V času miru si zlahka domišljamo, da je hrana samoumevna. Police so polne, dostava deluje, restavracije vabijo. A ko pride kriza, naravna nesreča, vojna, pandemija je prva stvar, ki odpove, občutek varnosti. Z njim pa tudi dostop do hrane. Takrat postane ključno vprašanje: kdo nas nahrani? In koga hranimo mi?

Slovenska vojska, gasilci, policisti, reševalci, zdravstveni delavci vse to so poklici, ki v krizah nosijo največji del bremena. Toda brez hrane ne morejo dolgo delovati. Lačen vojak ne brani države. Lačen gasilec ne gasi požara. Lačen zdravnik ne operira.

Pa si priznamo: Slovenija ima izjemno nizko stopnjo prehranske samooskrbe, še posebej pri ključnih strateških surovinah: žitih, beljakovinah, zelenjavi, sadju, celo mesu. Več kot polovica hrane na naših krožnikih prepotuje stotine kilometrov. Domača primarna kmetijska proizvodnja je podcenjena, razdrobljena, pogosto na robu preživetja. Kar nekaj ključnih živilskopredelovalnih podjetij je bilo žal prodanih tujcem, tista, ki še niso, pa so pod velikim pritiskom koncentracije kapitala.

Zato se že kar nekaj časa sprašujem, če strateška proizvodnja hrane ni nacionalna prioriteta, kaj potem sploh je? Obrambna sposobnost države ni zgolj v številu tankov in dronov. Je tudi v zmožnosti nahraniti lastno prebivalstvo in ključne službe. To pomeni, da moramo:

• ponovno ovrednotiti primarno kmetijsko proizvodnjo kot strateški sektor,
• zaščititi ključna podjetja v domači lasti (vsaj toliko, kot ščitimo energetiko ali orožje),
• vlagati v pospešeno modernizacijo kmetijstva od robotike, digitalnih sistemov in preciznega kmetovanja, do domače pridelave kakovostnih semen in obnovljivih virov energije,
• prebuditi vsesplošno politično voljo ter narodno zavest, da je prehranska varnost nekaj, kar se gradi doma in se ne uvaža iz tujine.

Pri tem se strinjam z namero MKGP, da trajno zaščiti kmetijska zemljišča. To je eden od prvih korakov v pravo smer. Toda zaščita zemljišč je šele začetek brez vlaganj v opremo, znanje in nove tehnologije bomo še naprej zaostajali.

Evropa, vključno s Slovenijo, že zdaj resno zaostaja v tehnološki tekmi, zlasti v primerjavi s Kitajsko. Kot opozarja dolgoletni dopisnik in analitik Uroš Lipušček, Kitajska danes obvladuje več kot 50 od 64 ključnih naprednih tehnologij od umetne inteligence do robotike. Kitajski humanoidni roboti že danes nadomeščajo delavce, država pa v digitalno in postindustrijsko revolucijo vlaga več kot 130 milijard dolarjev. V kmetijskem sektorju Kitajska razvija lastne agrotehnične robote, senzorske sisteme in umetno inteligenco za podporo pridelavi hrane. Pri nas pa še vedno razpravljamo, ali je GPS navigacija na traktorju “luksuz” ali nujnost.

Če želimo preživeti prihodnje krize, ne gre le za to, da ohranimo obstoječe površine, ampak tudi za to, da jih znamo učinkovito, digitalno in trajnostno obdelovati. Brez modernizacije bomo ostali odvisni od drugih tudi od tistih, s katerimi morda ne delimo istih vrednot ali interesov. Če bomo kot narod še naprej ignorirali pomen domače hrane in ne bomo nadgradili naše proizvodne sposobnosti z orodji 21. stoletja, bomo nekoč morda jedli po navodilih tujih interesov. Ali pa sploh ne bomo.

Poglejmo, kaj se že danes dogaja drugod po svetu.

V ZDA je podjetje Opollo razvilo popolnoma avtomatizirano vertikalno kmetijo, kjer roboti brez posredovanja človeka pridelujejo listnato zelenjavo za trgovine Whole Foods. Gojenje poteka brez zemlje, pod umetno svetlobo, nadzorovano s pomočjo umetne inteligence in vse to v urbanem okolju, kjer je površin za kmetijstvo že zdavnaj zmanjkalo. Vir: KLIK

Še bolj impresiven je primer iz Katarja, kjer podjetje VFarms s pomočjo sončne energije in atmosferskega zajema vode (iz zraka!) goji solato v enem najbolj negostoljubnih puščavskih okolij na svetu. Rezultat? Rekorden pridelek na kvadratni meter in popolna energetska ter vodna samooskrba. Če zmorejo to v puščavi, ni nobenega izgovora, da tega ne bi zmogli mi v zeleni, rodovitni Sloveniji! Vir: KLIK

Po podatkih različnih raziskav (FAO, EEA, OWID) povprečen Evropejec porabi okoli 0,2–0,25 ha obdelovalne zemlje za svojo letno prehrano, če pa gre za prehrano z več mesa, pa celo do 0,4 ha. V to površino so všteta žita, zelenjava, sadje, oljnice, pa tudi posredno površino za krmo živalza proizvodnjo mesa in raznih mlečnih izdelkov.

Torej, če rečemo, da za prehrano 1 odrasle osebe rabimo cca. 0,3 ha njiv iz tega sledi naslednji preračun: 0,3 ha × 2.000.000 = 600.000 ha za vse slovence (celoten naš narod).

Preglednica 1: Potrebe površine njiv v ha za prehranu ključnih poklicev v kriznih časih

* Ne vključuje prostovoljnih gasilcev, ker ti niso redno zaposleni.

Za prehrano zaposlenih v vojski, zdravstvu, policiji in med poklicnimi gasilci bi potrebovali približno 13.800 ha kmetijskih površin.

V Sloveniji je bilo leta 2020 približno 69.900 kmetijskih gospodarstev, ki so skupaj obdelovala 482.359 ha kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU). Iz tega sklepam, da se bomo v primeru (bog ne daj) resne krize težko dolgo branili – saj bomo hitro lačni … A bomo lahko računali na sosedsko pomoč? Le manjše število večjih kmetij (nad 20 ha) ima namreč kapacitete za hitro povečanje pridelave v kriznih razmerah.

Če želimo v prihodnosti zagotoviti prehransko varnost, moramo prestrukturirati sistem z vidika odpornosti in trajnostnega povečanja proizvodne sposobnosti. Ne gre za vračanje v preteklost, temveč za pametno, decentralizirano strategijo, ki temelji na:

• sodelovanju države in kmetov,
• lokalni odgovornosti,
• strateškem planiranju in investicijah,
• in digitalni ter tehnološki prenovi kmetijstva kot ključnega sektorja prihodnosti.

Kdor misli, da bo narod sit ostal s kruhom iz tujine in kmetom z zvezanimi rokami, naj se spomni: hlapec, ki se odpove zemlji, ne izgubi le žita, temveč tudi obraz.

LP, Blaž