Robotsko obiranje in prihodnost domačega sadjarstva

Bomo čez deset let še jedli slovenska jabolka? Odgovor ne bo odvisen le od vremena in trga, temveč tudi od tega ali bomo sadjarjem pravočasno ponudili orodja, s katerimi bo pridelava spet gospodarsko smiselna. Robotsko obiranje je eno od njih. Primer Univerze Cornell kaže, kako se razvoja lotiti, da ne ostane le na papirju: z javno podprtim sodelovanjem raziskovalcev, podjetij in pridelovalcev, usmerjenim v težave, od katerih je odvisen obstoj panoge.
Ko stroški rastejo, cena pa stoji
»Naši stroški so skokovito narasli, predvsem stroški dela, vendar tudi vsi drugi – medtem pa se jabolka prodajajo po isti ceni kot pred 20 leti.« S temi besedami je za Cornell Chronicle razmere opisal Gilbert Plath, tehnološki direktor ameriškega podjetja Washington Fruit and Produce Co., ki na približno 4.000 hektarjih prideluje jabolka in češnje. In Menim, da se s tem strinja sleherni slovenski pridelovalec sadja. Pritisk po njegovem na koncu najbolj občutijo kmetje: »Najti moramo načine, kako z manj narediti več.« V tem podjetju se je delež stroškov dela v 15 letih povečal s približno 45 na več kot 60 % vseh stroškov. Gre za en sam ameriški primer. A vprašanje, ki ga odpira, je tudi naše: kako dolgo lahko domač sadjar še zdrži, če iztržek ne pokrije poštenega plačila dela, obnove nasada in vlaganj v razvoj?
Odgovor ne more biti še več neplačanih ur, ki jih v nasadu opravijo družinski člani. Potrebujemo večjo produktivnost, manj izgub in trg, na katerem pridelovalcu ostane dovolj dohodka za nadaljevanje dejavnosti.
Številke, ki bi nas morale skrbeti
Po podatkih SURSa je Slovenija leta 2025 z domačim sadjem pokrila le 21 % porabe. Kazalnik velja za sadje kot celoto, torej tudi za sadne vrste, ki jih pri nas ne pridelujemo, zato ga ne smemo brati kot samooskrbo z jabolki ali hruškami. Kljub temu jasno kaže, kako velik je razkorak med tem, kar pridelamo, in tem, kar pojemo. Za leto 2025 SURS navaja približno 36.400 ton jabolk z 1.884 hektarjev intenzivnih sadovnjakov – 28 % manj kot leto prej. Hrušk je bilo na 209 hektarjih pridelanih približno 2.600 ton. Slaba letina sama po sebi še ni dokaz, da potrebujemo robote, pridelek krojijo vreme, zdravstveno stanje nasadov in številni drugi dejavniki. Pokaže pa, kako ranljiva je panoga. Bodimo pošteni: robot ne bo preprečil pozebe ali toče in ne bo popravil nizke odkupne cene. Lahko pa zniža del stroškov, omogoči, da je delo opravljeno ob pravem času in zmanjša izgube zaradi zamujenega obiranja. Zato ga moramo razvijati skupaj z namakanjem, zaščito pred točo in pozebo, varstvom rastlin, primernimi gojitvenimi oblikami in dobro organizirano prodajo.
Kako se razvoja lotevajo na Cornellu
Univerza Cornell vodi štiriletni projekt, vreden 7,5 milijona $, ki ga financira ameriško ministrstvo za kmetijstvo v okviru pobude za raziskave posebnih kmetijskih kultur. Razvijajo robote za opraševanje cvetov, redčenje plodičev, obiranje jabolk in zatiranje plevela med vrstami, hkrati pa ustanavljajo center odličnosti za robotiko v sadjarstvu. Bistvo projekta ni le tehnika, temveč povezovanje. Pri njem sodelujejo agronomi, robotiki, računalničarji in ekonomisti, tehnološko podjetje Fresh Fruit Robotics in kar je po mojem ključno pridelovalci. Ti pomagajo opredeliti potrebe in preverjajo, ali rešitve v nasadu res delujejo. Raziskovalna vprašanja tako izhajajo iz dela, ki ga mora nekdo v sadovnjaku dejansko opraviti in plačati.
Takšen pristop imamo tudi mi v projektu Robot4Plants. Razvojna ekipa mora že na začetku vedeti, za katero sadno vrsto, gojitveno obliko in velikost kmetije razvija rešitev. Sadjar ne sme biti le končni kupec, ampak soustvarjalec: sodelovati mora pri zasnovi, preskušanju in izboljšavah. Le tako nastane tehnologija, ki deluje v resničnih razmerah, ne le na sejemskem razstavnem prostoru.

Vodja Cornellovega projekta Manoj Karkee opozarja na poškodbe obiralcev zaradi ponavljajočih se gibov, ki jih povzroča večmesečno vsakodnevno obiranje. »Te naloge bi radi čim bolj avtomatizirali in za delavce ustvarili zaposlitvene možnosti pri izdelavi, vzdrževanju in nadzoru teh strojev,« pravi. Tehnologija mora torej izboljšati tudi kakovost dela: manj enoličnih obremenitev in plezanja po lestvah, ter več upravljanja in vzdrževanja opreme. Takšen poklic je privlačnejši. Prehod pa ne bo samodejen potrebni bodo usposabljanje, dostopna strokovna pomoč in drugačna organizacija dela. To je pomembno tudi zaradi generacijske menjave. Eurostat v publikaciji Regions in Europe 2025 navaja, da je bilo leta 2020 med upravitelji kmetijskih gospodarstev v EU le 11,9 % mlajših od 40 let, kar 33,2 % pa jih je bilo starih 65 let ali več.
Mladi bodo ostali v kmetijstvu, če bodo v njem videli primeren zaslužek, obvladljivo obremenitev in možnost strokovnega razvoja. Sadjarstvo, v katerem se agronomsko znanje sreča z umetno inteligenco in robotiko, jim lahko ponudi več kot le delo na kmetiji: tudi razvoj opreme, servisiranje in izvajanje storitev za druge pridelovalce.
Karkee poudarja, da je strojno spravilo pri številnih ameriških kmetijskih kulturah že samoumevno, sadjarji pa na zanesljivo robotsko obiranje čakajo že vrsto let. Pri sadju za svežo porabo je naloga izjemno zahtevna: stroj mora plod najti v krošnji, se do njega prebiti med vejami in ga odložiti brez poškodbe. Umetna inteligenca je zaznavanje in odločanje v zadnjih letih močno izboljšala, odločilni merili pa ostajata zanesljivost na terenu in ekonomika. Cornellov projekt je razvojni projekt, ne že preverjena komercialna rešitev za vse sadovnjake, to kar manjka nam v Sloveniji.
Dober robotski obiralnik mora pridelek obrati v optimalnem roku, ohraniti njegovo tržno kakovost, varno delovati ob ljudeh in omogočati hitro odpravo napak. Njegov uspeh merimo s številkami: s stroškom na kilogram kakovostno obranega sadja z deležem poškodovanih in neobranih plodov ter s številom ur, ko mora posredovati človek. V izračun sodijo tudi financiranje, energija, vzdrževanje, servis in morebitna prilagoditev nasada.
Pomembna je tudi izkoriščenost skozi vse leto. Večnamenska platforma, ki poleg obiranja opravlja še druga dela, lahko strošek naložbe porazdeli na več delovnih ur. Vsaka dodatna funkcija pa mora upravičiti svoj obstoj, saj zvišuje ceno in zahtevnost vzdrževanja. Za manjše kmetije so lahko prava pot skupna uporaba, najem ali storitveno obiranje. Tehnologija je zares dostopna šele takrat, ko jo lahko gospodarno uporabljajo kmetije različnih velikosti. Pri nas imamo en super sistem, ki obljublja prav to celoten kmetijski cikel podprt za agrorobotiko. Kmetijski robotski sistem za celoten agrocikel.
Podoben izziv nas čaka pri hruškah, jagodičju in drugih občutljivih pridelkih. Vsaka kultura bo zahtevala svoje rešitve uspeh pri jabolkih še ne pomeni uspeha pri malinah ali češnjah.

Kaj lahko sadjarji naredimo že danes
Robota, ki bi samostojno obral naš nasad, danes še ne moremo kupiti. Na njegov prihod pa se lahko pripravljamo že zdaj:
- Nasad za naslednjih 20 let. Nasadi, ki jih sadimo danes, bodo rodili še v času, ko bodo stroji v sadovnjakih vsakdanji. Ozke, ploskovne krošnje (sadne stene), izenačena višina dreves in dobro izpostavljeni plodovi olajšajo delo ljudem in strojem. Tudi mi smo del vrst zasnovali z t.i. sadno steno, da bomo lahko te sisteme preiskušali v našem poskusnem sadovnjaku. Pri obnovi se je smiselno vprašati, ali bo nasad primeren tudi za mehanizirano in robotsko delo.
- Obiralne ploščadi kot vmesni korak. Ploščadi, na katerih obiralci delajo brez lestev, že danes povečajo učinek in olajšajo delo, hkrati pa so naravna stopnica k višji stopnji avtomatizacije.
- Podatki o nasadu. Digitalno spremljanje nasada, štetje plodov in napovedovanje pridelka so temelj, na katerem bodo gradili tudi prihodnji roboti.
- Sodelovanje pri preskušanju. Sadjarji, ki odprejo vrata svojih nasadov za preskušanje novih rešitev, neposredno vplivajo na to, kakšno tehnologijo bodo nekoč uporabljali.
Znanje imamo, potrebujemo odločno podporo
Slovenija ima podjetja, raziskovalne ustanove, laboratorije in strokovnjake, ki lahko pri takšnem razvoju enakovredno sodelujejo. Podjetje PeK Automotive je na sejmu Interpoma predstavilo robotski obiralnik jabolk. Projekt Robot4Plants, ki ga vodimo na Kmetijskem inštitutu Slovenije, povezuje raziskovalce in strokovnjake s pridelovalci, v njem sodelujeta tudi Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru ter Laboratorij za robotiko Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. To so trdni temelji, na katerih lahko gradimo.
Potrebujemo pa jasno politično odločitev, da je razvoj tehnologij za domačo pridelavo hrane dolgoročna naložba, ne strošek. Podpora mora omogočiti večletne projekte, zaposlovanje razvojnih kadrov in preskušanje v pravih nasadih skozi več sezon. Raziskovalna, gospodarska in kmetijska politika morajo pri tem vleči v isto smer. Podpreti moramo tudi drzne zamisli, katerih uspeh na začetku ni zagotovljen. Javni denar lahko omogoči preskušanje tveganih rešitev, nadaljnje financiranje pa naj bo odvisno od preglednih rezultatov: tehničnega napredka, agronomske uporabnosti in verodostojne možnosti gospodarne uporabe. Potrebujemo prostor za izvirne ideje in hkrati jasno odgovornost za njihovo preverjanje. Priložnost je torej dvojna: ohraniti domačo pridelavo ter razviti opremo in znanje, ki ju lahko ponudimo tudi drugim. Vsega nam ni treba razviti sami. Pametno je domače zmogljivosti povezati z mednarodnimi partnerji in se osredotočiti na področja, kjer lahko ustvarimo uporabno in konkurenčno rešitev.
Prvi cilj je, da domače sadjarstvo preživi. Drugi je, da postane dovolj dobičkonosno za dostojno plačilo, obnovo nasadov in prihod novih generacij. Robot sam po sebi tega ne zagotavlja. Tehnološki napredek mora spremljati pravičnejša delitev vrednosti v prehranski verigi, da del pridobljene učinkovitosti ostane tudi pridelovalcu. Robotsko obiranje in druge nove tehnologije so ena ključnih poti do sadjarstva, ki bo z manj delovne sile še vedno pridelovalo kakovostno hrano. Cornellov primer nas uči, da moramo pridelovalce, raziskovalce in podjetja povezati okoli konkretnega problema ter jim zagotoviti dovolj časa in sredstev za njegovo rešitev.Če želimo tudi jutri jesti domača jabolka, hruške in drugo sadje, moramo že danes vlagati v to, kako jih bomo pridelali in obrali. Znanje in razvojne zmogljivosti imamo. Zdaj potrebujemo dosledno politično podporo, naložbe v inovacije in odločen prenos preverjenih rešitev v prakso.
LP, Blaž