Tveganja v kmetijstvu niso več posamezni nesrečni dogodki, temveč pritisk z vseh strani: vreme, bolezni, škodljivci, stroški, trg in razdrobljena organiziranost pridelovalcev.
Vsako jutro, kmet prvo pogleda nebo, preveri vremensko napoved, odpre radarsko sliko in razmisli, koliko je v tekočo sezono že vložil. In vse pogosteje osnovno vprašanje ni več, koliko bo kmet zaslužil, ampak ali bo do konca sezone sploh še kaj ostalo. Kmetovanje je bilo vedno povezano z naravo in negotovostjo. To ni poklic, v katerem bi človek lahko vse načrtoval do zadnje številke. Vedno je obstajalo tveganje, da bo premalo dežja, preveč dežja, pozeba ob napačnem času ali bolezen v občutljivi razvojni fazi. Toda zadnja leta kažejo, da ne govorimo več o običajnem tveganju. Kmetovanje vse bolj postaja hazarderstvo. Pri običajnem tveganju približno poznaš pravila igre in se lahko nanje pripraviš. Pri hazarderstvu pa sediš za mizo, kjer se pravila spreminjajo med igro, vložki rastejo, možni dobitki se manjšajo, izgube pa skoraj vedno ostanejo pri tebi.
Ko pride toča, se reče, da gre za naravno nesrečo. Ko pride suša, govorimo o težkem letu. Ko pozeba uniči cvetove, slišimo, da je to pač del kmetijstva. Ko bolezen pomeni krčitev nasada, se temu reče fitosanitarni ukrep. Ko odkupna cena ne pokrije stroškov, se reče, da je takšen trg. Ko se aktivne snovi umaknejo, nadomestnih orodij pa še ni, se temu reče zeleni prehod. Iz perspektive kmeta pa to ni več niz posameznih nesrečnih dogodkov. To je pritisk z vseh strani hkrati.
Prva in najbolj vidna fronta je vreme
Podnebna tveganja niso nova, vendar so iz redkih ekstremov postala skoraj letna stalnica. Eno leto je suša, drugo leto poplave, tretje leto spomladanska pozeba, četrto leto toča. Vmes pridejo vročinski stres, neurja, vetrolom, preobilne padavine v času žetve ali dolga obdobja brez vode ravno takrat, ko jo rastlina najbolj potrebuje. Suša danes ni več samo nekaj dnevov brez dežja, ampak pomeni porušeno vodno bilanco tal, rastlin in celotnega pridelovalnega prostora. Kjer ni namakanja, je pridelava vse bolj podobna loteriji. Kjer namakanje obstaja, pa se odpirajo druga vprašanja: od kod voda, po kakšni ceni, s kakšno infrastrukturo, s kakšnimi dovoljenji in za katere kmetijske panoge. Spomladanska pozeba je druga oblika iste negotovosti. Zaradi toplejših zim in zgodnejšega začetka vegetacije rastline pogosto hitreje vstopijo v občutljive razvojne faze. Potem pride ena hladna noč in uniči cvetove, mlade poganjke ali plodiče. V trajnih nasadih to ni izguba enega pridelka, temveč udarec v pridelavo saj so stroški nastali že mesece prej. Toča je še bolj brutalna. V semenski pridelavi škoda ni omejena samo na izgubljen tržni pridelek, ampak pomeni izgubo materiala, ki je rezultat večletnega (strokovnega) dela, vzdrževanja sort in organizirane semenske verige. Vetrolom in poplave kažeta, da naravni dogodki pogosto ne prizadenejo samo tekoče sezone. Če veter podre sadovnjak, hmeljišče ali vinograd, govorimo o izgubi investicije, ki je bila načrtovana za desetletje ali več. Poplave ne odnesejo samo pridelka, ampak lahko degradirajo tla, uničijo poti, zalijejo skladišča, poškodujejo stroje in prekinejo logistiko. Posledice se ne merijo več samo v kilogramih pridelka, ampak v izgubljeni funkcionalnosti celotne kmetije.
Druga, manj vidna, a pogosto še bolj usodna fronta so bolezni
Pri ljudeh bolezen običajno razumemo kot nekaj, kar poskušamo zdraviti. V rastlinski pridelavi pa pri nekaterih boleznih diagnoza zahteva odstranitev, uničenje, omejitve. Zlata trsna rumenica je eden najbolj jasnih primerov. Gre za fitoplazmatsko bolezen vinske trte, ki jo prenaša ameriški škržatek. Ko se bolezen razširi, ne govorimo več o običajnem varstvu rastlin, ampak o odstranjevanju okuženih trsov, nadzoru prenašalca in dolgoročnem tveganju za obstoj vinograda. Podobno dramatičen primer je bakterija Xylella fastidiosa, ki je v južni Italiji uničila milijone oljk in spremenila celotne krajine. To so bili stoletni oljčniki, del identitete prostora, ekonomije in kulture. Tudi krompirjeve cistotvorne ogorčice, kot sta Globodera rostochiensis in Globodera pallida, so primer, kjer časovni horizont postane skoraj nepredstavljiv. Tla lahko ostanejo problematična desetletja, kar pomeni, da določen kos zemlje ni več samo problem tekočega leta, temveč lahko za zelo dolgo obdobje izpade iz normalne pridelave krompirja.
Tretja fronta je odpornost škodljivcev in bolezni na sredstva za varstvo rastlin.
To je tiha kriza, ki se ne zgodi čez noč. Najprej sredstvo deluje nekoliko slabše, nato ga je treba uporabiti bolj natančno, večkrat ali v kombinaciji, na koncu pa pridelovalec ugotovi, da učinek ni več zanesljiv. Resarji, listne uši, rdeča pršica in siva plesen so primeri organizmov, pri katerih se odpornost razvija hitro in z velikimi posledicami. Listne uši niso problem samo zato, ker sesajo rastlinski sok, ampak tudi zato, ker prenašajo viruse. Rdeča pršica ima kratek razvojni krog in veliko generacij, zato lahko zelo hitro razvije odpornost na akaricide. Siva plesen pa je pri vinski trti, jagodičevju in drugih občutljivih gojenih rastlinah stalno opozorilo, da je nabor učinkovitih fungicidnih skupin omejen. Osebno menim, da se tukaj pokaže eden največjih paradoksov sodobne kmetijske politike. Manjša uporaba fitofarmacevtskih sredstev je legitimen in razumljiv cilj. Nihče razumen si ne želi nepotrebne kemizacije kmetijstva. Težava nastane, ko se aktivne snovi umikajo hitreje, kot se uvajajo učinkovita nadomestna orodja: odporne sorte, biotično varstvo, precizne aplikacije, digitalni monitoring, mehanske rešitve in v nekaterih primerih tudi robotske tehnologije. Če kmetu vzameš orodje, mu moraš dati drugo orodje. Če mu vzameš orodje in mu daš samo priporočilo, naj bo bolj trajnosten, ga nisi razbremenil. Pustil si ga samega sredi napada.
Četrta fronta so tujerodne vrste, škodljivci in bolezni, ki prihajajo z globalizacijo.
Globalizacija ni samo hitrejši pretok izdelkov, ampak tudi hitrejši pretok škodljivcev, patogenov, plevelov in njihovih prenašalcev. Ameriški škržatek je pomemben zato, ker prenaša zlato trsno rumenico. Plodova vinska mušica, napada zdrave, dozorevajoče plodove, torej ravno takrat, ko je v pridelek že vložen skoraj celoten strošek sezone. Marmorirana smrdljivka je škodljivec, ki ni izbirčen: napada številne sadne, zelenjadarske in poljedelske vrste. Za širšega bralca povedano preprosto: to niso škodljivci, ki bi naredili malo kozmetične škode. To so škodljivci, ki lahko v trenutku odločijo, ali bo pridelek tržen ali ne. Tujerodne invazivne rastline dodajo še eno plast problema. Pelinolista ambrozija, japonski dresnik in druge agresivne vrste zasedajo prostor, otežujejo obdelavo, povečujejo stroške vzdrževanja zemljišč in slabijo pridelovalne pogoje. K temu je treba dodati še divjad. Pri njej ne govorimo o globalizaciji, ampak o stalnem, zelo konkretnem pritisku na pridelavo. Škoda po divjadi je pogosto ponavljajoča, lokalno velika, postopki za povračila pa so za kmeta marsikdaj (pre)počasni, zapleteni in nezadostni. Če ti divjad vsako leto poje, poleže ali uniči del pridelka je to stalni strošek.
Peta fronta je ekonomika.
Kmet lahko preživi težko leto, če ima za sabo nekaj dobrih let. Težje pa preživi sistem, v katerem stroški stalno rastejo, odkupne cene pa zaostajajo. Po letu 2021 so cene mineralnih gnojil v Evropi močno poskočile. Podobno velja za gorivo, elektriko, stroške sušenja, hlajenja, namakanja in transporta. Fitofarmacevtska sredstva so dražja, izbor je ožji, mehanizacija pa postaja vse bolj tehnološko napredna, a tudi vse dražja za nakup in vzdrževanje. Na drugi strani odkupne cene pogosto ne sledijo tem stroškom. V najboljšem primeru sledijo z zamudo, pogosto pa sploh ne. In ko se cena hrane nekoliko dvigne, se v javnosti hitro pojavi vprašanje, zakaj je hrana dražja. Redkeje pa se vprašamo, zakaj je bila pred tem predolgo prepoceni. Rezultat je stisnjena marža. Kmet dela vedno več za pokrivanje stroškov, ne za razvoj. Ko ni več prostora za razvoj, ni mladih, ni investicij, ni odpornosti in ni prihodnosti.
Šesta fronta je trg.
Tukaj mislim predvsem na (pre)moč velikih kupcev in trgovskih verig. Zasebne blagovne znamke supermarketov so za potrošnika pogosto predstavljene kot ugodna izbira. Za pridelovalca pa lahko pomenijo dodaten pritisk navzdol. Ko trgovec hkrati določa standard, ceno, embalažo, rok plačila, količine, logistiko in pozicijo na polici, ima v verigi izjemno (pre)moč. Kmet pa ima pogosto pokvarljiv pridelek, omejeno skladiščno kapaciteto in malo pogajalskega prostora. Če ne proda danes, bo jutri morda prodal slabše ali sploh ne. Pogodbena pridelava se pogosto predstavlja kot stabilnost. V nekaterih primerih to tudi je. Toda stabilnost na papirju lahko hitro postane odvisnost v praksi. Če je kmet vezan na enega kupca, en standard in eno cenovno formulo, je njegova svoboda zelo omejena. V verigi preskrbe s hrano je kmet pogosto prvi, ki nosi tveganje in zadnji, ki ima moč. Prvi čuti vreme, bolezni, škodljivce in stroške, zadnji pa pride do pogajalske mize.
Sedma fronta je strukturna šibkost slovenskega kmetijstva.
Slovenija ima veliko majhnih kmetij, razdrobljene površine in omejeno pogajalsko moč. To je pač naša zgodovinska, prostorska in institucionalna realnost. Toda če te realnosti ne rešujemo sistemsko jo trg kaznuje vsak dan. Majhen pridelovalec ima lahko odličen pridelek, vendar če nima hlajenja, sortiranja, pakiranja, skladiščenja, logistike in skupnega nastopa, ostane predvsem dobavitelj surovine. Ne nastopa kot enakovreden partner, ampak kot nekdo, ki mora prodati. Pakirno logistični centri so pri tem ključni. Brez njih mali in srednji pridelovalci težko dosežejo standarde velikih kupcev. Težko sortirajo, pakirajo, označujejo, skladiščijo in dobavljajo v obsegu, ki ga zahteva trg. Če pakirno/logističnega centra ni je alternativa pogosto masovni odkup pod ceno. V državah z močnejšo organiziranostjo pridelovalcev so zadruge, organizacije proizvajalcev, skupni pakirni centri, skupne blagovne znamke in profesionalno trženje del osnovne infrastrukture tržne moči. Pri nas pogosto znamo sodelovati pri nabavi, bistveno težje pa pri prodaji. Dokler vsak prodaja sam, vsak izgublja sam.
Potreben je prehod od sanacije škode k sistemskemu upravljanju tveganj
Po dogodku se škoda popiše, oceni se upravičenost, nato sledijo interventni ukrepi ali delna povračila. Tak model je uporaben pri redkih izrednih dogodkih, ni pa primeren za razmere, kjer se suša, toča, pozeba, poplave, bolezni, škodljivci in tržna nihanja pojavljajo pogosteje in hkrati. Kmetijska tveganja je treba obravnavati kot upravljavski problem. To pomeni oceno izpostavljenosti posameznih območij in panog, zmanjševanje ranljivosti proizvodnje ter vzpostavitev finančnih in organizacijskih mehanizmov za hitrejše okrevanje po škodi. Osnovni ukrepi so znani. Pri vremenskih tveganjih so to protitočne mreže, mrežniki, namakanje, oroševanje proti pozebi, zadrževalniki vode, drenaža, zaščiteni prostori in prilagoditev tehnologije pridelave. Pri bioloških tveganjih so ključni monitoring bolezni in škodljivcev, napovedni modeli, odpornejše sorte, biotično varstvo, integrirano varstvo rastlin in hitrejši fitosanitarni odziv. Pri ekonomskih tveganjih so pomembni zavarovanja, vzajemni skladi, pogodbeni modeli, organizacije proizvajalcev, pakirni centri, hladilnice in skupen nastop na trgu.
V tujini obstajajo uporabni modeli. Španija ima javno-zasebni sistem kmetijskega zavarovanja, kjer so v shemo vključeni država, zavarovalnice in kmetje. Francija uporablja večstopenjski model, ki ločuje običajna proizvodna tveganja od katastrofalnih izgub. Avstrija razvija zavarovanja proti suši, vezana tudi na vremenske kazalnike. V Južni Tirolski so protitočne mreže v intenzivnem sadjarstvu del osnovne proizvodne infrastrukture. Nizozemska pa kaže, da odpornost sektorja ni odvisna samo od tehnologije na njivi, ampak tudi od organiziranega trženja, logistike, pakiranja, podatkov in skupnega nastopa pridelovalcev.
Po mojem bi za Slovenijo bi bil smiseln večstopenjski program. Najprej je treba določiti najbolj ogrožene panoge in območja ter pripraviti karte tveganj. Nato je treba investicijsko podpreti infrastrukturo za zmanjšanje škod (nekaj od tega že delamo): protitočne mreže, mrežnike, namakanje, oroševanje, zadrževalnike vode, drenažo in zaščitene prostore. Vzporedno je treba vzpostaviti boljši sistem zgodnjega opozarjanja, ki povezuje vremenske podatke, fitosanitarni monitoring, napovedne modele in svetovalno službo. Pomemben del rešitve je tudi zavarovalni sistem. Kmetija, ki investira v preventivne ukrepe, bi morala imeti nižjo zavarovalno premijo oziroma boljše pogoje pri javnih podporah. S tem bi javni denar usmerjali v zmanjševanje tveganj pred nastankom škode, ne samo v delno sanacijo po škodi. Enako pomembna je tržna organiziranost. Brez pakirnih centrov, hladilnic, skupnih blagovnih znamk in organizacij proizvajalcev ostajajo številne kmetije šibke pri prodaji, tudi če znajo kakovostno pridelati. Zato mora biti odpornost kmetijstva razumljena širše: kot kombinacija proizvodne infrastrukture, varstva rastlin, vode, zavarovanja, logistike in tržne organizacije.
LP, Blaž