Bil sem tam. Stal sem ob njivi, gledal ljudi, poslušal komentarje, opazoval obraze in predvsem opazoval stroj, ki je brez kabine, brez voznika opravljal delo, ki smo ga še ne dolgo nazaj razumeli kot nekaj, kar bo prišlo enkrat daleč v prihodnosti. Pa ni prišlo enkrat. Prišlo je zdaj. Na dogodku Dan kmetije prihodnosti v Moravskih Toplicah smo videli avtonomno setev koruze. Ne v laboratoriju. Ne v PowerPointu. Ne v marketinškem videu. Na “domači” njivi. V praksi. Pred našimi ljudmi. In prav to je bilo bistveno. Ko nekaj vidiš na lastne oči, se debata zelo hitro premakne iz to je znanstvena fantastika v to očitno obstaja in deluje.
Odziv publike je bil dober. Večina ljudi je to opravilo spremljala z začudenjem, radovednostjo in spoštovanjem. Videlo se je, da ne gledajo le novega stroja, ampak drugačen način dela in prihodnost kmetijstva (če si priznamo ali pa ne). Nekateri so bili v dvomih, predvsem zaradi slovenske realnosti: majhne in razdrobljene parcele, relief, ozki dostopi, posebnosti našega prostora. Ti pomisleki so povsem legitimni. Slovenija ni Amerika in ni Kitajska. Prav zato pa moramo takšne tehnologije preverjati doma, na naših tleh, v naših razmerah pri naših kmetih. Bili so tudi taki, ki so odkrito rekli, da se tega na svojih kmetijah ne bi šli. Tudi to je razumljivo. Vsak nov korak v tehnologiji ima svoje skeptike. A razvoj kmetijstva nikoli ni temeljil na tem, da bi vsi že prvi dan verjeli v isto stvar. Dovolj je, da nekdo začne, nekdo testira, nekdo zbere podatke in izkušnje. Tako nastaja novo znanje.
Eden najbolj zanimivih prizorov dneva pa so bile lokalne kmetice, ki so na dogodek prišle s kolesi iz bližine svojih njiv, kjer še vedno marsikaj opravijo ročno. Tudi njim se je inovacija zdela zanimiva. Prav tako brezpilotni letalnik. In to veliko pove. Ko tehnologija pritegne tudi človeka, ki dela zelo konkretno, z zemljo, rastlino in motiko, potem očitno ni le atrakcija, ampak nosi resnični potencial. Seveda so se po dogodku pojavili tudi komentarji tistih, ki jih sploh ni bilo tam, a so na družbenih omrežjih hitro zapisali, da je bil denar za nakup prvega agrorobota v kmetijstvu vržen stran in da bi morali ta sredstva dobiti oni, se pravi kmetje, verjetno kot neposredno plačilo veznano na ha… Takšnim želim sporočiti nekaj preprostega: najprej pridite pogledat, potem sodite. Takšni projekti niso namenjeni temu, da nekoga osebno osrečijo, ampak da se preverja, razvija in ustvarja novo znanje, iz katerega lahko (pozneje) koristi črpa celoten sektor. Najbolj problematična ni kritika sama, ampak miselnost, da se nič ne splača, da je vse brez veze in da je vsaka razvojna investicija nepotreben strošek. Kmetija, ki ne razmišlja o izboljšavah, novih znanjih in večji učinkovitosti, ne upravlja več svoje prihodnosti. Upravlja le še lastno stagnacijo. Namen takšnih sistemov ni, da bo jutri vsak slovenski kmet kupil avtonomni robot. Namen je širši: testirati, meriti, razumeti, kaj deluje in kaj ne, ter na tej osnovi graditi znanje za prihodnost. Največji dobitnik takšnega dela ni posameznik, ampak kmetijski sektor kot celota.
Ta dan v Moravskih Toplicah zato ni bil pomemben zato, ker bi robot rešil slovensko kmetijstvo. Pomemben je bil zato, ker smo lahko v živo videli, da globalne inovacije prihajajo tudi na slovensko njivo. In da bo pravo vprašanje prihodnjih let zelo preprosto: ali bomo znali to razumeti in uporabiti ali pa bomo raje stali ob strani in komentirali, kako se nič ne splača.
LP, Blaž