Trditev, da bo prehranska industrija do leta 2050 povsem drugačna od današnje, ni več zgolj futuristična napoved. V zadnjem desetletju se vse bolj jasno kaže, da se prehranski sistemi spreminjajo pod vplivom več hkratnih dejavnikov: staranja prebivalstva, naraščanja kroničnih nenalezljivih bolezni, podnebnih sprememb, digitalizacije, biotehnologije, novih prehranskih navad in večjih pričakovanj potrošnikov glede kakovosti, izvora in učinkov hrane. Pri tem ne gre za to, da bi klasična prehranska industrija izginila. Ljudje bomo tudi v prihodnje potrebovali osnovna živila, varno hrano, lokalno pridelavo, kmetijske surovine, živilsko predelavo in zanesljive dobavne verige. Spremenilo pa se bo razumevanje vrednosti hrane. Hrana ne bo več vrednotena samo po ceni, okusu, varnosti, roku uporabnosti in priročnosti, temveč vedno bolj tudi po prehranski gostoti, vplivu na presnovo, povezavi z zdravjem, vplivu na okolje, stopnji predelave, sledljivosti in primernosti za različne skupine ljudi. Zato lahko govorimo o postopnem prehodu od prehranske industrije, ki je bila v preteklosti osredotočena predvsem na količino, standardizacijo in dostopnost, k prehranskemu sistemu, ki bo moral povezovati kmetijstvo, živilsko tehnologijo, prehransko znanost, javno zdravje, digitalne podatke in okoljsko odgovornost.

Hrana kot del dolgoročnega zdravja

Eden od pomembnih premikov v sodobni razpravi o prehrani je prehod od vprašanja, koliko časa živimo, k vprašanju, koliko časa živimo zdravo. V angleški literaturi se pri tem pogosto uporabljata pojma lifespan in healthspan. Prvi označuje življenjsko dobo, drugi pa obdobje življenja, ki ga posameznik preživi v dobrem zdravstvenem in funkcionalnem stanju. Food futurist Tony Hunter ta premik opisuje kot približevanje prehranske in zdravstvene industrije. Njegova razmišljanja so izrazito usmerjena v prihodnost in imajo tudi komunikacijsko-provokativni značaj, vendar opozarjajo na pomemben trend: hrana se vse bolj razume kot dejavnik, ki dolgoročno vpliva na presnovno zdravje, staranje, črevesni mikrobiom, vnetne procese in kakovost življenja [Vir:1]. Ta pogled je treba razumeti previdno. Hrana ni zdravilo v klasičnem medicinskem smislu in ne more nadomestiti zdravljenja bolezni. Vendar pa prehrana pomembno vpliva na tveganje za razvoj številnih kroničnih bolezni, predvsem srčno-žilnih bolezni, sladkorne bolezni tipa 2, debelosti in nekaterih drugih presnovnih motenj. Zato postaja vse bolj jasno, da živilska industrija prihodnosti ne bo mogla obravnavati hrane samo kot blago na trgu, temveč tudi kot pomemben del širšega sistema preventive, kakovosti življenja in javnega zdravja.

Personalizirana in precizna prehrana

Eno izmed najhitreje razvijajočih se področij je personalizirana oziroma precizna prehrana. Tradicionalna prehranska priporočila temeljijo na populacijskih povprečjih, kar je za javno zdravje še vedno pomembno in potrebno. Vendar raziskave kažejo, da se posamezniki na enaka živila lahko zelo različno odzovejo. Pomemben mejnik je študija PREDICT 1, objavljena v reviji Nature Medicine, v kateri so raziskovalci spremljali presnovne odzive več kot 1.000 odraslih oseb po zaužitju hrane. Merili so odzive glukoze, trigliceridov in inzulina ter jih povezovali s podatki o prehrani, mikrobiomu, genetiki, spanju, telesni aktivnosti in drugih presnovnih značilnostih. Rezultati so pokazali veliko individualno variabilnost odzivov na enake obroke. To pomeni, da prehranski učinek ni odvisen samo od sestave živila, temveč tudi od posameznika. V prihodnje bi lahko prehranski izdelki in prehranska priporočila vse bolj temeljili na podatkih o posameznikovem presnovnem stanju, življenjskem slogu, mikrobiomu in zdravstvenih tveganjih. Leta 2024 je bila v reviji Nature Medicine objavljena tudi randomizirana študija personaliziranega prehranskega programa, ki je pri oblikovanju priporočil upošteval individualne odzive glukoze in trigliceridov, mikrobiom ter zdravstveno zgodovino. Kljub temu personalizirane prehrane ne smemo razumeti kot dokončno rešene znanosti. Področje se hitro razvija, vendar so številni komercialni modeli še vedno pred znanstveno in klinično validacijo. Posebej previdni moramo biti pri poenostavljenih razlagah mikrobioma ali pri obljubah, da lahko en sam test določi optimalno prehrano za posameznika. Bolj realno je pričakovati, da bo personalizirana prehrana postala dopolnitev obstoječih prehranskih priporočil, predvsem pri skupinah z večjim presnovnim tveganjem.

Prehrana kot del zdravstvene politike

Povezovanje hrane in zdravja se v zadnjih letih razvija tudi skozi koncept Food is Medicine. Eden najvidnejših avtorjev na tem področju je Dariush Mozaffarian, ki zagovarja vključevanje prehrane v zdravstveno politiko, preventivo in obravnavo prehransko povezanih bolezni [vir:2]. V praksi ta koncept vključuje različne oblike prehranskih intervencij: medicinsko prilagojene obroke, prehranske programe za bolnike s kroničnimi boleznimi, spodbujanje uživanja sadja in zelenjave, prehransko svetovanje ter povezovanje zdravstva, socialnih politik in prehranske oskrbe. Pregledi literature kažejo, da ima to področje pomemben potencial, vendar hkrati potrebuje več kakovostnih, dolgoročnih in primerljivih raziskav [vir:3]. Za prehransko industrijo je to pomembno zato, ker se lahko del trga premakne iz klasične prodaje izdelkov v razvoj prehranskih rešitev za specifične potrebe: starejše, bolnike s presnovnimi motnjami, športnike, otroke, ljudi z nezadostnim vnosom beljakovin ali vlaknin ter druge skupine. Tak razvoj pa bo zahteval več dokazovanja, boljšo sestavo izdelkov, sodelovanje s stroko in večjo regulativno previdnost.

Izziv ultra predelane hrane

Eden od razlogov, zakaj se razprava o prihodnosti prehranske industrije zaostruje, je vse večja pozornost do ultra predelane hrane. Pregled v reviji BMJ iz leta 2024 je pokazal povezavo med večjo izpostavljenostjo ultra predelani hrani in večjim tveganjem za različne neugodne zdravstvene izide, zlasti kardiometabolne bolezni, duševne motnje in umrljivost. Pri tem je pomembno poudariti, da predelava hrane sama po sebi ni problematična. Veliko postopkov predelave je nujnih in koristnih: fermentacija, pasterizacija, zamrzovanje, sušenje, mletje, kuhanje, liofilizacija in drugi postopki lahko izboljšajo varnost, obstojnost ali hranilno uporabnost hrane. Problem nastane predvsem pri izdelkih, ki imajo nizko prehransko gostoto, visoko energijsko gostoto, veliko dodanega sladkorja, soli ali neustreznih maščob, hkrati pa so zasnovani tako, da spodbujajo pogosto in prekomerno uživanje. Prihodnja prehranska industrija bo zato morala bolje ločiti med tehnološko predelavo, ki izboljšuje varnost in kakovost hrane, ter predelavo, ki predvsem povečuje tržno privlačnost izdelka na račun njegove prehranske vrednosti. V ospredje bo vse bolj prihajalo vprašanje, kako oblikovati živila, ki so hkrati varna, senzorično sprejemljiva, tehnološko stabilna in prehransko kakovostna.

Zdrava prehrana in planetarne omejitve

Prehranska industrija prihodnosti ne bo mogla odgovarjati samo na zdravstvene potrebe ljudi, temveč tudi na okoljske omejitve. EAT-Lancet Commission je leta 2019 objavila vpliven znanstveni okvir za zdrave prehranske vzorce iz trajnostnih prehranskih sistemov. V središču tega pristopa je vprašanje, kako zagotoviti prehrano za naraščajoče svetovno prebivalstvo, ne da bi pri tem presegli okoljske meje planeta. To pomeni, da bo prehrana prihodnosti morala upoštevati vplive na podnebje, tla, vodo, biodiverziteto, rabo zemljišč in izgube hrane v verigi. Posodobljena razprava v okviru EAT-Lancet dodatno poudarja tudi vprašanje pravičnosti, dostopnosti zdrave hrane in socialnih razlik v prehrani. Za prehransko industrijo to pomeni, da se bo morala presoja izdelkov širiti. Ne bo več dovolj, da je izdelek varen in tržno uspešen. Vedno bolj bo pomembno, kakšen je njegov okoljski odtis, izvor surovin, način pridelave, vpliv na prehranske navade in vloga v širšem prehranskem sistemu.

Alternativni proteini in biotehnologija

Posebno področje sprememb predstavljajo alternativni proteini. Rastlinski proteini, fermentacijsko pridobljene sestavine, mikrobne beljakovine, kultivirano meso in hibridni izdelki kažejo, da bo del prihodnje proizvodnje hrane potekal drugače kot danes. Good Food Institute razvoj alternativnih proteinov spremlja v treh glavnih smereh: rastlinski izdelki, fermentacijske tehnologije in kultivirano meso oziroma morska hrana. Ti pristopi ne pomenijo nujno popolne zamenjave klasičnega kmetijstva, lahko pa pomembno preoblikujejo določene dele prehranske verige, zlasti pri beljakovinskih izdelkih. Zelo radikalno stališče zagovarja RethinkX, zlasti Tony Seba, ki predvideva veliko tehnološko spremembo na področju prehrane zaradi precizne fermentacije in celičnega kmetijstva. Njegove napovedi je treba razumeti kot scenarij tehnološke disrupcije, ne kot splošno sprejeto znanstveno napoved. Vendar takšni scenariji opozarjajo, da se bodo del proizvodnje, del dodane vrednosti in del inovacij premaknili iz klasičnih kmetijskih in živilskih obratov tudi v biotehnološke in podatkovno vodene sisteme. Najverjetnejši razvoj ne bo popolna zamenjava obstoječega sistema, temveč soobstoj različnih modelov: klasičnega kmetijstva, regenerativnih praks, visokotehnološke rastlinske proizvodnje, fermentacijskih tehnologij, novih živalskih in rastlinskih alternativ ter lokalnih prehranskih verig.

Vloga futuristov in znanstvenikov

Pri razpravi o prehrani prihodnosti je koristno ločiti med znanstvenimi dokazi, strateškimi napovedmi in futurističnimi interpretacijami. Znanstvene raziskave omogočajo preverjanje učinkov, mehanizmov in tveganj. Futuristi pa pogosto povezujejo razpršene tehnološke, družbene in tržne signale v širše razvojne scenarije. Tony Hunter mi je zanimiv zaradi povezovanja hrane, umetne inteligence, staranja in zdrave življenjske dobe. Tim Spector je pomemben zaradi raziskav na področju mikrobioma in personalizirane prehrane. Dariush Mozaffarian je ena ključnih osebnosti pri povezovanju prehrane in zdravstvene politike. Walter Willett je pomemben pri znanstveni obravnavi prehrane, kroničnih bolezni in planetarnih omejitev. Tony Seba predstavlja bolj radikalen pogled na tehnološke spremembe v prehranskih sistemih. Poleg njih so za širše razumevanje prehranske prihodnosti pomembni tudi avtorji, kot so Sara Roversi, Morgaine Gaye, Mike Lee in Amanda Little. Njihovi prispevki niso nujno klasična znanstvena literatura, so pa uporabni pri razumevanju širših družbenih, kulturnih, tehnoloških in potrošniških premikov.

Kaj se zgodi s kmetom?

Če se spreminja prehranska industrija, se bo nujno spreminjala tudi primarna kmetijska proizvodnja. Kmet ne bo izginil, vendar se bo njegova vloga postopno spreminjala. V preteklosti je bil velik del kmetijskega sistema usmerjen v količino: tone na hektar, litri mleka, kilogrami prirasta, hektolitrska masa, osnovni kakovostni razredi in stabilna dobava surovin. Tudi v prihodnje bo količina pomembna, saj mora prehranski sistem zagotavljati dovolj hrane. Vendar količina ne bo več edino merilo uspešnosti. Če se prehranska industrija premika k prehranski kakovosti, funkcionalnosti, sledljivosti in okoljskim učinkom, se bo morala temu prilagoditi tudi primarna pridelava. Vrednost pridelka bo vse bolj povezana s sestavo in dokazljivo kakovostjo: vsebnostjo beljakovin, vlaknin, mineralov, vitaminov, polifenolov, antocianinov, karotenoidov, maščobnokislinskim profilom, prisotnostjo ostankov fitofarmacevtskih sredstev, načinom pridelave in okoljskim odtisom.

Kmetijska surovina prihodnosti ne bo več samo pšenica, jabolko, mleko ali fižol. Vse bolj bo podatkovno opisana surovina, pri kateri bodo pomembni sorta, lokacija, tla, vreme, način gnojenja, namakanje, varstvo rastlin, čas spravila, skladiščenje in analitsko določena kakovost. To pomeni, da bo kmet prihodnosti manj zgolj proizvajalec mase in bolj upravljavec biološkega, tehnološkega in podatkovnega sistema. Takšen razvoj lahko kmetom prinese nove priložnosti. Surovine z dokazano višjo prehransko kakovostjo, boljšo sledljivostjo, nižjim okoljskim odtisom ali specifično funkcionalno vrednostjo lahko dosežejo višjo dodano vrednost. Lahko se razvijejo nove oblike pogodbenega kmetijstva, kjer kupec ne išče samo količine, temveč surovino z določenimi lastnostmi. Hkrati pa obstaja tudi tveganje. Če bodo podatkovne platforme, algoritmi, standardi, patenti in distribucijski kanali v rokah majhnega števila velikih podjetij, lahko kmet postane še bolj odvisen člen v verigi. Zato bo vprašanje prihodnosti kmeta tudi vprašanje lastništva podatkov, dostopa do analitike, pravičnega plačila za kakovost, odprtih standardov in javne raziskovalne podpore.

Primarna kmetijska proizvodnja bo verjetno doživela spremembe v več smereh.

• Večji poudarek bo na kakovostni in funkcionalni sestavi pridelka. Agronomske odločitve bodo vedno bolj povezane s prehransko vrednostjo. Sorta, gnojenje, vodni stres, osvetlitev, temperatura, čas spravila in skladiščenje lahko pomembno vplivajo na sestavo pridelka.
• Povečal se bo pomen meritev. Brez analitike ni mogoče dokazovati prehranske vrednosti, bioaktivnih spojin, okoljskega odtisa ali sledljivosti. Kmetijstvo se bo zato bolj povezovalo z laboratoriji, digitalnimi orodji in standardi kakovosti.
• Povečala se bo vloga robotike in avtomatizacije. Določena fizična dela bodo prevzeli stroji, vendar to ne pomeni, da bo kmet nepotreben. Njegova vloga se bo premaknila v načrtovanje, nadzor, upravljanje, interpretacijo podatkov in odločanje.
• Kmetijstvo bo vse bolj vključeno v upravljanje naravnih virov. Zdravje tal, zadrževanje vode, biodiverziteta, ogljični odtis in odpornost na podnebne spremembe bodo postali del vrednotenja kmetijske proizvodnje.
• Kmetijska pridelava se bo tesneje povezala s prehransko industrijo, zdravjem in potrošnikom. To lahko okrepi položaj kmeta, če bo sistem pravično ovrednotil njegovo znanje, tveganje, podatke in kakovost. Lahko pa ga oslabi, če bo postal zgolj izvajalec zahtev, ki jih določajo drugi.

Prehranska industrija do leta 2050 verjetno ne bo izginila, bo pa precej drugačna od današnje. Manj bo osredotočena samo na proizvodnjo, predelavo in prodajo izdelkov, bolj pa na povezovanje hrane z zdravjem, podatki, trajnostjo, sledljivostjo in specifičnimi prehranskimi potrebami. V ospredje bodo prihajala vprašanja, ki so bila v preteklosti pogosto obrobna: kako živilo vpliva na presnovo, kakšna je njegova prehranska gostota, kako vpliva na mikrobiom, kako je bilo pridelano, kakšen okoljski odtis ima, za katero skupino ljudi je primerno in ali so njegove prehranske ali zdravstvene trditve dokazljive. Pri tem je treba ostati strokovno previden. Hrana ne bo postala zdravilo v neposrednem pomenu besede. Personalizirana prehrana še potrebuje dodatne raziskave. Biotehnološke rešitve ne bodo samodejno nadomestile kmetijstva. Alternativni proteini ne bodo sami rešili vseh prehranskih in okoljskih izzivov. Ultra predelana hrana pa tudi ne more biti obravnavana poenostavljeno, saj je treba razlikovati med različnimi oblikami predelave in različnimi prehranskimi učinki.

Kljub temu je smer razvoja razmeroma jasna. Prehranski sistem prihodnosti bo bolj povezan, bolj podatkovno podprt, bolj regulativno zahteven in bolj usmerjen v dokazljivo kakovost. Kmet bo v tem sistemu še vedno nujen, vendar njegova vloga ne bo več omejena na proizvodnjo količine. Vse bolj bo pomemben kot proizvajalec kakovostne, sledljive, prehransko opredeljene in okoljsko odgovorne surovine. Če je bila prehranska industrija prejšnjega stoletja predvsem industrija množične dostopnosti hrane, bo prehranska industrija prihodnjih desetletij vse bolj industrija kakovosti, odgovornosti in dokazljivih učinkov.

Še en vir: KLIK

LP, Blaž