Pridelovalci z vizijo

V zadnjem času se je okolje v kmetijskem sektorju precej spremenilo. Podnebne spremembe, zahteve po trajnostni proizvodnji in spremenjene potrošniške navade so nekaj, kar morajo pridelovalci upoštevati. Vendar pa nekateri pridelovalci še vedno vztrajajo pri starih metodah, kar lahko vodi do težav pri ohranjanju konkurenčnosti na trgu. V kmetijstvu potrebujemo pridelovalce z vizijo, ki bodo lahko prepoznali priložnosti v spreminjajočem se okolju in bodo zmožni prilagoditii svoje poslovanje n atakšen način, da bodo kos (vsem) novim izzivom. Ti pridelovalci se ne bodo le prilagajali spremembam, ampak bodo tudi vodili spremembe. S svojimi inovativnimi pristopi bodo lahko vodili kmetijski sektor v bolj trajnostno prihodnost.

Trajnostna pridelava je ključnega pomena za prihodnost kmetijstva. Potrošniki postajajo vedno bolj ozaveščeni o vplivu proizvodnje hrane na okolje, zato se povečuje povpraševanje po ekološko pridelani hrani in hrani ki je pridelana z manjšim okoljskim vprivom. Pridelovalci, ki bodo sposobni zagotoviti trajnostno pridelavo, bodo kos temu povpraševanju in bodo imeli konkurenčno prednost. Vendar pa trajnostna pridelava ni enostavna saj zahteva ogromno znanja in izkušenj. Pridelovalci morajo uporabljati inovativne metode, kot so krožno kmetijstvo, uporaba obnovljivih virov energije in uporaba naravnih (bio) pesticidov in gnojil. Poleg tega morajo pridelovalci razmišljati dolgoročno in se zavedati vpliva svojega delovanja na okolje in družbo. Pridelovalci, ki bodo sposobni uporabiti te metode in razmišljati drugače, si lako zagotovijo dolgoročno konkurenčno prednost in bodo zmožni voditi kmetijstvo v bolj trajnostno prihodnost. Poleg tega pa bodo lahko prispevali k bolj zdravemu in trajnostnemu okolju, ter povečali zadovoljstvo potrošnikov.

V skupnem cilju, da dosežemo bolj trajnostno prihodnost, potrebujemo pridelovalce z vizijo, ki so pripravljeni prevzeti vodstvo pri ustvarjanju trajnostne in konkurenčne prihodnosti kmetijstva. Pri tem pa morejo imeti podporo odločevalcev. Izraz “kmetije z vizijo” se nanaša na kmetije, ki imajo jasno in dolgoročno usmeritev ter načrt za prihodnost. Način kmetovanja se pri tem osredotoča na trajnostno pridelavo hrane in rastlin, uporabo inovativnih gojitvenih tehnologij in učinkovitega upravljanja z viri, kot so voda, prst, gnojila , FFS in energija. Gre za kmetije, ki se zavedajo pomembnosti ohranjanja okolja in naravnih virov, ter si prizadevajo za zmanjšanje svojega ogljičnega odtisa.

 

Nekaj zgodovinskih kmetijskih inovatorjev in vizionarjev, ki so (bistveno) spremenili kmetijsko ponogo:

  • Jethro Tull (1674-1741) – angleški kmet, ki je razvil metodo sodobnjejše setve žit (ne ročne). Njegova metoda je bistveno izboljšala pridelavo žit.
  • Justus von Liebig (1803-1873) – nemški kmetijski kemik, ki je najbolj znan po svojem delu na področju kmetijske kemije, namreč razvil je metodo uporabe umetnih gnojil. Pred tem so kmetje uporabljali le naravna gnojila (gnoj ali kompost). Liebig pa je ugotovil, da lahko z umetnimi gnojili rastline dobijo natančno določene hranilne snovi, kar je privedlo do boljše rasti in večje količine pridelka.
  • George Washington Carver (1864-1943) – ameriški kmetijski inženir,
  • se je rodil kot suženj v Misouriju. Po koncu državljanske vojne in ukinitvi suženjstva je nadaljeval svojo izobrazbo in diplomiral iz agronomije na Univerzi Iowa State leta 1896. Carver je kasneje postal zelo priznani kmetijski inženir in znanstvenik v ZDA. Med njegovimi največjimi dosežki je njegovo delo na področju alternativnih kultur, kot sta arašid in sladkorna pesa. Carver je pomagal razviti nove sorte omenjenih rastlin, ki so bile odporne na bolezni in s to lastnostjo bolj primerne za gojenje v različnih okoljih. Poleg tega je Carver kmetom svetoval, kako izboljšati kakovost tal, da bi izboljšali pridelavo in povečali donos.
  • Sir Albert Howard (1873-1947) – angleški agronom, ki je se je zelo hitro zavedal, da moderna kmetijska praksa, ki se je razvila v Evropi in ZDA, ne vključuje naravnih procesov in je preveč odvisna od umetnih gnojil in kemičnih pesticidov. Razvil je metodo kompostiranja, ki temelji na uporabi organskih odpadkov, ki se razgradijo in spremenijo v hranilno bogat kompost. S tem je zagotovil, da se hranila naravno vrnejo v zemljo in rastline, kar je pomembno za dolgoročno trajnostno kmetovanje.
  • Masanobu Fukuoka (1913-2008) – japonski kmet, filozof in avtor številnih publikacij je razvil metodo kmetovanja, ki se imenuje “naravno kmetovanje” ali “metoda Fukuoka”. Ta metoda temelji na načelih permakulture in biodinamike, ter se osredotoča na minimalen poseg v naravne procese. Fukuoka je menil, da lahko z naravnim kmetovanjem pridelamo dovolj hrane za prehrano ljudi, hkrati pa ohranimo naravo in ne onesnažujemo okolja.

 

Vsi našteti in še številni drugi ljudje, kmetje, agronomi itd. so prispevali k razvoju boljšega, učinkovitejšega, trajnostnejšega in naprednejšega kmetijstva so imeli jasno vizijo o tem, kako se bi naj kmetijstvo razvijalo v prihodnosti. Sedaj tudi rabimo ljudi z pošteno vizijo, in to ne samo na kmetijskem področju.

LP, Blaž