Ko sem se med 7. in 14. junijem 2025 udeležil študijskega obiska v Mongoliji v okviru projekta FRIENDSHIP, so bile moje misli usmerjene predvsem v to, kaj bom lahko jaz prispeval z izkušnjami in znanjem s področij digitalizacije, robotike in naprednih kmetijskih tehnologij. A kmalu sem spoznal, kako resničen je pregovor: pričakuj nepričakovano. Teden dni v tej prostrani, surovi in hkrati čudoviti deželi mi je prinesel več, kot bi si lahko predstavljal.
Prvi vtisi: prostranost, nomadska tradicija in izzivi sodobnosti
Mongolija je dežela, kjer se prostrane stepe raztezajo v nedogled, dreves je malo, živina pa je povsod konji, govedo, ovce, koze. Prvo srečanje z Ulan Batorjem (Ulaanbaatarjem) mi je pokazalo mesto kontrastov: moderno gradbišče z množico novih blokovskih naselij, gost promet z vozili, ki imajo volan na obeh straneh, in močno prisotnost smoga zaradi termoelektrarn, ki stojijo kar v mestu. Mesto, zgrajeno za 600.000 ljudi, danes gosti 1,8 milijona prebivalcev, kar samo po sebi prinaša izzive.
Zanimivo je bilo spoznanje, kako globoko je v Mongoliji še vedno zakoreninjeno nomadsko življenje, približno 25 % prebivalcev so nomadi, ki sledijo svojim čredam, ko te začutijo potrebo po premiku, in ne obratno.
Čeprav je Mongolija ogromna država, je njena kmetijska proizvodnja omejena na zelo majhen del površine in se sooča s številnimi naravnimi ovirami, ki jih v Sloveniji skoraj ne poznamo: ekstremna in vsakoletna suša, skrajno kratko rastno dobo in degradacij tal. Po drugi strani Slovenija s svojo bistveno večjo količino padavin, boljšo rodovitnostjo tal in bolj razvito infrastrukturo dosega bistveno višje pridelke na hektar in ima bolj razvejano agroživilsko industrijo.Prav zato je bilo zanimivo videti, kako v Mongoliji kljub izzivom iščejo poti za razvoj, od uvajanja lokalnih sort in kolobarjenja do prizadevanj za dvig dodane vrednosti s predelavo surovin na domačih tleh. Tudi za nas so ti pristopi dragocen navdih kako prilagajati kmetijstvo zahtevnim razmeram in kako snovati trajnostne strategije v luči podnebnih sprememb.
Mongolija v številkah
Kazalnik | Mongolija | Slovenija |
---|---|---|
Površina države | 1.564.000 km² (156 milijonov ha) | 20.271 km² (2 milijona ha) |
Število prebivalcev | ~3,4 milijona | ~2,1 milijona |
Površina kmetijskih zemljišč | 924.000 ha (0,6 % površine države, brez pašnikov) | 480.000 ha (23 % površine države) |
Površina pašnikov | ~125 milijonov ha (80 % površine države) | ~230.000 ha |
Letna količina padavin | 150–300 mm | 1000–1600 mm |
Rastna doba | 100–120 dni | 180–240 dni (odvisno od regije) |
Povprečni pridelek pšenice | 1,2 t/ha (do 2 t/ha ob namakanju) | 5–7 t/ha |
Povprečni pridelek krompirja | 13–15 t/ha (25–30 t/ha ob namakanju) | 25–30 t/ha |
Delež zaposlenih v kmetijstvu | ~30 % prebivalstva | ~4 % prebivalstva |
Povprečna mesečna plača (2025) | ~600 € | ~1.300 € bruto (v kmetijstvu) |
Namakane kmetijske površine | 50.000 ha (potencial do 200.000 ha) | <1,5 % kmetijskih površin |
Glavne pridelovalne rastline | Pšenica, krompir, zelenjava (zelje, česen, čebula) | Pšenica, koruza, krompir, ječmen, trave za silažo |
Agroekološki izzivi, ki terjajo inovativnost
Mongolija je ena najtežjih dežel za kmetovanje, kar sem jih spoznal:
- Padavine: letno med 150 in 300 mm, kar močno omejuje pridelavo.
- Kratka rastna doba: 100 do 120 dni, od sredine maja do sredine septembra.
- Vetrna erozija in degradacija tal, ki še dodatno zmanjšujeta kakovost zemljišč.
V regiji Darkhan, ki velja za najrodovitnejšo v državi, so pridelovalci prisiljeni v uporabo hitrorastočih sort, kolobarjenje z vračanjem organske mase in optimizacijo namakalnih sistemov. Povprečni pridelki žit so 1,2 t/ha, z namakanjem pa dosežejo 2 t/ha. Pri krompirju brez namakanja pridelek znaša 13–15 t/ha, ob namakanju pa 25–30 t/ha.
Kar me je najbolj presenetilo, je bila njihova iznajdljivost in zavezanost iskanju rešitev:
- Velika prizadevanja za razvoj lokalnih sort, odpornih na sušo.
- Iskanje poti za zmanjšanje odvisnosti od uvoza semen (večino trenutno uvažajo iz Rusije in Kitajske).
- Zavzetost za vzpostavljanje lokalnih vrednostnih verig, da bi kmetijski proizvodi dobili višjo dodano vrednost – od predelave usnja do pridelave hrane za končne potrošnike.
Poleg tega sem pridobil nov vpogled v pomen povezovanja kmetijstva in gospodarstva njihov kmetijski inštitut je danes del ministrstva za ekonomijo, saj je kmetijstvo prepoznano kot ključna gospodarska panoga države. Obisk Mongolije mi je omogočil boljšo razumevanje izzivov kmetovanja v skrajno zahtevnih pogojih, kar je dragoceno tudi za naše delo na področju trajnostnega kmetijstva, prilagajanja podnebnim spremembam ter razvoja sort za sušna in zahtevna območja. Obenem je odprl vrata za sodelovanje s tamkajšnjimi raziskovalnimi ustanovami, kar vidim kot pomembno priložnost za skupne projekte, izmenjavo znanja in podporo pri razvoju trajnostnih rešitev.
Lahko bi zapisal, da sem se naučil/spoznal, da tudi tam, kjer so pogoji izjemno težki, vztrajnost, znanje in pripravljenost na sodelovanje vodijo do napredka. Pričakuj nepričakovano ta misel me bo spremljala še dolgo.
LP, Blaž