Kmetje imamo pravico do protesta. Naj bo to kristalno jasno. Včasih je protest nujen, predvsem takrat ko se dialog z odločevalci zazdi nemogoč in ko frustracija preraste v gluhost sistema. Toda med legitimnim protestom in politično uprizoritvijo obstaja meja. In prav napovedani petkovi protest nas sili k vprašanju, ki ga marsikdo rajši zamolči:

Je ta protest še glas pravega kmeta ali je postal inscenirana gesta, ki služi povsem drugim interesom?

Ko se med organizatorji in podporniki protesta znajdejo institucije, ki sočasno živijo od javnega denarja, se legitimnost neizogibno zamaje. Ne zato, ker bi kmetje ne smeli biti jezni. Ampak zato, ker se zamešajo vloge in ko se vloge zamešajo, se skrije prava resnica. Da ne bo pomote: dokumenti kažejo, da je bilo nekaj formalnih korakov narejenih dopisi so bili poslani, odgovori so prišli, v igri so bila vabila na sestanek. A prav tu nastane ključno vprašanje: če dialog res deluje, zakaj se ga stiska v zadnje ure in ga reducira na procesni minimum? Če dialog res deluje, zakaj se ulica sploh potrebuje? In če dialog ne deluje – zakaj potem protest postane nadomestek za manjkajočo izvedbeno politiko, namesto da bi bil zadnja, redka izjema?

Medtem pa svet hiti naprej. Na CES 2026 se predstavljajo robotski sistemi za vinograde, AI platforme za energetsko upravljanje, avtonomni roboti za skladišča in hladne verige. Na World Agri-Tech Innovation Summit v Dubaju govorijo o tem, da prihodnosti hrane ne določa le polje, temveč celotna veriga: voda, energija, pohladitvena infrastruktura, logistika, podatki, standardi kakovosti. Pri nas? Pri nas obstaja realno tveganje, da se protest bere kot politična predstava, ker se mešajo vloge, sporočila in občutek, kdo v resnici nastopa v kateri funkciji.

Javna služba kmetijska svetovalna (JSKS) ima jasno poslanstvo: kmetom nuditi strokovno oporo, znanje, tehnološki prenos, dobre prakse, ekonomske izračune in usmeritve kmetij na pravo/boljšo pot. To je servis, ki bi moral delovati kot verodostojna, nevtralna opora, neodvisno od politične konjunkture. Zdaj pa si dovolite retorično vprašanje, ki se ga nihče ne upa izreči naglas:

Kako verodostojna je institucija, ki jo pretežno financira država, a hkrati organizira ali logistično podpira protest prav proti tej isti državi?

Če je svetovalna služba financirana iz javnega proračuna govorimo o večmilijonskih okvirih, ki se skozi leta ne krčijo, temveč rastejo potem protest v očeh javnosti ni več »glas zatiranih kmetov«. Postane notranja zmešnjava javnega aparata, ki se javno prepira sam s seboj. Tu ne govorimo o teoriji. Dokumenti sami kažejo, da so med državo in institucijami, ki izvajajo svetovalno funkcijo, tudi operativne povezave: sodelovanja pri izvedbi nalog, organizacijski dogovori, usposabljanja, podporne aktivnosti. To samo po sebi ni nič spornega problem nastane, ko se ista struktura potem pojavi še kot logistika ulice. Takrat “meja” ni več retorična, ampak integritetna.

In tu nastane škoda. Ne za politiko, politika se na taki zmedi prehranjuje. Škoda nastane za kmetijstvo samo, ki s tem izgublja kredibilnost in resnost. Kot je zapisal eden od redkih, ki o tem govori naglas: »Ne smemo sprejeti modernizirane verzije leta 1950.« A ravno to počnemo govorimo o prihodnosti, medtem ko branimo stare modele, interese in izgovore.

Kdor je odvisen od proračunskega denarja, ne more nastopati kot neodvisni protestnik, ne da bi se v ozadju pojavila senca konflikta interesov.

Seveda lahko nekdo reče: »To so sredstva za svetovanje, ne za protest.« Prav. Toda minimalni standard integritete bi moral biti naslednji:

• Jasna ločnica med organizatorji protesta in javnimi službami.
• Popolna transparentnost: kdo plača avtobuse, logistiko, komunikacijo, koordinacijo in iz katerih virov.
• Dosledno ločevanje strokovne službe od političnega aktivizma.

In pošteno je dodati še drugo stran: ministrstvo bo reklo, da mehanizmi obstajajo, da varovalke niso prazna beseda in da je del zahtev že na mizi ali v postopkih. V redu. A kmet ne živi od “mehanizmov na papirju”. Živi od izvrševanja: od hitrosti, od tega, ali se standardi v praksi res merijo, ali se nadzor res izvaja, ali so ukrepi operativno izvedljivi in ali veriga od polja do police dejansko deluje. Papir brez izvedbe je PR in PR je gorivo za protest.

Če tega ni, nastane vtis, da se petkova množica ne zbira iz pristne nuje, temveč iz politične dramaturgije. In ta vtis je problem, ki ga nihče ne more zanikati. In ta vtis ni le PR-problem je pokazatelj, kako daleč smo od resne, strokovne razprave o prihodnosti prehranske verige. Če pogledamo zahteve, vidimo, zakaj je tveganje “politizacije” tako visoko: del predlogov je tehnično izvedljiv (več nadzora, boljša sledljivost, jasnejši standardi), del je strateški in večleten (zemljišča, prostorski postopki, velike infrastrukturne odločitve), del pa je napisan v jeziku politične obtožnice. In ko se vse to zlije v en petkov dogodek, dobimo mešanico, ki je odlična za naslovnice slaba pa za reforme.

Kaj zares dvigne samooskrbo? Ne transparenti temveč znanje, tehnologija in kadri

Slovenija ne bo povečala samooskrbe s polnimi avtobusi in odmevnimi protesti. Samooskrba se ne dvigne s sloganom. Dvigne se z učinkovitostjo in učinkovitost ima ime: tehnika, agronomija, podatki, namakanje, infrastruktura. Medtem ko mi protestiramo, svet prehaja v fazo, kjer je AI operativna plast, robotika izvršilna plast, senzorji in geoprostorski podatki pa merilna plast kmetijstva.

V kmetijstvu nam danes kronično primanjkuje:

• Tehničnega znanja: mehanizacija, mehatronika, robotika, servisne veščine.
• Agronomskega inženiringa: namakanje, tla, hranila, varstvo rastlin.
• Ljudi, ki iz številk znajo oblikovati odločitve: ekonomisti, analitiki, strokovnjaki za verigo vrednosti.

Kot piše nekdo, ki spremlja globalne trende: »Čas operaterja postaja ozko grlo ne več konjska moč.« Povprečna starost kmeta v razvitih državah se bliža 60 letom. Avtonomija ni futurizem je odgovor na demografijo, stroške dela in pritisk produktivnosti.

In zato si zastavimo neprijetno vprašanje:

Ali politično motivirani protesti mladim sporočajo, da je kmetijstvo prostor za znanje in inovacije ali prostor za frustracije in stalno izredno stanje?

Če sektor deluje kot prostor brez rešitev, poln glasnosti in praznih gesel, se ne smemo čuditi, da mladi ne prihajajo. Ne samo na kmetije tudi v agronomijo, strojništvo, agroinformatiko, razvoj.

Postavimo standarde, preden nam jih vsili javnost

Če želimo, da protest ne meče slabe luči na kmetijstvo, moramo kot sektor ukrepati nemudoma:

Petek v Ljubljani bo minil v nekaj urah. Toda vprašanje bo ostalo: Bomo po protestu imeli več znanja, več tehnologije in več mladih v kmetijstvu ali zgolj še en posnetek za arhiv političnih sezon? Če želimo drugačen odgovor, ga ne bomo dosegli z glasnostjo. Dosegli ga bomo s standardi, integriteto in resnimi razvojnimi koraki.

Še to (naj bo jasno): nisem proti protestu. Ravno obratno. Če smo “prvi med enakimi”, potem smo tudi prvi, ki moramo znati reči: da, protest je legitimen in včasih resnično nujen. Ko se kmetu sistemsko nalaga nove obveznosti brez realne izvedljivosti, ko ga trg stiska do roba, ko se čez noč spreminjajo pravila igre in ni več posluha, takrat je protest zadnja varovalka, način, da se resornemu ministrstvu, vladi ali drugim odločevalcem jasno postavi meje. Ne samo zato, da nas slišijo ljudje iz ministrstva, ampak zato, da nas slišijo tudi ljudje zunaj kmetijstva: da razumejo, da ne gre za “jamranje”, ampak za preživetje dela države.

A ravno zato moramo biti pošteni: protest ne sme postati navada. Ne sme biti refleks za vsako figo. Ker ko protest izgubi težo, izgubi tudi sporočilo. In ko se v javnosti utrdi občutek, da je kmetijstvo stalno v konfliktu, sektor ne dobi podpore, ampak dobi odpor ali ravnodušnost. Zato se mi zdi pomembno, da imamo merilo: kadar res ni več druge poti ja, gremo, akcija. Kadar pa je to politična scenografija brez jasnega cilja in brez merljivega izplena – ne.

In tu je dober kontrast Avstrija. V eni od tamkajšnjih populacijskih raziskav so Avstrijci poklic kmeta uvrstili kot drugi najpomembnejši poklic prihodnosti, takoj za zdravnikom. Zakaj? Ne zato, ker bi bili tam kmetje “tiho” ali “pokorni”, ampak ker je odnos do kmetijstva bolj strokoven: politika v večji meri posluša argumente, podatke in stroko, kmetje pa se v javnosti praviloma predstavljajo kot strokovni nosilci prehranske varnosti – ne kot sezonski politični igralci. Spoštovanje se ne zgradi z glasnostjo. Zgradi se s kredibilnostjo Vir:KeyQUEST/LFI .

LP, Blaž