Trajnostna preskrba mest s hrano bo v bližnji prihodnosti ključnega pomena, vendar bi se lahko čas, sredstva in kapital bolje investirali, kot se to počne danes … Glede novodobnega pridelovanja hrane sem v svojih blogih napisal že kar nekaj, vendar se mi je vedno porajalo enostavno vprašanje. Kakšna je ekonomska učinkovitost investicije, gledana tudi z okoljskega vidika? Investicija v take obrate v naših klimatskih pogojih in pri naših prodajnih cenah se mi ni zdela najbolj primerna. Ekonomska unčikovitost se v današnjem času najbolj meri v denarju, za trajnostno investicijo pa je potrebno pogledati malo več kot zgolj predvideni denarni tok in bruto ali neto dodano vrednost … V tem blogu je predstavljeno moje mnenje predvsem z okoljskega vidika investicije v take sisteme in povzetek nekaterih raziskav, ki so jih na to temo naredili v Ameriki, veliko zanimivega in poučnega prebiram po člankih profesorja trajnostnega kmetijstva na Michiganski univerzi, dr. Michaela Hamma.

Več kot se na internetu prebere o čudovitih prednostih vertikalnega kmetijstva in nam enostavno Googlovo iskanje razkriva neverjetne konceptualne skice, težje je najti neko (dobro, povprečno oz. kakršnokoli) analizo vertikalnega kmetijstva in uporabo umetne osvetlitve v smislu okoljskih in ekonomskih stroškov. Pridelovanje hrane v sistemu vertikalnega kmetijstva ima lahko bistveno višje okoljske stroške, kot se to zdi na prvi pogled. V posnetkih različnih seminarjev upokojenega profesorja biološkega in okoljskega inženirstva na univerzi Cornell, dr. Louisa Albrighta, kjer na primerih pšenice, solate in paradižnika, prikazuje / odgovarja na vprašanja o upravičeni proizvodnji pridelkov gojenih v zaprtih prostorih v smislu porabljenih kilovatnih ur energije, molov svetlobe, rasti na kvadratni meter in kilogramov porabljenega CO_2, je razvidno, da ni vse tako super in juhuhu, kot se to prikazuje / kaže na internetu.

Nekatere številke v nadaljevanju bloga so posodobljene od tistega, kar v svojih nekoliko starejših raziskavah piše / predava dr. Albright. Številke so posodobljene preko osebne komunikacije med dr. Hammom in dr. Albrightom. Spodnji primeri pa so napisani na podlagi podatkov za mesto New York (s svojo populacijo 8,6 milijona v letu 2013).

Pšenica

Povprečna letna poraba kruha na prebivalca New Yorka je okoli 24 kg. Da bi zadostili zadostno proizvodnjo pšenice, iz katere bi pridelali kruh za vse prebivalce NYC, bi potrebovali približno 8.6 mio. m² talnih površin zloženih v tri nadstropja. To je skoraj toliko kot tri Empire State stavbe. Morda se zdi proizvodnja pšenice (kruha) v treh velikih zgradbah na tak način veliko bolj učinkovita, vendar bi sama izgradnja in upravljanje teh treh zgradb imela tudi svoj okoljski odtis … Ob predpostavki uporabe učinkovitih rdeče-modrih LED-ic pri ceni 0,08 € / kWh, bi proizvodnja tako pridelane pšenice stala približno 292 € na m² / leto. Če te številke spremenimo v enoto, ki nam je bolj blizu – kruh, bi to zneslo približno 9,5 € / štruco kruha. To je številka le za kritje stroškov razsvetljave takšne proizvodnje, kar pa ne predstavlja vseh stroškov proizvodnje pšenice …

Solata in paradižnik

Pri proizvodnji zelenjave (solatnic iz različnih zelišč) ter paradižnikov so te številke v primerjavi z vzgojo pšenice boljše in v določenih primerih je takšna investicija tudi ekonomsko opravičljiva (velemesta).

Albright v svoji raziskavi analizira dva sistema – enega z dovajanjem 100 % umetne svetlobe  in drug sistem, kjer se dovaja le 30 % umetne svetlobe preostali del (70 %) pa predstavlja sončna svetloba (gojenje v rastlinjaku z dodajanjem osvetlitve). Dr. Albright dokazuje, da pri uporabi 100 % dovajanja umetne osvetlitve za proizvodnjo 1 kg solate pridelamo 3,95 kg CO_2. ogljičnega odtisa. Če to primerjamo s povprečnim ogljičnim odtisom osebnega avtomobila v ZDA, ki je približno 5.100 kg CO₂  / leto, vidimo, da je proizvodnja 8300 glav solate v tem sistemu (vertikalno kmetijstvo) enakovredna enoletnemu vožnji z avtomobilom. Pri gojenju zelenjave v popolnoma zaprtih prostorih, brez prisotnosti dnevne svetlobe, se na letni ravni na enoto 1 m2 po poročanju dr. Albrighta porabi približno 1000 kWh električne energije, kar pa predstavlja višjo osnovo lastno ceno pridelane zelenjave na kg ali komad pridelane zelenjave v primerjavi z vzgojo v klasičnem rastlinjaku (kjer se dovaja le 30 % umetne svetlobe).

Ali obstaja drugi način?

Kot del izboljšane trajnosti in odpornosti je treba hrano kupovati bližje domu in tisto z manj prevoženimi kilometri – lokalno pridelano. Tukaj pa se mi poraja vprašanje, ali naj zanikamo/zanemarimo neposredno uporabo našega enega absolutno 100 % obnovljivega vira energije (v tem primeru svetlobe) – sonca in ga nadomestimo samo z umetno svetlobo? Ali ne obstajajo druge možnosti, da proizvedemo hrano bližje domu? Morda je še čas, da se izognemo 100 % gojenju samo pod umetno razsvetljavo, da preučimo druge možnosti, kot so plastenjaki-tuneli, ki ščitijo pridelke pred spomladansko in jesensko zmrzaljo; neogrevanih visoki tuneli, ki v hladnejših podnebjih uporabljajo zgolj energijo sonca in ogrevani rastlinjaki z dodatnimi luči za celotno 12-mesečno proizvodnjo, kjer lahko v enem nadstropju pridelujemo širšo paleto različnih pridelkov. V eni študiji iz leta 2008 avtorji ugotavljajo, da prevoz solate po vsej Ameriki v povprečju proizvede 0,70 kg CO₂ / kg. Po izračunih dr. Albrighta pa gojenje solate pod 100 % umetno svetlobo proizvede približno 3.95 kg CO₂  / kg, kar je več kot 5x večja vrednost, kot če solato enostavno pripeljejo iz drugih delov države.

Primer rastlinjaka nad trgovino..

Tako lahko nekako zaključim, da v tem trenutku vertikalnega pridelovanja ne moremo poimenovati trajnosten način gojenja zelenjave (predvsem glede na ogljični odtis). V tem primeru se mi zdi boljša ideja o uporabi preprostih (cenejših) variant tunelov, ki jih ravno tako lahko namestimo na strehe stolpnic ali na zapuščena zemljišča, v samih središčih velemest in zelenjavo pridelujemo na način hidroponike, kjer se ne potrebuje zemlje. Gledano z ekonomskega in okoljskega vidika se bo taka investicija prej povrnila in bo imela manjši negativen vpliv na okolje. Vseeno pa moramo naprej iskati ekonomsko-trajnostne rešitve, da bomo lahko proizvedli zadostne količine za dnevno povečanje števila prebivalstva. Zgleda, da bomo morali najti neki kompromis med 100 % »umetnim« gojenjem in 100 % naravnim pridelovanjem hrane. Škoda, da se temu področju v slovenski kmetijski stroki ne posveča nobene pozornosti in energije. Trend hibridnih tehnologij prihaja tudi v kmetijstvo..

Osnovni vir: KLIK, KLIK2

LP, Blaž