Spodnji zapisi so nastal med mojim obiskom ZDA v okviru programa IVLP – Agricultural Innovation and Technology II. Zaradi pravil programa strokovnih stališč posameznih sogovornikov ne pripisujem poimensko in ne uporabljam neposrednih osebnih citatov.

 

Od zadruge do federalizma

Zakaj ameriško kmetijstvo deluje kot mreža in ne kot piramida?

18. avgusta sem v Washingtonu obiskal dve na prvi pogled precej različni srečanji. Dopoldne smo pri National Council of Farmer Cooperatives (NCFC) govorili o ameriških kmetijskih zadrugah, njihovem poslovnem modelu, upravljanju, mladih kmetih in dostopu do zemljišč. Popoldne pa smo poslušali obsežen briefing o ameriškem federalizmu. Na koncu dneva sem imel občutek, da sem pravzaprav ves čas poslušal isto zgodbo: kako razpršiti moč, ne da bi pri tem izgubil sposobnost učinkovitega odločanja in povezovanja ljudi, kapitala ter znanja. Ameriško kmetijstvo je pri tem zelo dober primer. Kmet sam je majhen, skupaj pa lahko postane velik igralec

Ko v Evropi govorimo o ameriškem kmetijstvu, pogosto najprej pomislimo na velike površine, velike stroje in velike proizvodne količine. Toda tudi ameriški kmet je v prehranski verigi pogosto razmeroma majhen igralec v primerjavi s predelovalci, trgovskimi verigami, proizvajalci inputov, finančnimi institucijami in logistiko. Prav zato imajo pomembno vlogo farmer-owned cooperatives oziroma zadruge v lasti kmetov. Njihova osnovna logika je preprosta: kmetje skupaj posedujejo podjetje, preko njega kupujejo inpute, prodajajo pridelke, predelujejo, skladiščijo, financirajo in nastopajo na trgu, ustvarjena vrednost pa se vrača nazaj članom. Posebej zanimiv se mi je zdel tako imenovani federirani zadružni model. Lokalna zadruga lahko ostane lokalna, več lokalnih zadrug pa skupaj lastniško obvladuje večjo regionalno ali nacionalno organizacijo. Tako kmet ne izgubi lokalnega vpliva, hkrati pa pridobi dostop do večjega trga, financ, logistike in pogajalske moči. To je pomembna lekcija tudi za Slovenijo. Majhnost sama po sebi ni nujno problem. Problem je predvsem majhnost brez povezovanja.

Zadruga ni društvo, ampak podjetje

Dopoldanski pogovor je zelo jasno pokazal tudi razliko med lastništvom in profesionalnim upravljanjem. Kmetje so lahko lastniki zadruge, vendar to še ne pomeni, da morajo sami voditi njeno vsakodnevno poslovanje. Management vodi podjetje. Upravni odbor, sestavljen iz članov oziroma kmetov, pa nadzoruje smer razvoja, strateške odločitve in interes lastnikov. Zato v ameriških zadrugah precej vlagajo v izobraževanje članov upravnih odborov. Pri večjih sistemih govorimo o podjetjih, ki delujejo na nacionalnih in mednarodnih trgih, zato dobro korporativno upravljanje ni dodatek, ampak osnovni pogoj za preživetje. Generacijska prenova je problem na obeh straneh Atlantika. Ena tema se je dopoldne pojavljala vedno znova: mladi kmetje. Težava ni samo v tem, da bi bilo mladih premalo. Problem je, da potrebujejo zemljo, kapital, znanje, dostop do trga in dovolj prihodka, da lahko sploh prevzamejo tveganje kmetovanja. Posebej zanimiv je pritisk na kmetijska zemljišča. Mlad kmet danes ne tekmuje samo z drugim kmetom, ampak tudi z investitorji, energetskimi projekti, fotovoltaiko in vse bolj tudi z velikimi podatkovnimi centri. Ob tem pa tehnologija ustvarja zanimiv paradoks. Večji stroji, GPS, avtomatizacija in boljše storitve omogočajo starejšim nosilcem kmetij, da ostanejo aktivni dlje. To povečuje produktivnost, vendar lahko hkrati zamika dejanski prenos odločanja na naslednjo generacijo. Tudi tukaj se pokaže, da tehnologija sama po sebi ne rešuje sistemskih problemov.

Popoldne ista logika – le na ravni države Federalism briefing je bil na prvi pogled oddaljen od kmetijstva, vendar se je osnovna logika presenetljivo dobro ujemala z dopoldansko razpravo. Ameriški sistem je bil predstavljen skozi koncepta limited government in non-centralized government. Moč naj ne bi bila skoncentrirana na enem mestu, ampak razdeljena med federalno raven, zvezne države, lokalne oblasti, gospodarstvo in civilno družbo. Ena boljših prispodob je bil trinožni stol: ena noga je država, druga gospodarstvo, tretja civilna družba. Če odstraniš eno, sistem postane nestabilen. To je lahko zanimivo tudi z vidika kmetijske politike. Namesto linearnega modela, v katerem ministrstvo določi ukrep, ta pa se nato prenese do kmeta, je ameriški sistem precej bolj mrežen. Pri posameznem problemu se lahko hkrati vključujejo zvezna država, univerza, podjetje, združenje, lokalna skupnost in kmet.

Petdeset držav kot petdeset laboratorijev

Posebej zanimiva je bila ideja ZDA kot petdesetih makro-laboratorijev. Iowa, Kentucky, Missouri ali North Carolina nimajo enakih proizvodnih pogojev, zato tudi njihove kmetijske politike, raziskovalne prioritete in podporni sistemi niso povsem enaki. V tem smislu sistem dopušča precej eksperimentiranja. Nekaj se razvije v eni državi, drugje uporabijo drugačen pristop, uspešni modeli pa se lahko širijo. Za pametno kmetijstvo je to zelo pomembno. Robot, ki je idealen za tisoč hektarjev ravne njive v Iowi, ni nujno primeren za slovensko kmetijo na petih hektarjih in zahtevnem reliefu. Prava inovacija zato ni samo tehnologija. Prava inovacija je tehnologija, prilagojena konkretnemu proizvodnemu sistemu. Raziskava ni dovolj, če ne pride do kmeta Zame je bil posebej zanimiv del o vlogi javnih univerz, raziskav in zasebnega kapitala. Ameriški model močno temelji na sodelovanju javnega raziskovalnega sistema in gospodarstva. Javna sredstva pomagajo financirati dolgoročnejše in bolj tvegane raziskave, zasebni sektor pa ima interes, da uspešne rešitve pretvori v uporabne produkte in storitve. V kmetijstvu imajo tu posebno vlogo land-grant univerze in Cooperative Extension. To me ponovno pripelje do vprašanja, ki je zelo pomembno tudi za Slovenijo. Naš problem pogosto ni pomanjkanje raziskovalnih rezultatov, ampak prekinjena pot od raziskave do uporabe. Raziskava mora iti skozi demonstracijo, ekonomsko vrednotenje, svetovanje in praktično uporabo na kmetiji. Če je katera od teh povezav prešibka, tehnologija ostane v laboratoriju ali na demonstracijskem poligonu.

Tehnologija ni dovolj

Po današnjem dnevu se mi vedno bolj potrjuje, da prihodnost kmetijstva ne bo odvisna samo od tega, kdo bo razvil najboljši robot, senzor, umetno inteligenco, novo sorto ali namakalni sistem. Enako pomembno bo, kako bomo okoli teh tehnologij organizirali kmete, raziskave, podjetja, kapital in javne institucije. Ameriški sistem pri tem ponuja zanimiv paradoks: politično moč skuša razpršiti, kmetje pa morajo svojo gospodarsko moč združevati. To je morda ena pomembnejših lekcij današnjega dne. Če želimo tudi v Sloveniji hitrejši prenos robotike, umetne inteligence, preciznega kmetijstva, namakanja in drugih tehnologij v prakso, ne bo dovolj kupiti nekaj opreme ali financirati nekaj projektov. Potrebujemo sistem, v katerem raziskovalec, kmet, podjetje, svetovalec, financer in država vedo, kaj je njihova vloga in kako sodelovati. Tehnologijo lahko kupimo. Delujočega inovacijskega ekosistema pa ne moremo naročiti iz kataloga.