Uvod
Med 14. 11. in 30. 11 .2015 sem bil na 9500 km oddaljenem strokovnem 16-dnevnem usposabljanju oz. specializaciji na Japonskem. Moje področje usposabljanja so bili predvsem novodobni trendi in vzgoja rastlin (hrane) v t. i. tovarnah zelenjave (Plant factory), kjer proizvodnja hrane sloni na različnih hidroponskih sistemih z dodatkom umetne osvetlitve (LED ali fluorescentne sijalke) in drugih pomembnih klimatskih dejavnikov (CO2, temperatura, kroženje zraka), ki jih po večini kontrolirajo in krmilijo v popolnosti. Točna lokacija moje specializacije je bila metropola Tokio (東京), kar v dobesednem prevodu pomeni vzhodna prestolnica. Tokijska metropola je glavno mesto Japonske in največje urbano središče v državi. Legalno ima hkrati status prefekture in mesta, kar je posebnost pri japonskih mestih. 32 posebnih tokijskih okrajev tvori območje, ki mu neformalno pravimo mesto Tokio, v njem pa živi več kot 8 milijonov ljudi. Na celotnem območju prefekture živi 13,1 milijonov ljudi, kar je desetina japonskega prebivalstva. Tokio je administrativno, poslovno, prometno, izobraževalno in kulturno središče Japonske; tu ima sedež tudi japonski cesar (nisem ga videl).
Slika 1: Pogled iz SkyTree razglednega stopla
Širše območje Tokia, ki vključuje prefekture Čiba, Kanagava in Saitama, je s 35 milijoni prebivalcev najgosteje naseljeno urbano območje na svetu. Ločnice mesta oz. mest ali mestnih četrti ni mogoče zaznati. Ko sem se povzpel na 450 m visoko najnovejšo pridobitev Tokia SkyTree (razgledni stolp), nisem mogel verjeti, da je mesto lahko tako veliko (slika 1). To je res samo eno veliko mesto, kamor ti seže pogled, samo stavbe, nebotičniki, ceste … skratka neverjetno, sploh pa za človeka kot sem jaz, ki živim v Sloveniji.
Bivanje in izobraževanje v kampusu
Slika 2: Peš vhod v kampus
Asistentka doc dr. Na Lu, ki se je timu pridružila pred dobrim letom, mi je kot prva pokazala celoten kampus, ki se razprostira na skupni površini 17,5 ha. LuNa (je rekla, naj jo kličem tako) je pred prihodom na Chiba University delala na Nizozemskem za podjetje Philips, kjer je tehnično in strokovno pomagala evropskim strankam pri izbiri in inštalaciji LED-luči. LuNa prihaja s Tajvana in odlično obvlada angleščino, kitajščino, japonščino, uči pa se tudi poljščine.
Del posestva je namenjen klasičnemu raziskovanju in potrebam za študente. Na tem posestvu v večini delajo na področju vrtnarstva in sadjarstva (jedilno grozdje, fige in koščičarji) ter nekaj malega na žitih (riž). Od vrtnarstva pa se bolj ali manj ukvarjajo z vzgojo večine zelenjadnic. Del poskusov se opravlja na zunanjih površinah, del pa v zaprtih prostorih (rastlinjaki, tovarne zelenjave).
Rastlinjaki so v bistvu last privatnih firm oz. financirani preko lokalno-razvojnih projektov s strani države in podjetij, v njih pa opravljajo raziskave tako profesorji s fakultete kot raziskovalci iz gospodarstva. Na posestvu je urejena tudi lastna trgovina, kjer prodajajo lastne pridelke tekom celega leta. V trgovini so zaposlene tri prodajalke, cene sadja in zelenjave so malo nižje kot v trgovinah. Prodajajo tudi okrasne rastline, kot so npr. mačehe in druge tovrstne rože.
V kampusu je postavljen velik centralni kompleks, ki je namenjen predvsem tujim študentom. V tem objektu imajo svoje kabinete profesorji, ki so bolj ali manj locirani v kampusu, saj je matična fakulteta na drugi lokaciji (bolj v središču Tokia). V objektu so tudi tri kar velike predavalnice, kjer poteka teoretični izobraževalni program. Seveda imajo tudi laboratoriji, pisarno za magistrske in doktorske študente ter knjižnico. Svoje prostore ima v tej stavbi tudi drugo tehnično osebje. V bistvu je v kampusu še par stavb, vsaka služi svojemu namenu in po pravici povedano, niti ne vem, katera stavba je čemu namenjena. V kampusu lahko tuji študentje tudi bivajo v posebnih hišah, ki jih je kot testne zgradila gradbena fakulteta. Tuji študentje lahko tukaj bivajo do max 1 leta, če ostanejo dlje časa, si morajo najti drugo stanovanje. Jaz sem npr. bival v univerzitetnem stanovanju skupaj s kolegom Fasilom iz Etiopije, ki je doktorski študent in dela na področju hidroponske vzgoje paradižnika in umetne osvetlitve. Najino stanovanje je bilo od kampusa oddaljeno cca 15 min vožnje z avtobusom.
Slika 3: Prikaz celotnega kampusa preko Google Maps
Kampus se odpre ob 7:00 in je odprt do 20:00. Večina zaposlenih dela več kot 8 ur / dan. Tudi študenti so bolj ali manj vedno na predavanjih, ali pa se posvečajo svojemu poskusu. V kolikor pa ne delajo na poskusu, pa pišejo članke. Odnos med profesorji in študenti je drugačen kot pri nas. Profesorji in asistenti so tam, da skupaj s študenti delajo na projektu in se pri tem medsebojno spodbujajo. Vsi zaposleni so zelo profesionalni in vljudni, je pa res, da ni nikakršnih prijateljskih odnosov. Morda je tako celo bolje. Tudi študentje imajo zelo korekten odnos do asistentov in profesorjev. Zanimivo mi je bilo predvsem to, da profesorji in asistenti v študentih ne vidijo konkurence. Profesorji si vzamejo čas in se s študenti družijo tudi na zabavah, ki pa so povsem na drugem nivoju kot pri nas (alkohola se praktično ne konzumira). V času mojega bivanja sem se največ družil z mojim cimrom iz Etiopije. Fasil je pred prihodom na Japonsko že delal kot asistent na tamkajšnji fakulteti za kmetijstvo, potem pa je dobil državno štipendijo za doktorski študij agronomije in tako je pristal na Japonskem – Chiba University, kjer sedaj končuje svoj doktorat. Ob prostem času sva se veliko pogovarjala o kmetijstvu v eni in drugi državi in primerjala stvari, zanimivo je, da imamo kmetijci veliko skupnega kljub zelo različnim kulturam in agroklimatskim razmeram. O podrobnosti mogoče kdaj drugič. V letu 2016 ima namen zaključiti doktorat in se potem vrniti v Etiopijo in nadaljevati svojo akademsko kariero. Delal bo predvsem na zelenjadarstvu in seveda na hidroponiki.
Vsi novejši rastlinjaki v kampusu imajo dvojno stransko odpiranje – zračenje, kot je prikazano na sliki 6. Večina jih ima na čelni strani večje ventilatorje, ki omogočajo optimalno kroženje zraka. Ob straneh rastlinjakov je položena črna folija in fiksno pritrjena na tla, da ni treba okrog njih kositi. V notranjosti je vsa pohodna folija bele barve, to pa zaradi refleksije, da se fotoni oz. svetloba bolje odbijejo proti rastlinam. Prezračevanje je zelo intenzivno, ti veliki ventilatorji na eni strani vpihujejo zrak na drugi pa ga odsesavajo. Preizkušajo več načinov hlajenja rastlinjakov, ker imajo poleti podobne probleme kot mi, saj dnevna temperatura ozračja dosega tudi 40 °C. V manjših rastlinjakih za ogrevanje uporabljajo večinoma toplotne črpalke, za hlajenje pa vodne stene (rastlinjaki do dolžine 40 m) in meglilne sisteme ohlajanja zračne vlage v rastlinjaku. Rastlinjaki so v poletnem času popolnoma odprti, tako na bokih kot čelnih straneh. V bolj profi pridelavi je na odprtem delu vedno nameščena antiinsektna mreža, prav tako tudi na strešnem odpiranju.
Slika 4: Gredice za poskusništvo
Paradižnik
Pri raziskavah na paradižniku gredo predvsem v smeri zmerno velikih in okusnih plodov. Za njih je najpomembneje, da so paradižniki okusni. Pridelki so seveda tudi pomembni, vendar žlahtnjenje novih sort / hibridov v osnovi ne gre v to smer. Filozofijo pridelave paradižnika imajo povsem drugačno kot Nizozemci, kjer je na prvem mestu količina pridelka na enoto pridelave (ha ali m2). V enem od poskusnih rastlinjakov testirajo hidroponske gojitvene sisteme, kjer poberejo samo 1–4 pridelke / sadiko paradižnika. Ko poberejo zadnji pridelek, sadike odstranijo in jih nadomestijo z novimi, to v enem letu ponovijo 3-krat. V tem poskusu želijo doseči oz. pridelati le najbolj kvalitetne paradižnike, ki na trgu dosegajo najvišje cene (10-14 €/kg). To je čisto druga filozofija od naše, ki jo podpira tudi tamkajšnji trg (kupec). Tovrstno pridelan paradižnik ni visok in ga vsega poberejo s tal. Po potrebi vrhove paradižnika tudi prikrajšajo, rastlinjaki pa so lahko nižji, kljub temu je bočna višina vedno min 3,5 m (zaradi volumna zraka). Sorte / hibridi paradižnikov so v komercialni pridelavi izključno japonske, nizozemskih hibridov v komercialni pridelavi praktično ni. Imajo ji nekaj v svojih sortnih poskusih, ampak le za testiranje. Okus paradižnika prilagajajo na podlagi EC-ja, ki se konstantno giblje med 2 in 4 EC. EC višajo z dodatkom mikrohranil v vodno raztopino, nižajo pa ga z dodatkom vode (redčenjem).
V drugem poskusu so pri paradižniku testirali uporabo aeroponike. Cilj tega projekta je, da bi na takšen način gojenja dosegli pridelek 50 T/ha ob klasični predpostavki, da je sladkorna stopnja med 6,5 in 8 °Brix. V tem primeru je paradižnik v rastlinjaku 11 mesecev / leto in ga seveda pobirajo z vozički, sadike privezane na vrvici spuščajo po potrebi. Pri tem sistemu imajo korenine mnogo več možnosti za rast in lasten razvoj, kar bi se naj odražalo na sami kvaliteti plodov. Lansko leto so pridelali cca 40 T/ha, tako da jim malo še manjka, se pa veselijo letošnjega zaključka, saj predvidevajo, da bodo po uvedbi nekaterih novost letos blizu načrtovanih 50 T/ha.
Slika 5: Paradižnik gojen na način aeroponike
Svetloba
Dejstvo predavanja, ki sem se ga udeleži v okviru AgroInovation sejma, je bilo, da se še vedno točno ne ve, kaj in koliko svetlobe in drugih mikroklimatskih elementov rastline potrebujejo za optimalno rast in razvoj. Od leta 1990 naprej so se stvari (raziskave) začele spremljati/dogajati bolj na molekularnem nivoju rastlin, kjer so v osnovi ugotovili, da so mnoge stvari medsebojno povezane, interakcij pa ni enostavno ugotoviti. Danes že obstajajo senzorji, ki zaznajo stres rastline, preden ga mi vizualno opazimo. Na podlagi tega zaznavanja, našim očem (še) nevidnega stresa, se prilagaja spekter dovajane svetlobe, ki rastlinam zmanjša stres. Spremembe se nanašajo na morfologijo rastline v tem smislu, da se prepreči morebitna okužba rastline. V bližnji prihodnosti (cca 5 let) bodo lahko s točno določeno valovno dolžino vplivali na patogene organizme in s tem preprečili morebitno okužbo. Preko odbite svetlobe že danes lahko determiniramo določene patogene organizme na rastlinah, sedaj je samo še vprašanje časa, kdaj jih bomo znali z določenim spektrom uničiti, ne da bi s tem kakorkoli poškodovali gojeno rastlino. Vemo, da z dodatno valovno dolžino modrega spektra povečamo odpornost rastline na patogene organizme.
Tovarne zelenjave
Slika 5: Pred najsodobnejšo tovarno zelenjave
Na sliki 5 vidimo zunanji del najsodobnejše tovarne zelenjave ta hip. Narejena je iz pocinkane konstrukcije in posebnega stiropora, ki je zelo čvrst in odličen izolator, prav tako pa je lahek in je z njim lahko graditi tovrstne objekte. V notranjosti je inštalirano 4-nadstropno regalno gojenje solate. Delavec v obrat vstopi skozi posebno komoro, kjer se prepiha in razkuži. Največji problem jim ta hip predstavljajo alge. Ta sistem je prototipski in ga nenehno izboljšujejo in modificirajo, bistvo tega sistema pa je to, da je že v osnovi bil načrtovan kot polavtomatski. Kot vemo bi naj bili Japonci prvi, ki bodo naredili popolnoma avtomatiziran sistem pridelave solate, v katerem ne bo potrebe po nobeni človeški delovni sili. Ko se bo kaj zalomilo, bodo ljudje sistem nadzorovali le preko računalnikov. Tukaj je predstavljen prvi del te zgodbe Slika 6. Ko sem vstopil v ta prostor, sem se vprašal, če bo res takšen poklic agronoma/kmeta v prihodnosti. Kot zgleda je pri nekaterih ta prihodnost že sedanjost. Ob vseh slikah, člankih in videih, ki sem jih do prihoda na Japonsko pogledal in prebral, se enostavno nisem mogel pripraviti, dokler tega nisem videl in doživel v živo. Imel sem tudi priložnost, da sem v eno od mnogih tovarn zelenjave, ki sem si jih ogledal, tudi dejansko vstopil v sam obrat. Seveda sem se prej moral preobleči, prepihati, razkužiti … skratka zadostiti vsem kontrolnim pogojem. V notranjosti tovrstne tovarne je vse laboratorijsko čisto, tla se bolj svetijo kot pa v mojem stanovanju, tudi praha ni, vse je tako sterilno čisto. Čistoča je namreč osnovni predpogoj za vzgojo brezpesticidno pridelane solate. Tudi pakira se v tem prostoru. Luči so v starejših tovarnah še vedno fluorescentne sijalke, v novejših pa jih zamenjujejo s sodobnimi LED-lučmi.
Slika 6: V notranjosti tovarne zelenjave, pridelava solate na vertikalen način
Tovrstnih tovarn imajo na Japonskem že nekaj več kot 600 in so pri njih že kar nekaj normalnega. Osebno mislim, da je vertikalno gojenje zelenjave prihodnost, v kolikor jo prideluješ v prostoru, ki ni preveč drag. Vse se vedno začne in konča pri denarju (na žalost). Veliko povpraševanja po tej tehnologiji zadnje čase kažejo predvsem Arabci, saj je za njih tovrstna pridelava sveže zelenjave skoraj edina možnost. V teh sistemih se za pridelavo porabi le 5 % vode, kot bi jo sicer potrebovali za pridelavo solate na klasičen način (vrt ali njiva). Pesticidov se ne uporablja, tako je solata dejansko zelo zdrava in povsem brezpesticidno pridelana. Drugi korak, v katerega Japonci seveda že na veliko stopajo, je pridelava hrane z manjšo oz. prilagojeno vsebnostjo določenih elementov. To je / bo povsem nov koncept, ki bo pritegnil specifične kupce, ki zaradi osebnih, zdravstvenih ali kakršnih drugih razlogov ne konzumirajo »navadne« hrane, ampak le posebno oz. dietno. Veliko vsega tega, kar sem videl in se naučil, je še za povedati, ampak bom misli prihranil za drugič … J
Da nekako zaključim. Izobraževalni obisk Japonske je bil uspešen proti pričakovanju. Raziskavam in razvoju ni videti konca. Videl in spoznal sem delček slike, v katero smer gresta japonska kmetijska znanost in razvoj さようなら. 🙂
LP, Blaž