Uvod

Naslov današnjega bloga sovpada z zadnjimi decembrskimi dnevi leta 2021 in začetkom leta 2022, a je mišljen v kontekstu napredka in razvoja v kmetijstvu. Namreč, leto 2021 je nakazalo realni razvoj kmetijske panoge, katere temelj bodo robotika, informatika, digitalizacija, senzorika in manjša ali ničelna uporaba FFS. Lahko bi rekli, da je to dejstvo in da bo naša panoga do leta 2030 doživela velikanske spremembe na vseh področjih. Zato se naslov nanaša na staro tehnologijo v smislu vzgoje, mehanizacije, obdelave, oskrbe in varstva gojenih rastlin in prihod nove tehnologije, ki nadomešča (sedanjo) staro. V zadnjih mesecih leta 2021 sem imel možnost udeležiti se dveh pomembnih in uveljavljenih mednarodnih sejmov, ki ob ponudbi svetovnih razstavljavcev kmetijske mehanizacije in opreme ponujata izjemno kvaliteten mednarodni konferenčni program. To je tudi tisto glavno vodilo za udeležbo na tovrstnih sejmih z moje strani in tudi s strani drugih udeležencev. Zadnji takšen sejem/konferenca, ki sem se je letos udeležil, je bila v Franciji (FIRA) in je edina v Evropi, ki je specializirana za področje uvedbe in uporabe robotike v kmetijstvu. Udeležba je potrdila nekatere moje domneve in še bolj razjasnila, kako bo kmetijska panoga videti v prihodnosti, prav tako je zelo nadzorno in podkrepljeno z dejstvi povzela svetovne trende razvoja kmetijstva po vsem svetu. Nekaj meni najbolj ključnih predstavljam v nadaljevanju.

Kmetijstvo bomo v bližnji prihodnosti morali organizirati na drugačen način

Dejstvo, da svet rabi več hrane ni novo, je pa ključno, saj z obstoječimi tehnologijami ne moremo in ne zmoremo zadostiti povečani potrebi po pridelavi hrane. Nekatere države so se tega zavedale že pred desetletji in so v kmetijske inovacije in novodobni razvoj pravočasno začele vlagati sredstva in namensko pospeševati razvoj določenih (strateških) sektorjev. Ena takih držav je Nova Zelandija, kjer je povprečni hektarski donos jablan 61 t, prav tako je izjemno razvit mlečni sektor. Nova Zelandija je pri večini proizvedene hrane samozadostna, pri mleku in jabolkih pa lahko poleg tega, da zadostijo celotnemu domačemu povpraševanju, izvozijo produkte še za 40 milijonov drugih ljudi. Njihov glavni fokus posodobitve kmetijske panoge je visoka kvaliteta končnega produkta in visoka produktivnost. Novozelandski kmetijski sektor je neusmiljen in izjemno poslovno naravnan in to tako, da danes praktično tam več ne obstajajo družinske kmetije, ampak so v večino to kmetijska podjetja. Prav tako se zmanjšuje število kmetij, tiste, ki pa obstanejo, pa imajo več obdelovalnih površin.

Če ima kdo dodelane proizvodne kalkulacije, so to ameriški kmetje, ki skozi analitičen in strokovno podkrepljen način spremljanja stroškov proizvodnje ugotavljajo, da jim strošek delovne sile predstavlja 20–40 % lastne cene. Zaradi tega dejstva so tamkajšnji pridelovalci že pred leti začeli intenzivno financirati raziskave in razvoj kmetijske robotizacije in vidijo ta napredek kot pogoj za njihov (elementarni) obstoj in možnost nadaljnje rasti. Že sedaj pravijo, da jih kmetijska robotika rešuje pred popolnim kolapsom kmetijskega sektorja, saj je praktično nemogoče dobiti ljudi za delo v kmetijstvu. Naslednji podatek, ki velja za ZDA, nakazuje, zakaj je temu tako. Leta 1950 je v kmetijskem sektorju ZDA delalo 10 milijonov ljudi, danes pa jih je le še 2,5 milijonov.

Diametralno nasprotje se dogaja v Aziji, kjer bi lahko malce grobo rekli, da se tamkajšnji kmetje šele učijo voziti traktorje. Prav tako tam nimajo problemov z manjkom delovne sile, kar je tudi glavni razlog, zakaj se v Aziji novejše tehnologije implementirajo bistveno počasneje kot drugod. Razvojni trendi v kmetijstvu kažejo, da sodobna kmetijska tehnologija v azijski prostor ne bo prodrla tako hitro oz. v kratkem času. Tukaj bi vseeno rad izpostavil kitajski program aero škropljenja. Pred leti je kitajska vlada spoznala potencial aero škropljenja za ves kmetijski sektor in močno vzpodbudila razvijalce in uporabnike s tega področja. Danes lahko rečemo, da je aero škropljenje in dognojevanje na Kitajskem zelo prepoznano in tudi že v veliki meri uveljavljena sodobna oblika kmetovanja, njihov know-how s tega področja pa dober izvozni artikel za druge države širom sveta.

Velike razlike med profesionalnim in neprofesionalnim kmetijstvom se kažejo predvsem pri kmetovalcih iz severne Amerike. Lahko bi tudi rekli, da so to razlike med multinacionalnimi kmetijskimi podjetji, ki predstavljajo sodobno kmetijstvo, in družinskimi kmetijami, ki predstavlja t. i. tradicionalno kmetijstvo. Ta velikanska kmetijska podjetja se tudi v tem delu sveta že srečujejo s pomanjkanjem delovne sile v kmetijstvu in so zato že začela s pospešenim vlaganjem v posodobitev delovnih procesov in robotizacijo. V uvodu sem napisal, da se bo do leta 2030 spremenilo kmetijstvo in to na vseh področjih, no sedaj bom zapisal en vidik tega dela, ki se že uveljavlja. Upravljanje z roboti zahteva specifična znanja in izkušnje, po drugi strani pa ne moremo upravljati robota za npr. pobiranje jabolk 365 dni, ampak le 2–3 mesece na leto. V praksi sedaj to pomeni, da ko bo končano pobiranje jabolk na enem delu sveta, se skupaj z najetim robotom na drugo stran sveta odpravi tudi upravljalec. Ta sistem izmenjave specifične delovne sile se sedaj že dogaja med Mehiko in Kanado in počasi postaja standard tudi za vse druge specifične robote. Eden od razvitih in uveljavljenih poslovnih modelov je najemanje robotov za opravljanje specifičnega delovnega opravila, ker ljudi, ki bi npr. pobirali pomaranče, jabolka, grozdje enostavno ni več.

Poenotenje pridelovalnih sistemov – standardizacija

Razvoj robotike trenutno poteka v smeri določene specifičnosti, to pomeni, da robot (delavec), ki pobira jabolka ne more pobirati grozdja ali banan. V tem trenutku je pošteno reči tudi, da tovrstna robotizacija še ni pripravljena na vsesplošno uporabo, po drugi strani pa si podjetja ne morejo privoščiti, da bi kupovale drage robotske prototipe v razvoju, saj rabijo delujoče in zanesljive rešitve. Da pa bo en robot lahko pobiral jabolka v Sloveniji, Kanadi, Japonskem, Novi Zelandiji in Argentini, morajo biti nasadi standardizirani. O standardizaciji pridelovalnih sistemov trajnih nasadov, poljedelstva in tistih v zavarovanih prostorih, se je svetovna kmetijska stroka bolj resno začela pogovarjati v letu 2021. Do sedaj so prišli do zaključka, da potrebujemo enotni standard, ki bo natančno definiral bistvene elemente vzpostavitve nasadov in polj po sektorjih. Tudi name so se v letošnjem letu obrnili nekateri domači in tuji pridelovalci in so me spraševali, na kakšen način, naj načrtujejo nove nasade jabolk, hrušk in jagodičevja, da bodo z v njih lahko delali roboti. Kmetijska standardizacija pridelave je nujna in jo pozdravljajo praktično čisto vsi svetovni razvijalci kmetijske robotike in avtonomnih ali deloma avtonomnih priključkov. Na konferenci je bil posebej izpostavljen sadjarski in vrtnarski sektor, ki ima svetovno gledano največjo potrebo po čimprejšnji implementaciji kmetijske robotike. Dve glavni smeri robotizacije delovnih opravil pa sta: pobiranje pridelkov in varstvo rastlin.

Zaključek

Novo, ki je že tukaj, moramo pospešeno testirati in razvijati tudi v Sloveniji in to v večji meri kot do sedaj. Težko bi rekli, da ta t. i. vsesplošna robotizacija kmetijstva ni pomembna ali pa da se ne bo zgodila, saj nam je pri določenih panogah to že samoumevno. Eden takšnih primerov je robotska molža, kmetije gredo v to investicijo tudi brez razpisov in pred menjavo voznega parka. Tako je čas, da o robotizaciji razmišljamo v celotnem kmetijskem sektorju. Z uvedbo robotike v kmetijstvu pa se ne bodo rešile vse težave, ki jih imamo danes, ampak se bodo pojavile druge, specifične in ki za rešitev zahtevajo še več znanja in prakse. Zato moramo že danes zasnovati dobre in sodobne sisteme za pridobivanje, prenos in nenehno utrjevanje in posodobitev znanja.