Da so sankcije proti Rusiji zgrešena politična poteza, ki jo je najbolj občutiti ravno na EU-območju, ni nova informacija. Po sankcijah Rusiji ni preostalo drugega, kot da začne sama vlagati v primarno proizvodnjo zelenjave in s tem zadosti potrebam po primanjkljaju zelenjave v domačih trgovinah.
Vlaganje v primarno pridelavo se jim danes dobro obrestuje, saj je ruski minister za kmetijstvo g. Alexander Tkachev napovedal, da Rusija potrebuje še 3‒5 let, da z zelenjavo postane 90-% samooskrbna. Sodobni rastlinjaki v Rusiji rastejo praktično kot gobe po dežju, tako so po ministrovih besedah v zadnjih 3 letih samooskrbo na področju zelenjave dvignili za 30 %. Ruski minister za kmetijstvo je prepričan, da jim bo pridelavo zelenjave uspelo dvigniti na to raven, da prekoračijo sedanji primanjkljaj.
Prav tako se tudi v Rusiji soočajo z vremenskimi težavami, ki vplivajo na pridelavo, letos se jim je vegetacija (v nekaterih regijah) zaradi spomladanskih nizkih temperatur podaljšala za 2‒4 tedne, kar vpliva na skupno količino proizvedene zelenjave. Kljub temu pa iz regij, kjer so vremenske razmere za pridelavo zelenjave bolj ugodne (južne regije), prihajajo vzpodbudni rezultati o količini pridelane zelenjave (16–16,5 mio T). Ruski minister za kmetijstvo si želi, da do leta 2020 pridelavo povečajo za 2 mio T zelenjave, po tem obdobju pa jim ostane »le« naloga za povečanje pridelave zelenjave za cca 1 mio T.
Minister je povedal, de je trenutna skladiščna sposobnost države ocenjena na 7 mio T, kar kaže na to, da bodo morali povečati tudi skladiščne kapacitete, ki so zelo pomembne, saj se je le s sodobnimi in dovolj velikimi skladiščnimi kapacitetami možno uspešno prilagajati oz. manevrirati zunanjemu pritisku cenejše (sezonske) zelenjave in krompirja. Tukaj imamo kot Evropejci, ne kot Slovenci, prednost, saj imamo v Evropi dovolj (zaenkrat) skladiščnih sposobnosti, ki v primeru presežkov pridelane zelenjave in krompirja omogočajo, da izdelke shranimo in jih prodamo, ko se cena popravi oz. je primerna za prodajo. Če skladiščnih kapacitet ni dovolj, pa so proizvajalci (in država) primorani prodajati svoje izdelke po najnižji ceni. Zavedati se moramo, da kmetijska proizvodnja ni enaka proizvodnji npr. vijakov ali žebljev, ki jih po izdelavi (proizvodnji) shraniš in jih lahko prodajaš tudi čez 5 let …
Če je kmet/pridelovalec zaradi nezmožnosti skladiščenja pridelka primoran prodajati pridelke direktno iz njive, mu trenutne odkupne cene ne omogočajo zaslužka in s tem vlaganja v proizvodnjo oz. posodobitev kmetije. S tem na dolgi ali srednji rok ni možno preživeti.
Upam, da ima naše ministrstvo za kmetijstvo kakšno strategijo/željo kaj doseči do leta 2020 in na kakšen način priti do tega. Kot pa vidim, ni jasne vizije, da bi se samooskrba z zelenjavo povečala, to kaže tudi dejstvo, da od zaprtja veletržnice na ljubljanskem Rudniku še kar nimamo nobene veletržnice za sadje in zelenjavo, ki bi jo kot normalno razvita evropska država pač morali imeti. Prav tako ni strategije na področju povečanja produkcije zelenjave v zaščitenih prostorih (rastlinjaki), ki je edina pot do povečanja samooskrbe na tem področju. Primer dobre prakse ministrstva pri urejanju področja slovenskih gozdov, bi se lahko udejanjil tudi na področju pridelave zelenjave in vzpostavitve veletržnice.
Vir: KLIK
LP, Blaž