Osebno se že nekaj let sprašujem in teoretično ukvarjam z idejo o vertikalnem poljedelstvu, ki bo predstavljalo izjemen mejnik v kmetijski panogi, predvsem v poljedelstvu. Veseli me, da sem pred časom našel članek in raziskovalce, ki se ukvarjajo s podobnim vprašanjem in teorijo novodobnega poljedelstva.

V prvi fazi bo za vertikalno kmetijstvo zanimiva predvsem pšenica in druge nižje rastoče poljščine, kasneje pa tudi koruza.

Pšenica je bila prvič vzgojena in udomačena pred približno 10.000 leti nekje na območju današnje zahodne Azije. Od takrat je ena najpomembnejših poljščin po vsem svetu. Trenutno je pšenica glavni vir rastlinskih beljakovin in predstavlja cca 20 % kalorij v povprečni človeški prehrani, pri čemer je pšenica tudi druga poljščina po skupnem svetovnem pridelku.  Na spremenljivost pridelka vpliva več dejavnikov, vključno s kakovostjo tal in vremenom.

Spodaj dostopna študija je modelirala rast pšenice v 10-nadstropni zaprti vertikalni kmetiji/tovarni, v kateri je pšenica 24 ur na dan osvetljena z 2000 μmol/m² svetlobe. Avtorji študije so prišli do izjemno zanimivega podatka o končnem pridelku v 365 dneh.

Študija je napovedala, da bi vertikalna kmetija v zaprtih prostorih lahko proizvedla neverjetnih 1.940 t/ha pridelka. To pomeni, da bi bil potencialni donos na hektar do 600-krat večji od sedanjih pridelkov in klasičnega načina pridelave pšenice. V nadaljevanju študije je vidno, da bi na 100-nadstropni vertikalni kmetiji lahko proizvedli neverjetnih 19.400 t/ha/leto. Seveda bi potencialna uresničitev teh ogromnih pridelkov pšenice prinesla tudi izzive, eden od glavnih je ogromna poraba energije.

Naslednje vprašanje se nam ponuja kar samo … Lahko torej vertikalno kmetijstvo  spremeni način proizvodnje pšenice? Mislim, da tukaj obstaja ogromen potencial za tektonsko spremembo v poljedelstvu in na splošno v kmetijstvu.

Glede na predikcije, da naj bi se svetovno prebivalstvo povečalo s 7,7 milijarde v letu 2019 na 9,7 milijarde v letu 2050 in doseglo 11 milijard do konca stoletja, se bo s tem povečalo (na žalost) tudi število lačnih ljudi. Da bomo zadostili naraščajočemu povpraševanju po hrani, bomo morali na manjših površinah pridelati več. Pri pridelovanju pšenice to pomeni, da bomo v prihodnosti na manj površinah pridelali 60 % več. Seveda moramo še vzeti v zakup višanje globalne temperature in druge izzive zunanje pridelave, ki že danes povzročajo t. i. prehranske šoke in višanje cen žit. Vse to pa vodi k alternativnim metodam pridelave poljščin, pa naj še kdo reče, da temu ni tako.

Industrija 4.0 odpira številne možnosti. Inovacije v avtomatizaciji, svetlobi in znanosti naraščajo s tako hitrostjo, da bi lahko še bolj znižali stroške vertikalnega kmetovanja. Sončni in drugi novi viri energije postajajo vedno cenejši in bolj razširjeni/dostopni, moč medresorskega sodelovanja pa se na teh področjih tudi uresničuje. S tolikšnim tehnološkim napredkom, ki ga sedaj dosegamo, je le vprašanje časa, kdaj bo vertikalna pridelave pšenice postala standard. Leto 2050 pa tudi ni več tako zelo oddaljeno kot se zdi.

Vir: KLIK

LP, Blaž