Slovenski kmet sprejema odločitve za desetletja, država pa mu prepogosto ponuja rešitve za obdobje enega programskega obdobja ali celo enega mandata. Hlev je zgrajen za trideset ali štirideset let. Vinograd, sadovnjak, namakalni sistem, rastlinjak ali predelovalni obrat so dolgoročne naložbe. Tudi izboljševanje rodovitnosti tal ne daje rezultatov čez noč. Zato je strokovno nevzdržno, da se ključne usmeritve kmetijske politike spreminjajo hitreje, kot se jim lahko prilagodi kmetija.
Menim, da je slovensko kmetijstvo pred nujnim prestrukturiranjem. Podnebne spremembe, staranje nosilcev kmetijskih gospodarstev, pomanjkanje naslednikov, razdrobljena zemljiška struktura, opuščanje proizvodnje, nizka dodana vrednost in šibka pogajalska moč kmetov niso več ločeni problemi. Skupaj predstavljajo vprašanje prehranske, gospodarske, demografske in prostorske varnosti države. Znanja o tem, kaj bi morali narediti, imamo dovolj. Zdaj potrebujemo dolgoročen dogovor, jasno razdeljene odgovornosti in neodvisno stroko, ki bo sposobna najboljše rešitve zagovarjati ne glede na politične menjave.
Slovenija je imela leta 2023 skupaj 50.531 kmetijskih gospodarstev, ki so uporabljala približno 447.158 hektarjev kmetijskih zemljišč. Povprečno gospodarstvo je obdelovalo 8,8 hektarja. Kar 23.383 gospodarstev je imelo manj kot pet hektarjev, medtem ko je 4.294 gospodarstev z najmanj 20 hektarji skupaj obdelovalo več kot 182.000 hektarjev. Te podatke razumem, da so na eni strani:
- profesionalne in razvojno usmerjene kmetije, ki morajo večino prihodkov ustvariti na trgu. Potrebujejo dovolj zemljišč, sodobno tehnologijo, robotizacijo, digitalizacijo, učinkovito upravljanje vode in hranil, skladiščne zmogljivosti, predelavo, dostop do kapitala ter stabilnejše pogodbe s kupci. Njihov uspeh moramo meriti s produktivnostjo, ekonomskim rezultatom, kakovostjo proizvodov, odpornostjo na tveganja in ustvarjeno dodano vrednostjo.
Na drugi strani so:
- male, hribovske, obmejne in druge kmetije na območjih z omejenimi možnostmi. Od njih ni mogoče pričakovati enake stroškovne konkurenčnosti kot od velikih kmetij na ravnini. Njihova vrednost je tudi v tem, da ohranjajo travinje, pašo, obdelano krajino, vasi in človekovo prisotnost na območjih, kjer bi se brez kmetovanja hitro začela zaraščanje in demografsko praznjenje. Takšnih kmetij ne bi smeli obravnavati kot socialnega problema. Opravljajo javne naloge, ki imajo za državo konkretno vrednost. Ohranjanje poseljenosti in obdelane krajine je praviloma cenejše kot poznejše odpravljanje posledic opuščanja prostora.
Hribovske kmetije so ključne za ohranjanje poseljenosti in slovenstva na podeželju. Njihove vrednosti ne moremo meriti samo s količino pridelka. Z družinami in nasledniki se ohranjajo vaške skupnosti, slovenski jezik, znanje in kulturna krajina. Zato je njihovo ohranjanje tudi in predvsem demografska in nacionalna razvojna naloga. Zagovarjam, da za njih prevzame odgovornost celotna vlada. Kmetijski resor mora podpreti ekonomiko kmetovanja, drugi resorji pa zagotoviti dostopne vrtce, šole, zdravstvo, prometne in digitalne povezave ter zaposlitvene možnosti za družinske člane. Mlada družina potrebuje pogoje za življenje, da se lahko odloči ostati na oddaljeni kmetiji ali bolj odročni vasi. Financiranje teh nalog mora biti razdeljeno med kmetijsko, regionalno, infrastrukturno in socialno politiko. Ohranjanja poseljenega slovenskega podeželja ne smemo v celoti naložiti smo na kmetijskemu proračunu.
Zato sam zagovarjam dve povezani razvojni poti.
- Prva mora biti namenjena konkurenčni proizvodnji hrane, večji produktivnosti, tehnološkemu razvoju in predelavi.
- Druga mora zagotavljati plačilo za prostorske, okoljske in demografske funkcije kmetovanja.
Ampak to ni delitev na dobre in slabe, velike in male. Pomeni, da od različnih tipov kmetij pričakujemo različne rezultate in jim zato ponudimo različne instrumente.
Podpora mora biti vezana na učinek, ne samo na hektar ali nakup stroja
Menim, da bi tista kmetijska politika, ki bo znala jasno povedati, kaj želimo z javnim denarjem doseči, bo tudi uspešna kmetijska politika. Slovenija ima v obdobju skupne kmetijske politike 2023–2027 na voljo približno 1,8 milijarde evrov. VIR. Ključno vprašanje ni samo, koliko sredstev bomo razdelili, ampak kakšen bo njihov proizvodni, gospodarski in prostorski učinek.
Pri razvojnih kmetijah bi morale biti investicijske podpore povezane s poslovnim načrtom, uporabo naložbe in doseženimi rezultati. Nakup tehnologije sam po sebi še ni razvoj. Razvoj je takrat, ko tehnologija zmanjša stroške, izboljša kakovost, poveča produktivnost, zmanjša vpliv na okolje ali omogoči proizvodnjo, ki je brez nje ne bi bilo. Pri manjših in hribovskih kmetijah pa bi morala biti pomoč stabilna, večletna in administrativno enostavnejša. Plačilo mora biti povezano z ohranjanjem obdelanih površin, paše, kulturne krajine in drugih javnih koristi.
Kot vsi vemo je naša ljuba Slovenija preveč raznolika, da bi zanjo uporabljali enoten kmetijski recept. Tla, količina padavin, vodna bilanca, naklon, erozijska ogroženost, velikost parcel, dostop do namakanja in bližina predelovalnih obratov se med območji bistveno razlikujejo. Kar je strokovno in ekonomsko smiselno na prodnih ravninskih tleh, ni nujno smiselno na težkih glinenih tleh, na Krasu ali na strmi hribovski kmetiji. Zato predlagam, da Slovenija oblikuje agroekološka proizvodna območja. Ne potrebujemo nove administrativne strukture, potrebujemo pa strokovno določena območja, za katera bi na podlagi tal, podnebja, vode in ekonomskih možnosti določili:
- prednostne proizvodne usmeritve,
- najprimernejše kulture in kolobarje,
- območja, na katerih je namakanje smiselno,
- prednostne investicije,
- način ohranjanja travinja in pašne živinoreje,
- območja posebnega pomena za semenarstvo, sadjarstvo, vinogradništvo ali vrtnarstvo,
- ukrepe za preprečevanje opuščanja zemljišč.
Takšna regionalizacija bi po mojem osebnem mnenju morala postati trajna strokovna podlaga vseh kmetijskih politik. Izvedbeni ukrepi se lahko prilagajajo, dolgoročna proizvodna in prostorska vloga posameznih območij pa se ob vsaki politični menjavi ne sme določati na novo.
Pri ujmah ne moremo več ravnati, kot da nas je vreme vsakič znova presenetilo
Suša, toča, pozeba, poplava in vročinski stres postajajo stalni del proizvodnega okolja. Kljub temu se še vedno prepogosto odzivamo šele po nastanku škode. Sledijo ocenjevanje, administrativni postopki, razprava o interventnih ukrepih in čakanje na izplačilo. Ko pomoč pride do kmeta, je proizvodno leto pogosto že končano, denar pa potrebuje za naslednjo setev, krmo ali obnovo nasada. Država od konca leta 2025 sofinancira 70 % zavarovalne premije za posevke, nasade in plodove ter 60 % za živali in objekte. Leta 2025 je bilo brez travinja zavarovanih približno 53.855 hektarjev. Če to primerjamo s približno 447.000 hektarji vseh kmetijskih zemljišč v uporabi, pridemo do približno 12 % (ki so zavarovane). Primerjava ni povsem neposredna, saj vseh površin in nevarnosti ni mogoče enako zavarovati. Kljub temu kaže, da samo visoko sofinanciranje premij še ni ustvarilo celovitega sistema obvladovanja tveganj. Glede na letošnjo res katastrofalno leto glede pozebe, toč in suše menim, da bi morali pripraviti nov model, predlagam spdaj navedene s štirimi ravnmi zaščite.
- Prva raven mora biti preventiva: odpornejše sorte, primeren kolobar, zdrava tla, protitočne mreže, drenaža, vodni zadrževalniki, namakalni sistemi, prilagojeni roki setve ter kakovostne agrometeorološke napovedi.
- Druga raven mora biti zavarovanje običajnih proizvodnih tveganj. Pri večjih javno sofinanciranih naložbah bi moralo biti zavarovanje zavarljivega dela naložbe praviloma obvezno. Če država sofinancira rastlinjak, trajni nasad, hlev ali drug proizvodni objekt, je upravičeno pričakovati, da prejemnik sodeluje tudi pri njegovi zaščiti.
- Tretja raven mora biti vzajemni oziroma nacionalni katastrofni sklad za sistemska tveganja, ki presegajo možnosti posamezne kmetije in komercialnega zavarovanja.
- Četrta raven pa mora ostati izredna državna pomoč za katastrofe nad vnaprej določenim pragom. Državna odškodnina ne more biti osnovni model obvladovanja tveganj.
Pri pripravi sistema bi morali resno proučiti avstrijske rešitve, vključno z indeksnim zavarovanjem suše za travinje in pomembnejše poljščine. Avstrijskega modela ni mogoče samo prepisati, vendar je Avstrija dovolj primerljiva, da se lahko iz njenih izkušenj veliko naučimo. VIR1 in VIR2
Namakanje brez zdravih tal ni dolgoročna rešitev
Zelo se strinjam, da potrebujemo več namakanja, predvsem v vrtnarstvu, sadjarstvu, semenarstvu in drugih proizvodnjah z višjo dodano vrednostjo. Toda namakanje ne more nadomestiti pravilnega kolobarja, ustrezne izbire kultur in dobre strukture tal. Če na neprimernih tleh več let pridelujemo enake kulture, zmanjšujemo organsko snov, povečujemo zbitost in puščamo površine velik del leta nepokrite, dodatna voda ne bo rešila osnovnega (strokovnega) problema. Kolobar, organska snov, pokritost tal, metuljnice, preprečevanje zbitosti in ustrezna obdelava izboljšujejo sposobnost tal za sprejemanje in zadrževanje vode ter zmanjšujejo občutljivost rastlin na sušo. To potrjujejo tudi evropske strokovne podlage. VIR
Tla moramo zato obravnavati kot proizvodno infrastrukturo. V prihodnjih letih potrebujemo sistematično novodobno in digitalno podprto spremljanje (skad kmetijskih zemljišč na tem projektu celo že nekaj dela):
- organske snovi,
- zbitosti,
- erozijske ogroženosti,
- vodnozadrževalne sposobnosti,
- pH in dostopnosti hranil,
- biološke aktivnosti tal.
Kmetu, ki ohranja ali izboljšuje rodovitnost, uvaja pokrivne posevke, metuljnice in primernejši kolobar, moramo ponuditi strokovno in ekonomsko podporo. Hkrati sistem ne sme kaznovati dobrih gospodarjev, ki so za tla ustrezno skrbeli že desetletja. Podpore morajo upoštevati tako izboljšanje kot ohranjanje dobrega stanja.
Vinogradništvo kaže ceno prepočasnega ukrepanja
Zlata trsna rumenica je primer nevarnosti, pri kateri imamo znanje, poznamo prenašalca in vemo, katere ukrepe je treba izvesti, vendar sistem še vedno ni dovolj usklajen in odločen. Tudi tukaj dobro vemo, da je bolezen je prisotna v vseh treh slovenskih vinorodnih deželah. Okuženih trsov ni mogoče pozdraviti, zato jih je treba odstraniti, na širšem območju pa zatirati ameriškega škržatka, ki bolezen prenaša. Vinogradništvo ni pomembno samo zaradi vina. Oblikuje kulturno krajino, podpira turizem in gastronomijo ter ohranja gospodarsko aktivnost na območjih, kjer so možnosti za druge dejavnosti omejene. Zopet sem mnenja, da bi še letos morali vzpostaviti enotno digitalno karto okužb, določiti usklajene roke ukrepanja, izboljšati nadzor sadilnega materiala ter finančno pomoč povezati z odstranjevanjem okuženih trt in zatiranjem prenašalca. Posamezen odgovoren vinogradnik problema ne more rešiti, če v okolici ostajajo nenadzorovani viri okužbe. Če stroka na nevarnost opozarja več let, sistem pa odločno ukrepa šele, ko je ogrožena celotna panoga, težava ni pomanjkanje znanja, ampak pomanjkanje pravočasne izvedbe.
Slovenija ne more biti dolgoročno uspešna, če izvaža poceni kmetijske surovine in uvaža drage končne proizvode. Potrebujemo celotne domače prehranske verige po sistemu:
slovenska genetika – certificirano seme – pridelava – predelava – blagovna znamka – trg.
Primeri slovenskih sort pšenice, bučnega semena, bučnega olja, moke in kruha kažejo, da imamo doma znanje in razvojni potencial. Posamezna kmetija pa sama težko financira žlahtnjenje, semenarstvo, predelavo, logistiko, promocijo in vstop v trgovske verige. Podpore bi zato morali preusmerjati od posameznih nepovezanih naložb k povezanim projektom, ki vključujejo raziskovalne ustanove, kmete, zadruge, predelovalce, gastronomijo in trgovino. Pri tem je zanimiv primer ameriške zvezne države Kentucky. Ta je polovico svojih prejemkov iz poravnave s tobačno industrijo usmerila v sklad za razvoj kmetijstva, diverzifikacijo proizvodnje in zmanjševanje odvisnosti kmetij od tobaka. Sklad je do leta 2020 podprl več kot 6.100 projektov v vrednosti nad 605 milijonov dolarjev. Nauk iz ZDA je: kadar država zaradi zdravstvenih, okoljskih ali tržnih razlogov zmanjšuje določeno proizvodnjo, mora hkrati financirati njeno izvedljivo alternativo. Kmetu ne moremo ukiniti dohodka in mu svetovati, naj se »prestrukturira«, ne da bi mu ponudili kapital, znanje, trg in dovolj časa.
Potrebujemo neodvisno strokovno jedro
Da, vsem je jasno in tudi sam se zelo strinjam, da politika mora odločati, saj je za to demokratično pooblaščena. Toda odločati bi morala na podlagi kakovostnih podatkov in neodvisnih strokovnih predlogov. Še v letu 2026 bi morali oblikovati stalni strokovni svet za kmetijstvo in prehrano. V njem ne bi smeli sedeti ljudje zaradi politične pripadnosti ali institucionalnega položaja, ampak zaradi znanja, referenc, rezultatov in poznavanja razmer na kmetijah. Potrebujemo agronome, kmetijske ekonomiste, strokovnjake za živinorejo, tla, vodo, podnebna tveganja, živilstvo, tehnologijo, podeželje in kmetijsko pravo ter predstavnike kmetov, ki razumejo realno ekonomiko proizvodnje. Njihova naloga ne sme biti naknadno potrjevanje že sprejetih političnih odločitev. Pripraviti morajo strokovno najboljše možnosti, njihove finančne posledice, pričakovane učinke in tveganja. Svet mora imeti dostop do podatkov, možnost naročanja neodvisnih analiz in obveznost javnega poročanja. Kmetijstvo hkrati ne more biti samo naloga enega ministrstva. Voda, zemljišča, energetika, živilska industrija, davki, javno naročanje, regionalni razvoj, raziskave in izobraževanje so razdeljeni med več resorjev. Zato mora postati kmetijsko-prehranska politika projekt celotne vlade. Kaj je po mojem treba narediti v letu 2026 in naslednjih letih
- ustanoviti neodvisni strokovni svet za kmetijstvo in prehrano,
- pripraviti enotno podatkovno sliko slovenskega kmetijstva in razdelitev kmetij glede na njihovo proizvodno, razvojno in teritorialno funkcijo,
- oblikovati nov večstopenjski sistem zavarovanja in obvladovanja podnebnih tveganj,
- začeti izvajati operativni program za zlato trsno rumenico,
- določiti slovenska agroekološka proizvodna območja,
- opredeliti strateške prehranske verige, v katerih želi Slovenija povečati proizvodnjo in predelavo.
V letu 2027 bi morali na teh podlagah pripraviti nacionalni dogovor o razvoju kmetijstva in prehranskih sistemov do leta 2040 ter ga sprejeti v državnem zboru. Vsebovati mora številčne cilje, roke, odgovorne institucije in finančne vire. Od leta 2028 naprej morajo biti ti cilji neposredno vključeni v izvajanje naslednjega obdobja skupne kmetijske politike. Vsako leto bi morali javno objaviti najmanj podatke o:
- obsegu obdelanih kmetijskih zemljišč,
- številu profesionalnih in razvojnih kmetij,
- kmetijah z zagotovljenim nasledstvom,
- dohodku na polnovredno delovno moč,
- deležu zavarovanih površin,
- stanju kmetijskih tal,
- obsegu namakanih površin,
- domači proizvodnji in predelavi strateških proizvodov,
- obsegu domače semenarske proizvodnje,
- razmerju med sredstvi za preventivo in naknadnimi državnimi pomočmi.
In da, vsaka vlada ima legitimno pravico določiti svoje politične poudarke. Ne bi pa smela ob vsaki menjavi ponovno odločati, ali Slovenija potrebuje varstvo tal, namakanje, obvladovanje podnebnih tveganj, domače semenarstvo, zaščito vinogradov in sadovnjakov, razvoj predelave in ohranjanje kmetovanja na območjih z omejenimi možnostmi. Kajti to niso (ni ne smejo nikoli postati) strankarska ali ideološka vprašanja. To so strokovni in strateški temelji države. Dolgoročni cilji morajo ostati. Kmet, ki danes prevzame gospodarstvo, obnovi vinograd ali zgradi hlev, mora vedeti, v kakšni smeri bo država razvijala kmetijstvo čez 10, 20 ali 30 let. V Sloveniji imamo znanje, raziskovalne ustanove, razvojno usmerjene kmete, lastne sorte, tehnološke rešitve in posamezne uspešne prehranske verige. Manjka nam predvsem sposobnost, da vse to povežemo v dolgoročen sistem ter dogovorjeno smer dosledno izvajamo.
LP, Blaž