Napredni agro-inženiring bi lahko bila ena izmed rešitev za pospeševanje trajnostnega kmetijstva. Robotika se je v različnih proizvodnih procesih do danes že zelo uveljavila, veliko se uporablja v predelovalni industriji, nekaj manj pa v osnovni pridelovalni industriji. Kot kaže, je sedaj čas, da se robotika uveljavi še v kmetijsko-pridelovalni panogi. Ob tem pa moramo ločiti, kaj robotika sploh je. Robot se od stroja loči po dveh ključnih dejavnikih, in sicer: robot je sposoben avtonomnega delovanja ali pa delovanja z določeno stopnjo odločanja. Torej je robot stroj, ki ga nadzoruje računalnik, in ga lahko programiramo, da samostojno opravlja določeno opravilo. Na tak način lahko ločimo robota od npr. pralnega stroja, pečice ali hladilnika.
Danes obstajajo roboti, ki lahko pobirajo jagode, pomaranče, jabolka, papriko … v tem blogu pa pišem o razvoju robota, ki bo lahko pobiral solato. Trenutno je robot še v fazi razvoja, napoveduje pa se, da bi lahko v naslednjih letih popolnoma nadomestil ljudi, ki danes pobirajo solato. Tako bomo lahko v prihodnosti z uporabo očal upravljali robota kar iz domačega naslonjača in na tak način »pobirali« solato. Največ pozornosti pri razvoju tovrstnega robota posvečajo obiralni roki, ki mora biti podobna človeški, da solate ne poškoduje preveč.
Robotika bo v kmetijsko pridelovalno panogo prinesla prednosti v smislu znižanja stroškov pridelave, manj odpadkov, boljšo uporabo naravnih virov in boljšo ekonomsko vzdržljivost kmetijskih gospodarstev. Razvoj robotov gre tudi v smeri multi uporabe, to pomeni, da bo lahko en robot delal več različnih del, trenutna robotika je v večini primerov razvita le za opravljanje ene naloge. Razvoj novega robota načrtuje, da bo en robot zmožen solato na njivi pobrati in jo kasneje tudi pakirati v škatle. V sadjarstvu bo multi robot v sezoni pobiral jabolka, čez zimo in do nove sezone pa bo jabolka pakiral in jih zlagal v škatle, palete in na tovornjake.
Vse razvojne ideje izvirajo iz dosedanjega dela in različnih delovnih opravil, ki potekajo na kmetijah, uresničuje pa se jih glede na prioritete in potrebe trga. Vsako leto opažamo, da iz laboratorijskega nivoja v prakso pride več robotov in programov, ki bodo v neki fazi svoja specifična znanja združila v t. i. multi funkcijski robot. Znanstveniki že vzpostavljajo načine, kako bi bolje razumeli zapletene delovne naloge, s katerimi se pridelovalec dnevno srečuje, in bi jih implementirali v računalniški jezik. V tem trenutku pa smo še vseeno kar daleč od prehoda prototipov v realno prakso.
Tovrstni robotski pomočniki bodo na kmetijah povečali učinkovitost in izboljšali kakovost življenja, kar je potrebno, če želimo povečati intenzivnost trajnostnega pridelovanja. Razvoj kmetijske robotike ni več znanstvena fantastika, ampak je realnost, ki je že zakoreninjena v kmetijski panogi, od nas pa je odvisno, ali jo bomo v svoje delovne procese implementirali ali ne. Prav tako se upravičeno poraja vprašanje, ali je to dobro in, kam vse to pelje, o tem pa naj tokrat vsak presodi sam.
LP, Blaž