Zapiski in razmislek po World Agri-Tech Innovation Summitu 2025 ter obisku Silal Innovation Oasis v ZAE.

Ko sem v začetku decembra 2025 v Dubaju spremljal World Agri-Tech Innovation Summit in se udeležil obiska Silal Innovation Oasis, sem dobil zelo jasno potrditev nečesa, kar v Sloveniji pogosto še vedno premalo neposredno izrečemo: prihodnost hrane se ne odloča samo na njivi. Njiva je ključna, vendar je danes le en člen v verigi, ki jo v resnici določajo voda, energija, infrastruktura po žetvi, logistika, podatki in standardi kakovosti. V teh vrsticah povzemam svoje zapiske in dodajam razmislek, kaj to pomeni za naš agro-živilski sektor. To ni zgodba o puščavi. To je ogledalo, v katerem lahko vidimo, kako hitro se svet premika, medtem ko se pri nas včasih še vedno pogovarjamo, ali je to sploh potrebno.

Prvi vtis

Ena od prvih asociacij, ki mi je ostala iz obiska, je povezovanje tem, ki jih mi doma pogosto obravnavamo ločeno: energetika, hrana in dobro počutje, telesno in duševno. Na papirju to zveni skoraj preveč konferenčno, v praksi pa je logika preprosta. Brez energije ni hladne verige. Brez hladne verige ni stabilne kakovosti. Brez stabilne kakovosti ni trga. Brez trga ni investicij. Brez investicij ni modernizacije. Ko to enkrat sprejmeš, začneš drugače gledati tudi na kmetijstvo. Kmetijstvo ni samo pridelava. Kmetijstvo je del prehranske industrije. Če hočemo resno govoriti o prihodnosti, moramo govoriti o celotni verigi, ne le o njivi.

Silal

Silal je bil predstavljen kot integriran ekosistem. To me je zadelo, ker pri nas še vedno prevečkrat razmišljamo v ločenih predalih: malo pridelave, malo predelave, malo logistike, vsak po svoje. Tam pa je bila ideja jasna: inovacija ni sama sebi namen. Inovacija je vredna samo toliko, kolikor hitro in učinkovito jo znaš spraviti v delujoč proces in v dobavo do trgovske police. V zapiskih imam zelo jasno misel: Silal je ekosistem različnih podjetij, od inovacij do končnega pridelka dostavljenega na trgovsko polico. To je definicija, ki bi jo morali doma ponavljati, dokler ne postane samoumevna: prehranska odpornost in konkurenčnost sta rezultat sistema, ne posameznega dobrega stroja ali enega poskusa.

Voda

Voda je bila prisotna v skoraj vseh razpravah, ne kot okoljska tema, ampak kot tema konkurenčnosti. V zapiskih sem si dopisal, da je voda naslednje zlato. Tudi če se komu zdi ta izraz pretiran, je bistvo pravilno: brez vode in pravilnega upravljanja vode je stabilna pridelava vedno bolj loterija. Pomemben del razprav o namakanju ni bil tehnološki spektakel, temveč priznanje, da je namakanje na mnogih mestih še vedno neučinkovito in da je ogromno prostora za napredek. A napredek ne bo prišel samo z infrastrukturo. Prišel bo z upravljanjem, z merjenjem, s senzoriko, z modeli odločanja, s kompetencami in standardi. Mi pogosto razmišljamo, da postavimo sistem in je rešeno. V praksi pa je sistem brez upravljanja včasih le drag kos infrastrukture, ki dela pod potencialom.

Tla, genetika in odpornost

Ena izjava mi je ostala močno v glavi: brez izboljšanja genetike in prilagojenih pristopov v sušnih razmerah postanemo nekonkurenčni. Seveda je to povedano skozi kontekst ZAE, kjer so ekstremi bolj očitni, vendar logika velja tudi pri nas. Ekstremi se stopnjujejo, biotski stres narašča, pritiski škodljivcev in bolezni so vse večji. In tu ne pomaga nostalgija. Pomaga kombinacija: genetika, agronomija, monitoring in natančno upravljanje. Zapisal sem si tudi opozorilo, da bomo, če danes ne delamo na rešitvah, hitro naleteli na kombinacijo slabih tal, padca kakovosti in kvantitete ter slabega namakanja. To ni prerokba, to je pričakovan rezultat, če sistem ignorira omejitve.

CEA in vertikalni sistemi

CEA (SLO prevod = nadzorovani pridelovalni sistemi) in vertikalno kmetijstvo sta bila predstavljena kot hitro rastoč segment, predvsem zaradi konsistentnosti: stabilna kakovost in stabilna dobava. To je nekaj, kar trg razume in plača vsaj do točke, ko cena postane previsoka. V zapiskih imam zelo jasno zapisano, da je glavni problem hlajenje, stroški, neučinkovitost, energija. Dodal sem še, da je uravnavanje vlage pogosto lažje kot hlajenje, vendar je stabilna klima skozi celoten cikel pridelave ključna. In potem še tretji trd problem: ljudje in znanje. Tovrstni sistemi niso enostavni. Če kadrov ni, so številke na papirju nepomembne. To je točka, kjer bi si želel, da se doma pogovarjamo bolj pragmatično. Ne ali je to dobro ali slabo, ampak kje ima smisel, kje ima trg, kje ima ekonomiko, kje ima energijski model in kdo bo to vodil.

AI in robotika

AI je bil v razpravah prisoten skoraj kot samoumevnost. V zapiskih sem si zapisal, da AI dela neprekinjeno, česar ljudje ne moremo. To je morda najbolj realistična definicija uporabne vrednosti AI v kmetijstvu: ne gre za zamenjavo kmeta, gre za to, da sistem dobi operativni sloj, ki stalno optimizira, zaznava odstopanja, pomaga pri odločanju in standardizira procese. Zanimiv mi je bil tudi del o tem, da se razvijajo specifični modeli za kmetijstvo in da bo v prihodnjih letih v to vloženega veliko denarja. Pri tem pa je bilo izpostavljeno ključno vprašanje: podatki. Kateri podatki so dovolj kakovostni? Kako jih validirati na terenu? Kako motivirati ljudi, da podatke delijo? In predvsem kdo bo na koncu obvladoval podatke? Tu se začne resna razprava o suverenosti. Če podatke oddamo brez pravil, bomo na koncu odvisni od platform, ki bodo definirale standarde, priporočila in celo pogoje trgovanja.

Po žetvi se odloča cena

Če bi moral izpostaviti eno domačo slepo pego, bi bila to infrastruktura po žetvi. Na konferenci je bilo veliko govora o kakovosti, o konsistentnosti, o HORECA, o sezonskosti, o tem, da kuharji želijo vedeti, kaj je kdaj lokalno in kako planirati prave okuse sezone. Ampak vse to ni možno brez hladne verige, brez standardizacije, brez sortiranja in pakiranja, brez logistike. Zato si upam reči zelo direktno: največ vrednosti v hrani ne nastane na njivi. Največ vrednosti nastane po žetvi. Tam se odloča, koliko bo izgub, kakšna bo kakovosti, kakšen bo rok uporabe, kakšna bo stabilnosti dobave. In posledično tam se odloča pogajalska moč in cena.

Kapital vstopa v prehranski sektor

Na konferenci je bilo čutiti še nekaj: kapital se premika v prehranski sektor. Ne zato, ker bi investitorji imeli radi kmetijstvo, ampak zato, ker razumejo, kje je dodana vrednost. Ta dodana vrednost je v verigi: v infrastrukturi, logistiki, standardih, podatkih, distribuciji. Tu se pojavi tveganje, ki ga doma ne smemo podcenjevati. Če nimamo lastne strokovne vizije in politične podpore, bo naš prehranski sistem v praksi definiral nekdo drug, mi pa bomo ostali dobavitelj surovine. Če pa vizijo imamo, lahko kapital postane orodje razvoja. Razlika je v pravilih igre. In tu se vrnem na metaforo, ki jo pogosto uporabljam: ne smemo pristati na modernizirano leto 1950. Ne na način, da govorimo o prihodnosti, v praksi pa branimo stare modele, stare interese in stare razlage, zakaj se ne da.

Kaj bi iz tega morali prenesti v Slovenijo

Moja ključna želja je, da bi začeli o kmetijstvu govoriti manj romantično in bolj profesionalno. Ne kot o izolirani panogi, ampak kot o strateški prehranski verigi od njive do police. To pomeni, da moramo istočasno nasloviti vodo in upravljanje namakanja, infrastrukturo po žetvi, predelavo in dodano vrednost, logistiko in distribucijo ter podatke, AI in robotiko kot osnovni operativni sloj prihodnosti. Če bomo to naredili, bomo odpornejši, konkurenčnejši in bolj suvereni. Če tega ne bomo naredili, se bo prihodnost hrane zgodila brez nas, mi pa bomo samo del tujih verig. Ta konferenca mi je dala zelo jasno potrditev: hrana je sistem. In če je hrana sistem, potem mora biti tudi naša vizija sistemska. Ne sme biti talec parcialnih interesov in ne sme biti ujetnica preteklosti. Prehranska suverenost 2050 ni slogan. Je infrastruktura, upravljanje, podatki in sposobnost izvedbe.

Hrana je veriga. Ne njiva. In prav zato moramo verigo znati voditi doma.

LP, Blaž