Agrogozdarstvo oziroma kmetijsko gozdarstvo je sočasno gojenje dreves in drugih rastlinskih vrst, ki v osnovi niso drevesne vrste. Agrogozdarstvo ima dolgo zgodovino, ki sega v obdobje, ko je človek začel zbirati hrano divjih rastlin in loviti živali. Postopoma se je razvilo gojenje rastlin in udomačenje živali, kar je pripeljalo do ustanovitve prvih kmetij. Ta razvoj se je zgodil pred več kot 10.000 leti v Mezopotamiji in drugih delih sveta, kot so Kitajska, Indija, Egipt, Grčija in Rim. V zgodovini agrogozdarstva so se pojavile številne inovacije in tehnologije, ki so izboljšale pridelavo hrane in živilskih izdelkov. Med temi inovacijami so bila orodja za obdelovanje zemlje, uporaba umetnih gnojil, razvoj namakalnih sistemov, izbira in vzreja bolj produktivnih živali in rastlin kot tudi razvoj in uporaba sredstev za varstvo rastlin (pesticidov). Kot rečeno je agrogozdarstvo pradavna praksa, ki je bila razširjena po vsem svetu, a kasneje opuščena, predvsem zaradi porasta razvoja in uporabe sodobnejše kmetijske mehanizacije. Slednje je privedlo do intenzivne pridelave, ki je pogojevala sistematično odstranitev dreves.
Agrogozdarstvo običajno vključuje več področij, kot so poljedelstvo, sadjarstvo, vinogradništvo, vrtnarstvo, živinoreja, ribogojstvo, čebelarstvo, gozdarstvo in druge dejavnosti, ki so povezane s proizvodnjo hrane in drugih kmetijskih proizvodov. Ena izmed podskupin agrogozdarstva je tudi t. i. vitigozdarstvo. Vitigozdarstvo ali gozdno-vinogradništvo je način kmetovanja, ki združuje prakse gozdarstva in vinogradništva. Ta pristop temelji na uporabi večnamenskih rastlinskih vrst, kot so grmičevje, gozdna drevesa in trte, ki jih gojijo skupaj v integriranih sistemih, da bi izboljšali produktivnost in ohranili naravne vire. Pri vitigozdarskih sistemih se na primer trte gojijo v kombinaciji z drevesi in grmičevjem, ki jih je mogoče uporabiti za proizvodnjo lesa, medu in drugih kmetijskih proizvodov. Takšni sistemi pomagajo zmanjšati erozijo in kakovost tal, povečujejo možnost naselitev naravnih predatorjev, s tem pa bi naj zmanjšali tveganje za bolezni in škodljivce. Vitigozdarstvo je bilo pred mnogimi leti tradicionalna tehnika proizvodnje grozdja v številnih delih sveta, vključno z južno Evropo, jugovzhodno Azijo in Južno Ameriko. V zadnjem času se ponovno pojavlja zanimanje za tovrstne vinogradniške sisteme, saj se mnogokateri vinogradniki že zavedajo tovrstnega potenciala za trajnostno kmetijstvo, ohranjanje biotske raznovrstnosti in po mojem mnenju je to predvsem dober PR.
Pri načinu vitigozdarstva se vinska trta goji skupaj z različnimi drevesnimi vrstami. Vitigozdarstvo lahko glede na raziskave (predvsem francoskih) raziskovalcev nudi različne prednosti, kot so: izboljšanje biotske raznovrstnosti (tudi v tleh), blaženje podnebnih sprememb (predvsem suše, saj drevesa v območju svojih korenin zadržujejo vodo), skladiščenje ogljika, zmanjšanja vetrne erozije prsti, zadrževanje dodatne biomase in proizvodnja lesa. Pri vitigozdarstvu poznamo različne izvedbe:
- vrste dreves, ki so razporejene med vrstami v vinogradu,
- živa meja vinograda,
- drevesa razporejena med otočki vinograda,
- posamezna drevesa, ki so zasajena v vrstah vinograda.
Sokultura dreves v vinogradu povzroči določene spremembe v mikroklimi trte:
- Senca dreves vpliva na osončenost trte.
- Drevesa spremenijo sam potek kroženje zraka ter spreminjanje talnega vodnega režima.
- Pri spremeni vodnega režima tuji avtorji navajajo pojav recikliranja globokih vodnih virov v ozračje, kar povzroči povečano relativno vlažnost in hlajenje zraka. (1)
Glede na želen cilj se lahko izberejo različne vrste dreves ali grmovnic ter različne razdalje med drevesnimi linijami in vrstami vinske trte. (1). Med drevesi in vinskimi trtami pa moramo upoštevati tudi tekmovalnost. To tekmovanje je mišljeno predvsem za: vodo, hranila v tleh in svetlobo. Francoska študija kaže, da drevesa v kombinaciji z vinsko trto nimajo neposrednih negativnih učinkov na pomanjkanje mikro in makro elementov v tleh (2). V klasičnem agrogozdarstvu je običajno posajenih vsaj 100 dreves/ha. V vitigozdarstvu pa je priporočljivo saditi drevesa z manjšo gostoto (30 do 40 dreves/ha). V tem primeru gostote v prvih 10 letih ni opaziti kompeticije z vinsko trto, kar potrjujejo tudi rezultati projekta Vitiforest (brez efekta na vitalnost in sestavo grozdja). (4). Skratka, vitigozdarstvo predstavlja neko alternativo sedanjim vinogradniškim sistemom, ki bi jo bilo dobro raziskati, nadgraditi in videti, kako in na kakšen način bi se obnesla v našem agroklimatskem prostoru. No, glede na predikcije EK o zmanjšanju uporabe fitofarmacevtskih sredstev v SLO pa bodo morda hitro vsi naši vinogradi kmalu (po naravni poti) zasajeni z številnimi gozdnimi rastlinskimi vrstami.
LP, Blaž
Viri: (1) KLIK (2) KLIK (3) KLIK (4) KLIK (5) KLIK (6) KLIK (7) KLIK