihod obiskovalca poveča prodajo v trgovini, kavarni in pri dodatnih doživetjih. Sivkin labirint z več kot 2.000 rastlinami je hkrati nasad, sprehajalna pot, fotografska kulisa in izobraževalna vsebina. Štiri hišice na drevesih in apartma pa omogočajo celoletni prihodek, ki ni neposredno odvisen od količine pridelane sivke.

Največja prednost Calyx Creek zato ni samo sivka, ampak vertikalna povezava pridelave, predelave, predstavitve in prodaje. Tak model zmanjšuje odvisnost od cene osnovnega pridelka, vendar zahteva bistveno več organizacije: varnost obiskovalcev, rezervacije, parkiranje, gostinsko dejavnost, zaloge, trženje in dovolj zaposlenih. Anna Geyer je pokazala, da agrogozdarstvo brez zanesljivih ograj, zaščite dreves in trga hitro postane zelo zahteven sistem. Kevin Kinney je prikazal postopno inoviranje standardne poljedelsko-govedorejske kmetije: precizno gnojenje kot storitev, deljeni odmerki dušika, no-till, pokrovni posevki, skladiščenje in vnaprejšnje pogodbe. Calyx Creek pa je sivko razvil v širši sistem predelave, neposredne prodaje in agroturizma. Najpomembnejša ugotovitev je, da diverzifikacija ni samo nov pridelek. Pomeni povezavo med agronomijo, stroški, predelavo, partnerji in kupcem. Brez te povezave je specialna kultura lahko drag poskus; z dobro zasnovanim sistemom pa lahko podpira več med seboj dopolnjujočih se prihodkov.

31. 8. 2026

Od regenerativnega polja do digitalnega hleva

Zadnji vsebinski dan programa v Iowi smo zaključili z obiskoma dveh zelo različnih podjetij. Dopoldne smo se s predstavnico Bayer Crop Science pogovarjali o regenerativnem kmetijstvu, novih poljščinah, neposredni setvi riža, bioloških pripravkih in uporabi umetne inteligence pri razvoju sredstev za varstvo rastlin. Popoldne pa smo obiskali SwineTech, tehnološko podjetje iz Cedar Rapidsa, ki razvija digitalne rešitve za upravljanje dela in proizvodnih procesov v prašičereji. Na prvi pogled gre za dve skoraj nepovezani zgodbi. Bayer je globalna družba z desetletji razvoja genetike in sredstev za varstvo rastlin, SwineTech pa razmeroma mlado tehnološko podjetje. Toda osnovno sporočilo obeh obiskov je bilo presenetljivo podobno: prihodnost kmetijstva ni več samo v boljšem semenu, učinkovitejšem sredstvu, senzorju ali aplikaciji. Vrednost nastane šele, ko so tehnologija, delo, podatki, trg in ekonomika povezani v delujoč sistem. Pri Bayerju regenerativnega kmetijstva niso predstavili kot kontrolnega seznama obveznih praks. Izhodišče so rezultati na konkretni kmetiji: stabilen pridelek, bolj zdrava tla, prilagajanje podnebnim spremembam, učinkovitejša uporaba vode, biotska raznovrstnost ter gospodarska in socialna blaginja kmeta. Takšna razlaga se mi zdi strokovno smiselna. Pokrovni posevek, zmanjšana obdelava tal ali biološki pripravek sami po sebi še niso dokaz regenerativnega sistema. Vsak ukrep je treba oceniti skupaj s pridelkom, stroški, tveganjem, stanjem tal, porabo vode in časa ter razpoložljivim trgom. Posebej jasno je bilo poudarjeno, da kmet dolgoročno ne bo izvajal okoljske prakse, zaradi katere izgubi pridelek ali dohodek. Če želimo širiti regenerativno kmetijstvo, mora poleg okoljskega rezultata obstajati tudi dovolj prepričljiva ekonomska logika. Bayerjeva raziskava Farmer Voice je leta 2023 zajela približno 800 kmetov iz osmih držav. Med sodelujočimi jih je 71 % poročalo, da podnebne spremembe že vplivajo na njihove kmetije, 53 % pa jih je želelo semena oziroma lastnosti rastlin z boljšo odpornostjo na podnebne razmere. Rezultati so uporaben vpogled v potrebe strank, niso pa globalni popis vseh kmetov sveta.

Bayerjev prikaz prihodnjega poljedelskega sistema je povezoval tri zaporedne člene: nižjo koruzo PRECEON, prezimni posevek CoverCress in sojo VYCONIC. Ob njih so bili prikazani še sredstva za varstvo rastlin ter digitalni rešitvi FieldView in ForGround.

PRECEON je sistem nižje koruze, ki v povprečju dosega približno 2,13 metra. Krajša rastlina ima boljšo stabilnost v vetru in omogoča poznejši vstop z (za USA razmere) običajno mehanizacijo. To odpira daljše časovno okno za deljeno dognojevanje z dušikom ali druge agrotehnične posege (beri aplikacija FFS). Pomemben popravek se nanaša na korenine. Na predstavitvi je bilo mogoče razumeti, da naj bi imele rastline 39 % večjem volumnu korenin. Več korenin lahko izboljša dostop do vode in hranil ter poveča potencial za vnos ogljika v tla, vendar to še ni enako dokazanemu povečanju organske snovi ali pridelka na vsaki njivi. Agronomsko in poslovno je bil zame še zanimivejši CoverCress. Gre za udomačeno obliko poljske peničnice oziroma field pennycress (Thlaspi arvense), ki je sicer znana kot plevel. Posevek se seje jeseni po koruzi ali soji, prezimi in se praviloma požanje konec maja. Olje je namenjeno predvsem proizvodnji obnovljivih goriv, preostanek pa se lahko uporabi v krmi. Ključna razlika v primerjavi z običajnim pokrovnim posevkom je, da ima CoverCress tržni izhod. Sedanji program za pridelovalce CoverCressa oglašuje seme brez začetnega stroška in pogodbeno zagotovljen odkup. Ponudnik torej ne prodaja samo semena, ampak celoten proizvodno-odkupni model. To rešuje enega glavnih ugovorov ZDA kmetov proti pokrovnim posevkom: dodatni stroški semena in prehodov po njivi brez neposrednega prihodka. Vendar tveganja ostajajo. Žetev ob koncu maja lahko zamakne setev naslednje soje, zato so pomembni zgodnji hibridi, podnebno primerna območja, dobra logistika ter jasno določeni kakovostni in prevzemni pogoji. V istem sistemu Bayer razvija tudi sojo VYCONIC, ki naj bi bila tolerantna na glifosat, glufosinat, dikambo, 2,4-D in mezotrion. Brez kolobarja, preventivnih ukrepov, spremljanja odpornosti in pravilne uporabe se bo selekcijski pritisk na plevele nadaljeval. Tehnologija je namenjena ameriškemu trgu in je zaradi regulatornega okvira ni mogoče neposredno prenesti v Evropsko unijo.

Neposredna setev riža

Bayer je predstavil tudi sistem neposredne setve riža. Pri tradicionalnem načinu se sadike vzgojijo posebej, nato se ročno presadijo na poplavljeno polje. Neposredna setev zmanjšuje potrebo po presajanju, omogoča več mehanizacije in praviloma zahteva manj dolgotrajnega poplavljanja. Podjetje navaja potencialno do 40 % manjšo porabo vode, do 45 % manj emisij toplogrednih plinov in do 50 % manj ročnega dela. To so potenciali sistema, ne zagotovljeni rezultati na vsaki lokaciji.

Največji agronomski zadržek so pleveli. Pri neposredni setvi riž in pleveli vznikajo istočasno. Posevek nima začetne prednosti presajene sadike, manjka pa tudi del zatiralnega učinka stoječe vode. Kolega iz Filipinov je opozoril, da se kmetom ob pojavu odpornih plevelov pogosto svetuje povečevanje odmerkov herbicidov, kar ni vzdržen odgovor. Neposredna setev zato potrebuje čisto seme, dobro pripravo in izravnavo tal, menjavanje načinov delovanja, mehansko oziroma kulturno zatiranje ter sistematično spremljanje odpornosti. Novi herbicid ne sme postati nadomestek za integrirano varstvo rastlin. Zanimiv mi je bil tudi Bayerjev pristop CropKey. Tradicionalno odkrivanje novih učinkovin temelji na presejanju velikega števila kemičnih spojin in poznejšem preverjanju njihove učinkovitosti, varnosti in okoljskih lastnosti. CropKey želi proces obrniti: najprej opredeliti biološki problem oziroma tarčo, nato pa z računalniškim modeliranjem in umetno inteligenco načrtovati primerno molekulo. Bayer pri tem uporablja tudi digitalne dvojčke, strojno učenje in druge modele, predstavljene v pregledu uporabe umetne inteligence v kmetijstvu. Računalniški del odkrivanja se lahko močno pospeši, vendar biološki, toksikološki, terenski in regulatorni postopki ostajajo.

Pri bioloških pripravkih je bila predstavitev precej bolj previdna kot običajno trženje takšnih proizvodov. Njihova učinkovitost je lahko močno odvisna od tal, temperature, suše, formulacije in načina uporabe. Zato laboratorijska aktivnost še ni dokaz stabilnega agronomskega učinka. Potrebni so večletni lokalni poskusi in primerjava z obstoječim standardom. V razpravi smo se dotaknili certifikata Regenified in vprašanja, ali bo regenerativna oznaka postala tržni argument. Odgovor je bil previden. Različni standardi, ogljične sheme in zahteve kupcev lahko kmetu odprejo trg, lahko pa mu predvsem povečajo količino potrebnih meritev in administracije. Težava je razdrobljenost. Različni sistemi uporabljajo različne definicije zdravja tal, biotske raznovrstnosti in regenerativnega kmetijstva. Kmet lahko zato za različne kupce večkrat dokazuje podobne stvari, tržna premija pa ne pokrije nujno stroška podatkov in certificiranja. Podobna napetost se kaže v Evropski uniji. Bayer še vedno vlaga v raziskovalne zmogljivosti v Evropi, vendar evropski trg zaradi dolgotrajnih in negotovih postopkov odobritve vidi kot zahtevno okolje za uvajanje novih proizvodov. To je pogled podjetja, hkrati pa odpira legitimno vprašanje, kako ohraniti visoke varnostne standarde in kljub temu omogočiti pravočasen dostop do učinkovitejših rešitev.

SwineTech

Popoldne smo obiskali SwineTech. Podjetje je začelo z napravo SmartGuard, razvito za zmanjševanje poleganja svinj na novorojene pujske. Sistem je poslušal značilen klic stiske in z nosljivo napravo na svinji sprožil vibracijo ter po potrebi kratek električni impulz, da bi žival vstala. Objavljena raziskava, izvedena v sodelovanju s Kansas State University, je pokazala, da je kombinacija vibracije in impulza učinkovito spodbudila svinjo k vstajanju. Hkrati je povzročila tudi izrazitejši vedenjski odziv presenečenja.

Med pandemijo covida-19 se je poslovni problem podjetja spremenil. Proizvajalci niso več iskali načina, kako proizvesti več pujskov, ampak kako ob pomanjkanju in visoki fluktuaciji zaposlenih zagotoviti pravilno ter pravočasno izvedbo dela. SwineTech je zato razvoj preusmeril iz naprave SmartGuard v platformo PigFlow. PigFlow je platforma na mestu oskrbe živali. Vodja določi standardne delovne postopke, pričakovanja in časovne intervale. Aplikacija nato zaposlenemu na telefonu pokaže, katero žival ali opravilo mora obravnavati najprej. Pri prasitvi lahko sistem na primer razvrsti svinje glede na čas zadnjega pregleda, tveganje zastoja pri prasitvi ali drugo opozorilo. Papirna evidenca se tako spremeni iz zgodovinskega poročila v sprotno usmerjanje dela.

Platforma vključuje področja reprodukcije, razvoja mladic, upravljanja nalog in sporočanja. Povezuje se lahko z evidenčnimi, krmilnimi in senzorskimi sistemi, DataLab pa združuje proizvodne, finančne, krmne in zdravstvene podatke. Poseben del je jezikovni pomočnik Charlotte. Zaposleni lahko v naravnem jeziku vpraša po veljavnem postopku, številu poginov, zdravljenjih ali nalogah. Sistem je zanimiv tudi za večjezične ekipe, saj omogoča prevajanje sporočil med zaposlenimi. Toda odgovornost mora ostati jasno določena. AI lahko poišče postopek, razvrsti prioritete in povzame podatke. Brez človeške potrditve pa ne sme odločati o diagnozi, zdravilu, odmerku ali kritični spremembi veterinarskega protokola.

Na predstavitvi je bila navedena cena 0,58 USD na svinjo na mesec ob letni naročnini. Podjetje je navedlo povprečno razmerje med koristjo in stroškom 4 : 1 ter zmanjšanje mrtvorojenih pujskov, pogina pred odstavitvijo in pogina svinj. V enem izmed prikazanih primerov se je število odstavljenih pujskov na svinjo na leto povečalo z 29,43 na 31,65. Pomemben del poslovnega modela zato ni samo programska oprema, ampak uvajanje. Predvideni so ogled lokacije, prilagoditev postopkov, usposabljanje, spremljanje zaposlenih in poznejši kontrolni klici. Podjetje ne prodaja samo funkcij aplikacije, temveč spremembo načina dela. Na vprašanje o lastništvu podatkov je bilo pojasnjeno, da jih ima v lasti kmetija, SwineTech pa jih lahko po pogodbi uporablja v deljeni in anonimizirani obliki za analitiko ter razvoj umetne inteligence. So pa na SwineTech imeli zelo zazimivo pisarniško mizo, ki mi je bila zelo všeč. Dejansko jo zaposleni zelo radi uporabljajo, slika spodaj.

Bayer je pokazal, kako želi povezati genetiko, varstvo rastlin, umetno inteligenco, nove poljščine, digitalno spremljanje in zagotovljen trg v večletni proizvodni sistem. SwineTech pa, kako lahko biološki problem najprej pripelje do razvoja naprave, nato pa se poslovni model spremeni v digitalno platformo za standardizacijo dela. V obeh primerih tehnologija sama ni dovolj. CoverCress brez odkupa ostane drag pokrovni posevek. Nizka koruza brez pravilnega upravljanja dušika ne zagotovi okoljskega rezultata. PigFlow brez usposobljenih zaposlenih in urejenih postopkov postane samo še ena aplikacija. Umetna inteligenca brez kakovostnih podatkov pa zelo hitro ustvari samozavesten, vendar napačen odgovor. Zadnji dan v Iowi smo si ogledali tudi National Czech & Slovak Museum & Library v Cedar Rapidsu. Kulturni del današnjega dne je lepo zaokrožil celoten obisk: tudi sodobno tehnološko kmetijstvo ne nastaja v praznem prostoru, ampak znotraj skupnosti, institucij in zgodb ljudi, ki so to okolje gradili več generacij. lahko bi rekel, da sem zadnji dan v Iowi uvidel, da se kmetijska tehnologija vse manj prodaja kot posamezen proizvod in vse bolj kot celoten proizvodni sistem.

2. 9. 2026

Kako Severna Karolina povezuje raziskave, podjetništvo in varovanje kmetijstva

Današnji dan v Severni Karolini je povezal dve na prvi pogled različni temi. Dopoldne smo na North Carolina Research Campus v Kannapolisu spoznavali raziskave s področja varnosti hrane, prehrane in poobiralnih tehnologij. Popoldne smo pri Catawba Lands Conservancy, Carolina Farms Fund in na območju Redlair Conservation Area govorili o tem, kako kmetijska zemljišča zaščititi pred pozidavo in jih omogočiti naslednji generaciji kmetov.

Štiri raziskovalne institucije na enem kampusu

North Carolina Research Campus je nastal na območju nekdanjega velikega tekstilnega kompleksa. Danes na kampusu sodelujejo univerze, raziskovalni centri, zdravstvene ustanove in zasebna podjetja. Med obiskom smo spoznali delo štirih pomembnih partnerjev:

North Carolina A&T State University – Center for Excellence in Post-Harvest Technologies (CEPHT) razvija tehnologije za varnejšo hrano, zmanjševanje izgub po spravilu, podaljševanje roka uporabnosti in ustvarjanje izdelkov z višjo dodano vrednostjo.
North Carolina State University – Plants for Human Health Institute povezuje rastlinsko pridelavo, bioaktivne snovi v rastlinah ter njihov vpliv na prehrano in zdravje.
University of North Carolina at Chapel Hill – Nutrition Research Institute se ukvarja s prehrano ljudi, metabolizmom, nutrigenomiko in individualnimi odzivi organizma na posamezna živila.
Duke University – MURDOCK Study vodi dolgoročno populacijsko raziskavo in biobanko, v kateri povezuje zdravstvene podatke, biološke vzorce in različne kazalnike zdravja.

V istem raziskovalnem okolju se tako srečujejo agronomija, mikrobiologija, živilska tehnologija, medicina, prehrana, procesno inženirstvo in podatkovna znanost.

V laboratorijih CEPHT smo si ogledali raziskave na področju mikrobiologije, fermentacije, probiotikov, funkcionalnih živil in netermičnih postopkov predelave hrane. Posebej zanimiv mi je bil razvoj kontinuirnega ultrazvočnega sistema za pasterizacijo tekočih živil. Klasični ultrazvočni sistemi za doseganje zahtevanega zmanjšanja števila mikroorganizmov potrebujejo več minut, predstavljeni raziskovalni sistem pa naj bi zaradi enakomernejše in intenzivnejše obdelave enak učinek dosegel v manj kot dvajsetih sekundah. Tehnologija je še v fazi razvoja in povečanja zmogljivosti, vendar kaže potencial za obdelavo sokov in drugih tekočih živil z manjšim vplivom na hranilno vrednost.

Drugi raziskovalni sklopi so obravnavali UV-obdelavo, hladno plazmo, fermentacijo rastlinskih beljakovin, probiotike ter pridobivanje koristnih spojin iz stranskih tokov. Primer so arašidove kožice, ki se večinoma zavržejo, čeprav vsebujejo visoke koncentracije polifenolov. Namesto odpadka lahko postanejo surovina za nov izdelek. Tak pristop je pomemben tudi za slovensko kmetijstvo. Dodana vrednost pridelka se namreč ne konča ob spravilu. Nastaja tudi pri skladiščenju, predelavi, ohranjanju kakovosti in uporabi stranskih tokov.

Zame je bil eden najzanimivejših delov obiska način prenosa raziskovalnih rezultatov v gospodarstvo. Ko raziskovalec ali študent razvije novo rešitev, se pred objavo znanstvenega članka najprej preveri, ali ima rezultat potencial za patent, licenco ali ustanovitev novega podjetja. Raziskovalec idejo predstavi univerzitetni pisarni za intelektualno lastnino, podjetništvo in prenos tehnologij. Tam preverijo novost rešitve, možnosti zaščite, potencialni trg in možne industrijske partnerje. Če je rezultat patentabilen, se najprej zaščiti intelektualna lastnina. Znanstvena objava lahko sledi pozneje. Ne gre torej za odločitev med patentom in člankom, temveč za pravilen vrstni red: ideja → preverjanje uporabnosti → zaščita intelektualne lastnine → razvoj izdelka ali podjetja → znanstvena objava

Cilj raziskave tako ni samo članek. Rezultat je lahko tudi licenca, novo podjetje, proizvodnja, nova delovna mesta, prihodek za univerzo in davki za lokalno skupnost. To je področje, kjer imamo tudi v Sloveniji še veliko prostora za napredek. Imamo kakovostne raziskave in dobre ideje, vendar je pot od raziskovalnega rezultata do trga pogosto predolga ali prekinjena.

Popoldanski del programa je bil namenjen izgubljanju kmetijskih zemljišč zaradi hitrega širjenja območja Charlotte. Predstavljen je bil instrument, imenovan conservation easement, pri katerem zemljišče ostane v zasebni lasti, lastnik pa se trajno odpove delu razvojnih pravic. Na zemljišču lahko še naprej kmetuje in gradi dogovorjene kmetijske objekte, ne more pa ga spremeniti v večje stanovanjsko ali poslovno območje. Lastnik lahko za omejitev razvojnih pravic prejme davčno korist ali denarno nadomestilo. Pogodba ostane povezana z zemljiščem tudi ob prodaji ali dedovanju. Še bolj zanimiv je bil model Carolina Farms Fund. Sklad kupi kmetijsko zemljišče, ki mu grozi pozidava, ga poveže z novim ali rastočim kmetom ter mu omogoči večletni najem z možnostjo odkupa. V tem obdobju pomaga pri poslovnem razvoju in potrebni infrastrukturi. Zemljišče se nato trajno zavaruje pred pozidavo, kmet pa ga lahko kupi po nižji vrednosti, ki odraža kmetijsko in ne več razvojne rabe. Model je mogoče povzeti v štirih korakih: kupi → podpri → zaščiti → prodaj kmetu

To je pomembna razlika. Zaščiteno zemljišče samo po sebi še ne zagotavlja pridelave hrane. Potreben je tudi kmet, ki ima dostop do kapitala, infrastrukture, znanja in trga.

Dan smo zaključili na območju Redlair, kjer so bila nekoč polja koruze in bombaža ter pašniki. Zaradi intenzivne obdelave na nagnjenih in erozijsko občutljivih tleh je kmetijska proizvodnja postopoma postajala vse manj donosna. Del površin so pozneje pogozdili, na drugih pa se je gozd razvil po naravni poti. Danes je glavni pritisk povsem drugačen. Charlotte se hitro širi, zemljišča, ki so bila nekoč skoraj brez gospodarske vrednosti, pa so postala zelo zanimiva za stanovanjsko in poslovno gradnjo. Redlair je bil zavarovan s povezovanjem zasebnega lastnika, neprofitne organizacije, države in univerze. Danes območje ni pomembno samo zaradi preprečene pozidave, ampak tudi zaradi varovanja vode, habitatov, redkih rastlin in dolgoročnih raziskav tal, podzemne vode, vremena ter razvoja gozdnega ekosistema.

4. 9. 2026

Tržnica kot javna infrastruktura za kmete

Zadnji dan strokovnega programa v ZDA sem obiskal Charlotte Regional Farmers Market v Severni Karolini. Tržnica ni zgolj prostor z nekaj stojnicami, temveč del državne infrastrukture, namenjene povezovanju kmetov z lokalnimi kupci. Upravlja jo Ministrstvo za kmetijstvo Severne Karoline. Država zagotavlja zemljišče, pokrite prodajne površine, osnovno infrastrukturo in vzdrževanje, kmetje pa najamejo prodajno mesto in svoje pridelke prodajajo neposredno. Med tednom naj bi dnevni najem stojnice stal 25 dolarjev, ob koncu tedna pa 40 dolarjev. Na približno devetih hektarjih je prostora za 220 prodajalcev. Poleg kmetijskih stojnic so na tržnici še manjše trgovine, drevesnica, prostor za cvetje, premične prodajalne hrane in površina za preizkušanje novih poslovnih idej. Za male ponudnike je to pomembno, saj lahko preverijo zanimanje kupcev, preden investirajo v lastno trgovino.

Mesto, v katero se vsak dan priseljujejo novi prebivalci

Charlotte je eno najhitreje rastočih večjih ameriških mest. Po oceni ameriškega statističnega urada je imelo leta 2025 približno 965.000 prebivalcev, kar je okoli 10 % več kot leta 2020. Samo med letoma 2024 in 2025 je mesto pridobilo več kot 20.000 prebivalcev – največ med vsemi ameriškimi mesti v tem obdobju. Širša regija naj bi po mestnih podatkih vsak dan pridobila približno 157 novih prebivalcev. (U.S. Census Bureau, City of Charlotte) Takšna rast ustvarja vedno več potencialnih kupcev, hkrati pa prinaša promet, stanovanjsko gradnjo in pritisk na kmetijska zemljišča. Tudi neposredno ob tržnici nastajajo nova stanovanja, hoteli in stanovanjske soseske. Vodstvo tržnice nam je povedalo, da nekateri prebivalci Charlotte tam živijo že deset ali dvajset let, pa tržnice še vedno ne poznajo. Poskusili so z oglasnimi panoji, medijskimi objavami, družbenimi omrežji in različnimi dogodki, vendar se je kot najučinkovitejša promocija izkazalo priporočilo med ljudmi. Zanimiv je tudi njihov pristop k novim podjetjem. Poseben del tržnice uporabljajo kot preizkusni prostor, kjer lahko novi ponudnik preveri svoj izdelek, način predstavitve in odziv kupcev, še preden investira v lastno trgovino. To je preprost, vendar zelo uporaben model podjetniškega inkubatorja.

Na stojnicah smo lahko videli paradižnik, kumare, bučke, zelje, korenje, čebulo, česen, krompir, okro, stročji fižol, solato, arašide in različne vrste buč. Med sadjem so izstopali jabolka, robide, lubenice ter za jugovzhod ZDA značilno grozdje muscadine in scuppernong. Spodaj za občutek podajam nekaj primerov preračunanih cen:

paradižnik: približno 3,80–5,70 €/kg,
kumare in rumene bučke: okoli 3,80 €/kg,
krompir: približno 3,20 €/kg,
sveži zeleni arašidi: okoli 7,60 €/kg,
lubenica brez semen: približno 10 € za kos,
košarica grozdja muscadine ali scuppernong: približno 7,70 €,
večji šopek rezanega cvetja: okoli 26 €,
buče: od približno 9 do 17 € za kos.

Pri cvetju so prevladovali pisani šopki dalij, cinij, vrtnic, sončnic, celozij, žametnic in amaranta. Ponudba je bila vizualno zelo privlačna, vendar cene večinoma niso bile nizke. Kupci pri takšnem nakupu ne plačujejo samo živila, temveč tudi lokalno poreklo, svežino in neposredno zgodbo kmetije.

20 dolarjev postane 40

Najzanimivejši del obiska mi je bil sistem SNAP Double Bucks. SNAP je ameriški zvezni program pomoči gospodinjstvom z nižjimi prihodki pri nakupu hrane. Na sodelujočih tržnicah v okrožju Mecklenburg njegovo kupno moč dodatno povečajo. Postopek je preprost. Upravičenec na informacijski točki s kartice SNAP porabi na primer 20 dolarjev. Tržnica mu izda žetone v vrednosti teh 20 dolarjev, lokalni program pa doda še 20 dolarjev. Kupec lahko tako pri kmetih kupi za skupno 40 dolarjev oziroma približno 34 evrov. Veljavno pravilo ob našem obisku je bilo ujemanje sredstev v razmerju ena proti ena do največ 20 dolarjev na posamezen obisk tržnice. Če bi kupec s kartice porabil 40 dolarjev, bi prejel največ 20 dodatnih, skupaj torej 60 dolarjev kupne moči. Žetone sprejemajo vključeni ponudniki hrane. Kmet za prodano blago prejme plačilo, potrošnik pa si lahko privošči več svežega lokalnega sadja in zelenjave. Administracijo programa vodi tržnica, zato se posameznemu kmetu ni treba ukvarjati z zahtevnimi postopki, potrebnimi za neposredno sprejemanje kartic SNAP. Pomembno je poudariti, da takšno podvajanje sredstev ne velja avtomatično po vseh ZDA. SNAP je zvezni in velja po vsej državi, dodatne spodbude pa organizirajo posamezne zvezne države, mesta, tržnice in nevladne organizacije. Višina dodatka in pravila se zato med kraji razlikujejo.

Dvojni učinek istega javnega denarja

Model mi je zanimiv zato, ker z enim ukrepom doseže dva cilja. Gospodinjstva z nižjimi prihodki dobijo boljši dostop do kakovostne lokalne hrane ki jo kupijo direkno pri kmetu, hkrati pa ta ista javna sredstva ustvarijo dodatno povpraševanje neposredno pri lokalnih kmetih. To je tudi ena izmed uporabnih idej za Slovenijo. Občine ali država bi lahko skupaj z upravljavci tržnic uvedle časovno omejen pilotni program. Upravičencu bi se del nakupa lokalnega sadja in zelenjave podvojil, poravnava s kmeti pa bi potekala centralno in po možnosti elektronsko.

Ob koncu obiska sem dobil še en jasen vtis: uspešna tržnica ni samo prostor s stojnicami. Je organizirana povezava med kmetijsko politiko, socialnimi ukrepi, javnim zdravjem, malim podjetništvom in lokalno skupnostjo. Prav v takšnih povezavah se pogosto skriva največ prostora za prenos dobrih praks v slovensko okolje.

In to je v glavnem to. V teh treh tednih sem skušal pridobiti, slišati, videti in razumeti čim več ter svoja opažanja čim bolj iskreno prenesti tudi vam. Upam, da so vam bili moji zapisi všeč, da ste prek njih spoznali kaj novega in predvsem dobili kakšno uporabno zamisel, s katero bomo lahko skupaj izboljšali delovanje slovenskega kmetijstva. Veselim se vrnitve v domovino, kjer se bom še naprej po svojih najboljših močeh trudil za napredek, razvoj in blaginjo našega kmetijstva.

Srečno in se vidimo v Sloveniji!

LP, Blaž