Že leta velja nenapisano pravilo: kmetijstvo je tehnologijo vedno jemalo od drugod, redko pa jo je samo ustvarjalo. GPS je prišel iz vojske, senzorji in kamere iz avtomobilske industrije, umetna inteligenca iz Silicijeve doline. Kmetijski sektor je bil torej skoraj vedno prejemnik, ne pa izvor inovacij. Zadnji meseci pa kažejo nekaj, kar bi pred kratkim težko predvideli kmetijstvo počasi postaja prostor, kjer se tehnologija najprej preiskuša in dokaže, nato pa odide tja, kjer jo čaka večji trg: v gradbeništvo, rudarstvo in vse pogosteje v obrambno industrijo.

Najbolj nazoren primer je zgodba Monarch Tractor. Kalifornijski start-up je po sedmih letih razvoja in več kot 250 milijonih dolarjev vloženega kapitala letos prenehal delovati, kar poroča TechCrunch. Njegova platforma za električne in avtonomne traktorje pa ni izginila odkupil jo je Caterpillar, ki je prepoznal, da imajo programska oprema, električni pogonski sistemi in avtonomne zmogljivosti Monarcha uporabo daleč zunaj kmetijskih površin.
Le nekaj tednov pozneje se je zgodil še en, po logiki zelo podoben primer. Bluewhite, podjetje znano po avtonomnih kompletih in programski opremi za upravljanje flote v sadovnjakih in vinogradih, je prevzel izraelski obrambni koncern Elbit Systems prek svoje hčerinske družbe FUSE. Tehnologija, ki je nastala za avtonomno delo v sadovnjakih je postaja del veliko širšega portfelja robotike in umetne inteligence za varnostne in vojaške namene.
Ta dva primera nista naključje. Avtonomija, računalniški vid, umetna inteligenca, senzorika in robotika so univerzalni gradniki iste (ali zelo podobne) rešitve je mogoče prenesti v gradbeno mehanizacijo, rudarska vozila, logistične sisteme in vojaško opremo. In te panoge praviloma ponujajo večje proračune ter hitrejše cikle uvajanja kot kmetijstvo.

Denarja za razvoj ni malo, manjka pa pot do trga

To ne pomeni, da države/vlade kmetijstvo zanemarjajo. Evropa in številne nacionalne vlade vlagajo milijone v kmetijske raziskave, demonstracijske projekte in inovacijske programe vse od Horizon Europe do EIP-AGRI in neštetih javno-zasebnih pobud. Podpora razvoju torej obstaja in je precejšnja. Ostaja pa vprašanje, ki se mi zdi ključno: kdo pomaga tehnologijam premostiti vrzel med uspešnim pilotnim projektom na enem polju in dejansko množično uporabo na tisočih kmetijah po svetu? Prav tu se večina agrotehnoloških podjetij zaplete. Izdelati prototip je eno. Pokazati, da deluje na terenu, je drugo. Zgraditi vzdržen poslovni model, ki podpira tisoče kmetov, pa je pogosto najtrši oreh od vseh. Obramba, vesoljska industrija in energetika imajo prednost dolgoročnih naročil in strateških vlaganj, ki podjetjem omogočajo rast skozi leta. Kmetijstvo se po fazi raziskav in pilotnih projektov skoraj v celoti zanaša na tvegani kapital in zasebne vlagatelje, ki imajo povsem drugačen časovni horizont.

Vlagatelji pričakujejo rast, in če je ta v kmetijstvu prepočasna, podjetja preprosto poiščejo priložnosti drugje. To samo po sebi še ni slaba novica za kmete večji trgi lahko pospešijo razvoj in znižajo stroške tehnologije. GPS je morda najboljši zgodovinski dokaz za to: brez vojaških vlaganj precizno kmetijstvo zagotovo ne bi napredovalo tako hitro, kot je. Obstaja pa tudi tveganje, na katerega sam gledam z nekaj nelagodja. Kmetijstvo bi lahko postalo sekundarni trg prejemnik tehnologij, zasnovanih za druge namene, namesto rešitev, ki so od začetka oblikovane okoli realnosti kmetovanja. Kmetje namreč tehnologije ne kupujejo, ker je zanimiva ali moderna. Kupujejo jo, ker deluje (oz bi naj), ker je zanesljiva in ker se naložba povrne.

Morda postavljamo napačno vprašanje, ko se sprašujemo, ali je kmetijstvo dovolj velik trg za novodobno agrotehnologijo. Vprašati bi se morali raje, ali je družba enako zavezana širitvi kmetijskih inovacij, kot je zavezana njihovemu financiranju. Evropa je postala izjemno dobra v podpiranju kmetijskih raziskav primeri Monarch Tractor in Bluewhite pa kažejo, da je veliko slabša v tem, da te inovacije tudi ostanejo v kmetijstvu, ko dosežejo komercialno zrelost.
Prehranska varnost ni nišni trg. Hraniti svet je vsaj tako strateško kot zagotavljati oskrbo z energijo, in dokler bomo to jemali zgolj kot lepo deklarativno izjavo, ne pa kot vodilo pri tem, kam usmerjamo kapital po fazi pilotnih projektov, se bo zgodba Monarch Tractor in Bluewhite še ponavljala.

LP, Blaž