Po vsem svetu potekajo številni projekti, ki promovirajo in predstavljajo avtonomna kmetijska vozila in stroje kot te, ki bodo v prihodnosti opravljali dela namesto sedanje kmetijske mehanizacije. Večina teh zadeva (majhne) robote in majhne do srednje velike traktorje, obstajajo pa tudi primeri (podjetja), ki so si upala iti v razvoj velikih avtonomnih traktorjev in kmetijske mehanizacije (Case, JD itd.).
Ali smo oz. ali je kmetijstvo pripravljeno na avtonomne traktorje? Odgovor na to vprašanje je odvisen predvsem od tega, koga vprašate. Če bi to vprašanje pred 57 leti zastavili nizozemskemu kmetu g. Cornelisu Sielingu, bi verjetno odgovoril “da, v nekaj letih”. Namreč ravno ta gospod je tisti, ki je prvi na svetu razvil popolnoma samodejni traktor s funkcijo samostojnega oranja. Najbolj osupljivo je to, da je stroj razvil že daljnega leta 1962. Njegov traktor oz. »robot« predstavlja prvo povsem samostojno oranje na svetu. Video spodaj prikazuje ta izjemen stroj, posnetek je iz leta 1962. Zanimivo je tudi dejstvo, da je že takrat pomanjkanje (kompetentnih) delavcev predstavljalo najpomembnejši argument za tovrsten razvoj.
Avtonomni traktor John Deere 5310
Leta 1999 je John Deere predlagal brezžično avtonomno različico svojega traktorja 5310. Ta traktor je zdaj mogoče najti v proizvajalčevem muzeju z videoposnetkom ob njem, ki prikazuje njegove takratne zmožnosti, na primer vlečenje večvrstnega pršilnika v sadovnjaku. Pred kratkim pa je John Deere na Agritechnici pokazal svoj zadnji avtonomni traktor, ki je električen, zglobni namesto koles pa ima gumijaste gosenice.
Še 10 let čakanja??
Če vprašamo “običajne” proizvajalce traktorjev, kaj mislijo, kdaj se bodo po evropskih poljih pojavili večji avtonomni traktorji oz. kmetijski delovni stroji, bodo mnogi od njih (uradno) rekli, da bo minilo še 10 let, ampak ne na račun nerazvite tehnologije, ampak predvsem zaradi pravno/zakonodajnega vidika. Zaradi zakonodaje in varnostnih vprašanj, pa tudi (zaenkrat) zaradi stroškov tehnologije pri razvoju avtonomnih traktorjev niso omejeni samo proizvajalci, ampak tudi raziskovalci. Zanimivo je, da je na drugi strani sveta zadeva popolnoma drugačna. Primer je Japonska, kjer so po zakonu že dovoljeni avtonomni kmetijski stroji in vozila. To običajno (v praksi) pomeni manjše modele, vendar je stopnja avtonomnosti enako primerna tudi za uporabo pri večjih modelih.
Na Farm Progress Show 2016 je Case IH predstavil svoj avtonomni Magnum skupaj s svojo vizijo petih stopenj avtonomije. Kljub temu pa se avtonomna tehnologija vožnje trenutno še vedno uporablja samo za pomoč in podporo vozniku-traktoristu.
Problem avtonomije v kmetijstvu je predvsem v njenem »majhnem« obsegu, še posebej, če jo primerjamo z avtomobilsko avtonomijo, ki ne da je samo večja, ampak je trenutno tudi naprednejša. Takoj, ko bodo na trgu na voljo avtonomni avtomobili, bo temu zelo kmalu sledil tudi kmetijski sektor – približno 10 let (ali več). S tehničnega vidika je to mogoče že jutri, vendar pa je zakonodaja in interes strank v tem trenutku ovira, ki jo je potrebno upoštevati, predvsem ko določamo čas do komercialnega avtonomnega kmetijskega vozila.
Vsekakor pa potencial za avtonomne stroje in kmetijsko mehanizacijo obstaja. Namreč glede na poročilo, ki ga je leta 2018 objavil Global Market Insights, bo povpraševanje po avtonomnih kmetijskih strojih preseglo tri milijone izdelkov in bo do leta 2024 predstavljalo velikost okoli 180 milijard dolarjev.
LP, Blaž