Te dni me veliko ljudi sprašuje, kaj si mislim glede koronavirusa in trenutno nastale situacije, ki se odvija in kot kaže se bo še kar nekaj časa. Zato sem se odločil, da moje mišljenje delim v današnjem blogu.

Kot že v naslovu napisano, mislim, da je koronavirus dejansko game changer v kmetijski panogi. Vsi večji sistemi (borze, podjetja, skladišča), ki trgujejo s svežo zelenjavo, se v teh dneh soočajo z izjemnim pritiskom in povečanim obsegom dela, kljub temu da so v večini držav EU šole, vrtci, gostilne, menze, ulične prodajalne itd. zaprte. Kaj to pomeni? To pomeni bistveno spremembo v distribucijskih kanalih, saj sedaj ljudje kuhajo doma. Vse vlade (enako kot naša) spodbujajo lokalne nakupe svežega sadja in zelenjave, kar se odraža v povečanem povpraševanju pri lokalnih proizvajalcih hrane (kmetje in kmetijska podjetja). Mogoče bodo ljudje v tem času tudi doumeli, da je lokalno pridelana hrana dejansko bolj okusna kot uvožena. To bo potem ena od dolgoročnih sprememb, ki bodo ostale tudi po korona krizi.

Če pa se dotaknem vprašanja kmetij/kmetijskih podjetjih oz. tistih, ki hrano pridelujejo, pa mislim, da ta kriza dejansko odraža tisto, o čemer v večini svoji bolgov pišem že od decembra 2013. Prvo in najpomembnejše je profitabilnost proizvodnje. Kriza bo srednjeročno pokazala oz. dokazala, da je profitabilnost nekaj, kar je v kmetijski panogi enako pomembno kot v ostali industriji in da so projekti, ki so bili sofinancirani z nacionalnimi in EU-sredstvi in so že v štartu izkazovali slabo ali slabšo profitabilnost, ničvredni oz. obsojeni na propad ne glede na višino (%, €) prejetih nepovranih sredstev. Matematika je pač matematika in se je ne da prinesti okrog.

Po drugi strani pa se sedaj v teh časih že vidi potreba po robotizaciji proizvodnje in smiselnosti investiranja v projekte, ki delno ali popolnoma robotizirajo določene ali vse delovne procese. Ko sem o tem (vlaganju raziskovalnega denarja v robotizacijo kmetijstva) v letu 2015 začel govoriti, omenjati in skušal pridobiti projekte za npr. razvoj avtonomne škropilnice, mulčerja, robotizirane linije za pridelavo zelenjadnic itd. so se mi vsi tisti, ki so odločali, kam in katere projekte financirati, smejali in govorili, da je to znanstvena fantastika, ki je ne bomo potrebovali vsaj še do leta 2080.

Če bi bili v letu 2015 razpisani tovrstni projekti, bi danes že imeli delujoče avtonomne (popolnoma ali delno) robote, škropilnice, mulčerje, linije itd. V tem trenutku bi bilo to za sektor kmetijstva izrazito dobrodošlo in potrebno. Si predstavljate, da na večjem kmetijskem podjetju in v širši okolici (več vasi) zboli 25 % ljudi, ki opravljajo s kmetijsko mehanizacijo? Kdo bo sejal koruzo, kdo bo škropil žita, kdo bo sadil krompir? Odgovor je enostaven – nihče. Namreč, največji problem te krize je ravno v pomanjkanju delovne sile, ki se jo na kratki rok ne da nadomestiti. Vsi, ki pa se s kmetijstvom vsaj malo ukvarjamo, pa vemo, kaj se zgodi, če zamudimo optimalne roke za določena kmetijska opravila. Kmetijstvo ni tovarna vijakov, ko lahko proizvodno neodvisno od vremena ustaviš in ponovno zaženeš, kot ti je volja. Velika večina hrane se še vedno prideluje na prostem in tukaj je pač pomembno, da v določenem obdobju narediš, kar je za narediti, zamujenega se ne da nadoknaditi.

Razlika je pri zelenjavi, kjer so stvari pri sodobnih gojitvenih sistemih drugačne (pridelava v rastlinjakih) in manj odvisne od zunanjih dejavnikov (vremena). Tukaj pa imamo v SLO zakonodajni problem, ki se vleče že kar nekaj časa in ki se še nekaj časa bo – gradbena zakonodaja in klasifikacija rastlinjakov. Če so se gospodje odločili, da v SLO ne želijo imeti rastlinjakov, ker to kazi krajino, tudi v redu, ampak potem sedaj naj ne jokajo in naj jedo zelenjavo iz Italije, od koder je na police naših trgovin do sedaj itak prihajala večina “sveže” zelenjave.

Kaj narediti, je sedaj en velik ? Po moji oceni bomo morali začeti vzpdbujati povečanje produkcije kmetij in kmetijskih podjetjih ob nižanju proizvodnih stroškov. Kako to doseči? Z uvajanjem sodobnih, preverjenih novih tehnologij in orodij ter s precizno in sodobno kmetijsko mehanizacijo. Na državnem nivoju bomo morali začeti vzpodbujati  investicije, ki povečujejo storilnost in zmanjšujejo stroške pridelave, proizvodnje, dodelave in predelave. To obenem pomeni večjo strokovnost in personalizacijo kmetijskega svetovanja, ki mora preiti na bistveno višji in individualen nivo. Spodbujanje profesionalnosti se sicer že sedaj dogaja, saj MKGP to že počne, ampak bomo to morali še bolj intenzivirati.

Da pa ne bom predlog, bom napisal samo še to. Država lahko obstaja toliko časa, kolikor ima zalog hrane. Z realnim povečanjem samooskrbe se v tem času nismo dovolj resno ukvarjali, bomo pa se morali sedaj. Prav tako bomo morali spodbujati projekte, ki proizvajajo velike količine zdrave in neoporečne hrane, to pa so projekti/tehnologije, ki so tehnološko na najvišjem nivoju, za kar je potrebno ZNANJE. Ti projekti/tehnologije ne obremenjujejo okolja, je pa res, da nimajo EKO-certifikata! Kaj nam je bolj pomembno, pa naj vsak presodi sam.

Ostanite zdravi.

LP, Blaž