Kako so konsolidacija, genetika in tehnologija ustvarili enega najkonkurenčnejših proizvajalcev mleka v Evropi…
To ni blog o zmanjševanju kmetijstva, temveč o povečanju produktivnosti proizvodnih sistemov. Poljska je v zadnjih dveh desetletjih izvedla eno najobsežnejših strukturnih preobrazb v evropskem mlečnem sektorju. Med letoma 2004 in 2022 se je število mlečnih kmetij zmanjšalo za približno 78 %, število krav za okoli 21 %, hkrati pa se je skupna proizvodnja mleka povečala za približno 60 %. Na prvi pogled gre za paradoks, v resnici pa za tipičen primer intenzivne tehnološke in organizacijske modernizacije primarne pridelave.
Strukturna konsolidacija proizvodnje
Vstop Poljske v Evropsko unijo leta 2004 je odprl dostop do skupnega evropskega trga, investicijskih sredstev in razvojnih programov. Manjše, tehnološko manj razvite mlečne kmetije so postopoma opuščale proizvodnjo, medtem ko so konkurenčnejša gospodarstva začela intenzivno vlagati v:
- povečanje velikosti čred,
- sodobne hleve z prosto rejo,
- avtomatizacijo molže,
- izboljšanje genetike,
- kakovost voluminozne krme,
- digitalni nadzor reje,
- profesionalno upravljanje proizvodnje.
Rezultat ni bil zgolj večji obseg proizvodnje, temveč bistveno višja proizvodnost na kravo in na zaposlenega. Raziskave kažejo, da je prav povečanje ekonomskega obsega proizvodnje postalo glavni dejavnik konkurenčnosti poljskih mlečnih kmetij.
Manj krav a bistveno več mleka
Največja sprememba se ni zgodila v številu živali, ampak v njihovi proizvodni učinkovitosti. Napredek temelji predvsem na:
- intenzivni selekciji plemenskega materiala,
- optimizirani prehrani krav molznic,
- preciznem upravljanju zdravstvenega statusa,
- izboljšanju reprodukcijskih kazalnikov,
- uporabi senzorjev za spremljanje aktivnosti in prežvekovanja,
- digitalnem spremljanju mlečnosti posamezne živali.
Posledično se je mlečnost na kravo v dveh desetletjih skoraj podvojila, kar je omogočilo rast nacionalne proizvodnje kljub zmanjšanju staleža krav.
Močna povezava med primarno proizvodnjo in predelovalno industrijo
Pomemben del uspeha predstavlja tudi organiziranost mlečne verige. Največje zadružne mlekarne, kot sta Mlekovita in Mlekpol, so postale nosilci razvoja celotnega sektorja.
Njune značilnosti vključujejo:
- dolgoročne pogodbe s pridelovalci,
- skupne investicije,
- enotne standarde kakovosti,
- močno izvozno usmerjenost,
- stalno tehnološko posodabljanje predelave.
Mlekpol danes letno predela približno 2 milijardi litrov mleka, ki ga dobavlja okoli 9.000 članov zadruge, medtem ko Mlekovita svoje izdelke trži na več kot 160 svetovnih trgih. Poljska danes ne proizvaja mleka samo za domači trg. Velik del proizvodnje je namenjen izvozu in sicer v:
- Nemčijo,
- Češko,
- Nizozemsko,
- države Bližnjega vzhoda,
- Azijo,
- Afriko.
V prvi polovici leta 2025 je izvoz mleka in mlečnih izdelkov dosegel skoraj 2,1 milijarde EUR, kar predstavlja približno 14-odstotno rast glede na enako obdobje preteklega leta. Trgovinski presežek sektorja je presegel 1 milijardo EUR, kar potrjuje visoko mednarodno konkurenčnost poljske mlečne industrije.
Ključni dejavniki konkurenčnosti
Analiza razvoja kaže, da uspeh ni posledica enega samega ukrepa, temveč usklajenega delovanja več dejavnikov:
- dolgoročna razvojna politika države,
- učinkovita uporaba evropskih razvojnih sredstev,
- konsolidacija proizvodnje,
- močne zadružne organizacije,
- intenzivna vlaganja v tehnologijo,
- genetski napredek,
- digitalizacija reje,
- usmerjenost v izvoz in proizvode z višjo dodano vrednostjo.
Takšen razvoj je omogočil bistveno nižje stroške proizvodnje na liter mleka ter večjo odpornost sektorja na nihanja svetovnih trgov.
Kakšne so (lahko) lekcije za Slovenijo?
Sicer vemo, da slovenski mlečni sektor deluje v drugačnih naravnih in strukturnih razmerah, zato neposredno posnemanje poljskega modela ni mogoče. Kljub temu pa poljska izkušnja ponuja več pomembnih usmeritev.
Največje razvojne priložnosti so predvsem:
- hitrejša digitalizacija mlečnih kmetij,
- večje vlaganje v avtomatizacijo molže in krmljenja,
- izboljšanje genetskega napredka čred,
- močnejše povezovanje med pridelovalci in predelovalci,
- večja usmerjenost v proizvode z višjo dodano vrednostjo,
- sistematične investicije v povečanje produktivnosti dela.
Ključna ugotovitev poljskega primera je, da dolgoročna konkurenčnost mlečnega sektorja ni odvisna predvsem od števila kmetij ali velikosti staleža živali, temveč od njihove tehnološke razvitosti, proizvodne učinkovitosti in sposobnosti vključevanja v globalne prehranske verige. Poljska je v zadnjih dvajsetih letih dokazala, da lahko usklajene investicije v genetiko, tehnologijo, organizacijo proizvodnje in predelovalno industrijo ustvarijo enega najmočnejših mlečnih sektorjev v Evropski uniji. Za države z manjšim obsegom proizvodnje, kot je Slovenija, ostaja ključno vprašanje, kako podobna načela prilagoditi lastnim naravnim danostim, velikosti kmetij in tržnim razmeram. Pri tem bo odločilno predvsem povečanje produktivnosti na enoto dela in na žival, ne zgolj povečanje obsega proizvodnje.
LP, Blaž