Ko govorimo o agrorobotiki, najprej pomislimo na avtonomni traktor, robota za okopavanje ali stroj, ki prepozna plevel. Pri zelenjavi pa se pomemben del dela začne precej prej: v trenutku, ko je treba veliko število sadik v kratkem vremenskem oknu enakomerno presaditi na njivo. Vsaka sadika mora iz pladnja priti nepoškodovana, na pravo globino in na pravo razdaljo. Če je pri tem kaj narobe, posledic ne popravi niti najdražji robot za poznejše varstvo rastlin. Povod za današnji blog je bilo spletno srečanje VegMech o avtomatiziranem presajanju
Kaj pravzaprav avtomatiziramo?
Pri klasičnem polavtomatskem presajanju ljudje sadike praviloma posamično vlagajo v sadilne elemente. Pri avtomatiziranih sistemih stroj sadike sam jemlje iz setvenih pladnjev, jih prenese do sadilnega mehanizma in položi v tla. Človek še vedno pripravlja in dostavlja pladnje, nadzira delo, pri traktorsko vlečenih različicah pa je potreben tudi voznik. Tehnično zahtevnejši del je ravnanje s sadiko. Koreninska gruda mora biti dovolj čvrsta, da jo prijemalo izvleče, hkrati pa se listi in korenine ne smejo poškodovati. Senzorji lahko prepoznajo prazno mesto v pladnju, sadilni element nato uravnava razdaljo, globino in pritisk zemlje ob koreninski grudi. Ta raziskava iz leta 2026 opozarja, da se pri višjih hitrostih povečajo izzivi s prijemom, natančnostjo odlaganja in poškodbami sadik. Zato zmogljivost ni isto kot število dobro ukoreninjenih rastlin nekaj tednov po presajanju.
Trije avtomatizirani presajalniki
1. TTS High Density / Multi Rower: presajanje v ozke vrste. Nizozemski TTS je večvrstni presajalnik za kulture, ki jih sadimo v goste sklope: med primeri proizvajalec navaja solato, čebulnice in zelišča. Izvedba High Density / Multi Rower lahko z eno robotsko enoto oskrbuje od tri do osem vrst, na skupno ogrodje pa je mogoče namestiti več takšnih enot. Razmik med vrstami je nastavljiv od 10 do 60 cm. Saditi je mogoče na ravno površino ali na dvignjene gredice; sistem samodejno prilagaja pritisk sadilnih elementov na tla. Tehnični opis TTS Po proizvajalčevem opisu delovanja njegovih avtomatskih presajalnikov prijemalo izvleče sadiko s koreninsko grudo iz pladnja in jo odloži v čašo. Ta jo vodi do sadilnega lemeža, mehanizem za odlaganje pa določi razdaljo in globino sajenja. Proizvajalec za izvedbo High Density navaja povprečno več kot 5.000 sadik na vrsto na uro, za dodajanje pladnjev je potreben operater. V naših primerih bi po mojem morali najprej preveriti, kako stroj sledi obliki gredice in ali se njegove nastavitve ujemajo z našimi pladnji, sadikami ter načrtovano gostoto posevka.
2. Ferrari FUTURA: prijem sadike in zaznavanje praznih celic. Italijanska FUTURA je namenjena presajanju sadik, vzgojenih v pladnjih. Sadilna enota sadiko s cilindričnim potiskalom dvigne iz celice, prijemalo jo prevzame in prenese do razdelilnika, od koder pride v tla. Senzor zazna prazne celice. Globino sajenja je mogoče električno nastaviti, pritisk zadnjih koles, ki pritisnejo zemljo ob sadiko, pa hidravlično prilagoditi. Pomembno je, da je mogoče mehanizem prilagoditi različnim izvedbam pladnjev. Tehnični opis Ferrari Growtech. Proizvajalec za posamezni sadilni element navaja povprečno 7.500 sadik na uro, največ pa 9.000. Pri osnovni FUTURI je najmanjši razmik med vrstami 70 cm, pri različici FUTURA TWIN pa 25 cm, dejanska izvedba je odvisna tudi od ogrodja in kulture. Stroj je med drugim namenjen paradižniku, kapusnicam, zeleni, papriki in komarčku. Ena oseba dodaja pladnje, pri traktorski izvedbi pa je potreben voznik. Predstavitev v katalogu VegMech
3. Agriplanter: neprekinjen tok sadik od pladnja do tal. Belgijski Agriplanter začne z odvzemom sadik iz pladnja. Te potujejo na senzorski sklop, kjer se prazne koreninske grude izločijo; sadike nato prevzamejo navpični transportni trakovi in jih dovedejo do sadilnega elementa. Gumijasta koluta jih obrneta v pravilno lego, za njima pa pritisni kolesi utrdita zemljo okoli koreninske grude. Pritisk je mogoče prilagajati med vožnjo. V primerjavi s podatkom o hitrosti je prav to zaporedje prijema, preverjanja in odlaganja pomembno za razumevanje kakovosti sajenja. Opis delovanja proizvajalca. Na voljo so različne večvrstne konfiguracije, VegMech navaja izvedbe od dveh do šestih vrst in zmogljivost do 12.000 sadik na vrsto na uro. Pri štirivrstni izvedbi sta po navedbah kataloga za delo potrebna voznik traktorja in operater, ki dodaja pladnje. Proizvajalec med primernimi kulturami navaja brokoli, cvetačo, zelje, zeleno, komarček in industrijski paradižnik. Dvovrstna različica po katalogu tehta približno 2,4 tone, šestvrstna pa 8,7 tone. Zato bi pri izbiri za naše razmere preveril tudi velikost in nosilnost njiv, dolžino obračališč ter možnost pravočasnega dela na vlažnejših tleh. Navedena urna zmogljivost je podatek za stroj, dejansko storilnost določajo tudi oskrba s sadikami, obračanje in zastoji.
Naredimo preprost logistični izračun. Če ima pladenj 150 celic in ena vrstna enota presaja 7.500 sadik na uro, je treba tej enoti zagotoviti 50 polnih pladnjev na uro. Pri več vrstah se potreba po pravočasni dostavi sadik hitro poveča. Ta izračun je ilustrativen, dejansko število je odvisno od velikosti pladnja, zasedenosti celic, nastavitev stroja in prekinitev dela. Če se koreninska gruda razsuje, so sadike neenako razvite ali je pladenj nezdružljiv s prijemalom, visoka nazivna zmogljivost nič ne pomaga. Enako velja za razmočena tla, slabo pripravljeno gredico, prekratke njive in dolge čase obračanja. Pri preizkusu bi zato meril dejansko posajene sadike na uro skupaj s postanki, delež praznih sadilnih mest, poškodbe koreninske grude, enakomernost globine in razdalje, prijem sadik po enem do dveh tednih ter delovne ure na hektar. Šele potem je mogoče izračunati strošek na uspešno prijeto sadiko.
Kakšno je izhodišče v Sloveniji?
Pri številu kmetij moramo najprej ločiti pridelavo za prodajo od pridelave za lastno porabo. V pregledu zelenjadarskega trga na podlagi popisa kmetijstva za leto 2020 je navedenih 36.458 kmetijskih gospodarstev s pridelavo zelenjadnic, vključno s pridelavo za lastne potrebe. Najnovejši SURS-ov popis tržnega vrtnarstva za leto 2025 pa beleži 1.462 kmetijskih gospodarstev, ki zelenjadnice pridelujejo za trg. Številki opisujeta različni skupini in različni leti, zato ju ne smemo enačiti. Tržni pridelovalci so leta 2025 zelenjadnice gojili na 1.978 ha osnovne površine, povprečno na približno 1,4 ha na pridelovalca. Ker se na isti površini lahko v letu zvrsti več posevkov, je SURS izračunal tudi 2.546 ha pridelovalne površine. V primerjavi z letom 2022 je bilo tržnih pridelovalcev za približno 7 % manj, osnovne površine pa za 22 % manj. Povprečje seveda ne pove, koliko je velikih in koliko zelo majhnih pridelovalcev, jasno pa pokaže, da je treba stroje velike zmogljivosti ocenjevati glede na dejanski letni obseg presajanja. Vir: SURS, Popis vrtnarstva 2025. Po pridelovalni površini tržne pridelave so bile leta 2025 največja skupina solatnice s 514 ha, sledile so kapusnice s 464 ha ter korenovke in gomoljnice s 458 ha. Po količini pridelka je bilo na prvem mestu belo zelje: pridelali smo ga 14.042 ton, nato 9.519 ton paradižnika, 9.351 ton čebule in 7.487 ton solate. Skupaj je bilo pridelanih 80.408 ton zelenjave. Podatek o skupni pridelavi vključuje tudi zelenjadnice zunaj tržnega vrtnarstva, zato površin obeh raziskovanj ni smiselno neposredno seštevati ali odštevati. Pri tem ni vsaka zelenjadnica kandidat za presajanje: del čebule in številne korenovke se pridelujejo z neposredno setvijo ali drugimi postopki. Stroji s predstavljenih povezav so zanimivi predvsem tam, kjer sadimo predvzgojene sadike v pladnjih, na primer pri delu solatnic, kapusnic in paradižnika. Po SURS podatkih je samooskrba Slovenije z zelenjavo v letu 2025 znašala 32 %. Več domače zelenjave zato zahteva tudi zanesljive sadike, namakanje, pravočasno izvedena opravila in urejen odkup presajanje (in danes opisani sodobna mehanizacije za te namene) je le en člen te verige.
Sam bi začel pri skupini pridelovalcev s podobnimi sadikami in usklajenim koledarjem sajenja. Na isti lokaciji bi primerjal obstoječi način presajanja in avtomatizirano izvedbo: enak material, podobna gredica, natančen zapis vseh ur, izgub sadik, postankov, porabe energije in končnega prijema rastlin. Poleg stroška stroja bi bilo treba upoštevati prevoz med kmetijami, nastavitev na novo kulturo, servis in dneve, ko zaradi vremena ni mogoče na njivo. Takšen preizkus pove več kot prodajna primerjava »sadik na uro. Za večino pridelovalcev bo glede na povprečni obseg tržne pridelave posebej zanimiva t.i. storitev presajanja: specializiran izvajalec ali skupina proizvajalcev lahko stroj bolje izkoristi čez več kmetij in kultur. Uspeh je odvisen od organizacije dela v kratkih optimalnih rokih, kakovosti sadik in podpore ob okvari. Pri večjih pridelovalcih s ponavljajočimi se serijami pa je smiselno preveriti tudi lastno investicijo na osnovi števila posajenih rastlin v sezoni in stroška na uspešno prijeto rastlino.
LP, Blaž