Avtorica Louise Matheï v svoji doktorski tezi z naslovom Is Vertical farming a relevant and feasible solution for sustainable agriculture among smallholders in South Asia? raziskuje ključno vprašanje prihodnosti trajnostnega kmetijstva v regiji, kjer še vedno prevladujejo majhni kmetovalci, hkrati pa se soočajo s pritiski naraščajočega povpraševanja po hrani, podnebnih sprememb in okoljske degradacije. Njeno delo združuje temeljito analizo obstoječe literature ter empirični pristop, ki razkriva potencial vertikalnega kmetijstva (VK) za preoblikovanje kmetijske prakse v Južni Aziji.
Pomen majhnih kmetovalcev v Južni Aziji
Majhni kmetovalci, ki obdelujejo manj kot 2 hektarja zemlje, predstavljajo osrednji steber kmetijstva v Južni Aziji, saj proizvedejo večino hrane, ki jo regija potrebuje (zelo podobno kot pri nas). Kljub njihovemu prispevku pa se soočajo z izzivi, kot so nizki pridelki, nepredvidljivo podnebje in omejen dostop do tehnologij. Podnebne spremembe – z višjimi temperaturami, sušami in poplavami – dodatno zaostrujejo življenjske razmere kmetovalcev, ki že zdaj živijo na robu revščine. Podobno kot v Južni Aziji se tudi slovenski kmetovalci soočajo z negotovimi vremenskimi razmerami in posledicami podnebnih sprememb, ki vplivajo na njihovo sposobnost pridelave in dolgoročno finančno stabilnost. V Sloveniji se kmetje spopadajo s sušami, nenadnimi poplavami in pogostimi vremenskimi ekstremi, kar zahteva prilagoditev na nove tehnologije in trajnostne prakse, da bi zagotovili prihodnost kmetijstva.
Kaj je vertikalno kmetijstvo?
Vertikalno kmetijstvo je sodoben pristop, ki omogoča gojenje rastlin v vertikalno zloženih plasteh v kontroliranem okolju, kar omogoča optimizacijo prostora in resursov. Termin vertikalno kmetijstvo je prvič uvedel ameriški geolog Gilbert Bailey leta 1915, vendar se je koncept v sodobnem smislu začel razvijati šele v poznih 1990-ih pod vodstvom Dicksona Despommierja, profesorja na Univerzi Columbia. Despommier je s svojimi študenti razvil idejo o večnadstropnih strukturah za gojenje rastlin, kar je kasneje postalo osrednja točka sodobnih raziskav. Zgodnji primeri teh praks segajo v Azijo, predvsem na Japonsko in v Singapur, kjer sta se prvi komercialni vertikalni farmi pojavili že v zgodnjih 2000-ih. Danes so vodilni trgi za vertikalno kmetijstvo Japonska, Združene države, Nizozemska in Singapur, kjer kombinacija tehnološkega napredka in urbanizacije omogoča njegovo hitro rast. Z uporabo naprednih tehnologij, kot so hidroponika, aeroponika in akvaponika, ta metoda znatno zmanjša porabo vode (do 95 % manj kot pri tradicionalnem kmetijstvu), zmanjša potrebo po pesticidih in omogoči celoletno pridelavo, kar jo postavlja v ospredje inovacij na področju trajnostnega kmetijstva.
Nekatere prednosti vertikalnega kmetijstva
Matheï v svojem delu poudarja več ključnih prednosti vertikalnega kmetijstva:
Večji pridelki na enoto zemljišča: Zaradi zloženih slojev lahko vertikalne farme proizvedejo do 20-krat več na kvadratni meter kot tradicionalne metode (v večini solatnice in zelišča).
Manjša okoljska obremenitev: Vertikalno kmetijstvo zmanjšuje uporabo sredstev za varstvo rastlin in herbicidov.
Vodna učinkovitost: Recikliranje vode omogoča znatni prihranek porabe vode.
Podnebna odpornost: Zaprti sistemi za gojenje ščitijo pridelke pred ekstremnimi vremenskimi pogoji, kot so mraz, vročina, suše, močanveter, poplave itd..
Celoletna proizvodnja: Pridelava ni omejena z letnimi časi, kar izboljša zanesljivost preskrbe s hrano.
Izzivi pri implementaciji
Kljub naštetim prednostim se vertikalno kmetijstvo sooča z določenimi omejitvami, ki jih avtorica razčleni v 4 glavne skupine in sicer::
1. Visoki začetni stroški: Namestitev vertikalne kmetije zahteva velika začetna vlaganja v infrastrukturo in tehnologijo. Stroški so 10 x kot pri visokotehnoloških rastlinjakih.
2. Poraba energije: Uporaba umetne osvetlitve in nadzorovanih okolij povečuje porabo energije, kar lahko vodi v višje emisije toplogrednih plinov.
3. Socialna odpornost: Potrošniki pogosto dojemajo to metodo kot nenaravno, kar zmanjšuje njeno sprejetost.
4. Pomanjkanje kvalificirane delovne sile: Kompleksni sistemi zahtevajo visoko usposobljene delavce, kar je v Južni Aziji velik izziv.
Priložnosti za Južno Azijo
Matheï ugotavlja, da imata Indija in Šrilanka najboljše pogoje za uvajanje vertikalnega kmetijstva. Indija, na primer, ima obsežno infrastrukturo za obnovljive vire energije, kot sta sončna in vetrna energija, kar bi lahko zmanjšalo stroške energije za vertikalne farme. Šrilanka pa ima zaradi svoje osredotočenosti na razvoj trajnostnih praks potencial za hiter napredek.
Priložnosti za EU in Slovenijo
V Evropski uniji se možnosti za razvoj vertikalnega kmetijstva povezujejo z visoko stopnjo urbanizacije, razpoložljivostjo naprednih tehnologij in prizadevanji za zmanjšanje ogljičnega odtisa kmetijstva. Države, kot so Nizozemska, Nemčija in Francija, že vlagajo v raziskave in implementacijo vertikalnega kmetijstva kot rešitve za trajnostno pridelavo hrane, zlasti v urbanih okoljih. V Sloveniji pa vertikalno kmetijstvo ponuja priložnost za reševanje številnih specifičnih izzivov. Slovenski agroklimatski pogoji, ki vključujejo pogoste vremenske ekstreme, kot so suše , toče in pozebe zahtevajo inovativne pristope za stabilizacijo pridelave. Ekonomika slovenskih kmetov, ki se pogosto soočajo z nizko dobičkonosnostjo zaradi majhnih obdelovalnih površin, bi lahko imela koristi od višjih pridelkov in boljše optimizacije prostora, ki jih ponuja vertikalno kmetijstvo. Kljub temu je slovenska kmetijska politika in stroka še vedno previdna pri sprejemanju te tehnologije, saj primanjkuje znanja in praktičnih primerov. Za uspešno uvajanje vertikalnega kmetijstva v Sloveniji bi bile potrebne finančne spodbude, izobraževalni programi za kmete in boljša podpora pri uvajanju trajnostnih tehnologij. S temi ukrepi bi Slovenija lahko postala pionirka v regiji pri implementaciji te inovativne tehnologije.
Matheï zaključuje, da lahko vertikalno kmetijstvo, čeprav trenutno omejeno na nišne trge, postane ključna strategija za reševanje prehranskih in okoljskih izzivov 21. stoletja. S pravilnim pristopom bi lahko ta inovativna metoda omogočila trajnostno prihodnost kmetijstva in zagotovila prehransko varnost za milijarde ljudi. Vertikalno kmetijstvo predstavlja obetavno rešitev za trajnostno kmetijstvo v Južni Aziji. Vendar pa njegova uspešna implementacija zahteva večje vlaganje v tehnološke inovacije, izobraževanje kmetovalcev in finančno podporo malim kmetovalcem. Prav tako je ključna uporaba obnovljivih virov energije za zmanjšanje okoljske obremenitve.
LP, Blaž
Vir oz. disertacija je dostopna tukaj : MATHEI_66891800_2024